Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožničine trditve o odpadanju ometa in o razpokah na hiši, ki so se pojavile po škodnem dogodku in onemogočajo varno rabo hiše, je brez dvoma mogoče razumeti kot zatrjevanje škode, ki presega običajne meje. Tožnica je tako zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Ni bistveno, da se ob tem ni izrecno sklicevala na prej navedeno zakonsko določilo.
Navedba pravne podlage po tretjem odstavku 180. člena ZPP ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera stranka opira svoj zahtevek, vedno presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Škoda, ki nastane pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ne izvira iz protipravnega ravnanja. Nedopustna je le škoda, ki presega običajne meje. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 131. člena OZ), zato ni pomembno, ali so bila sporna gradbena dela izvršena strokovno.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka - glede druge tožene stranke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrglo tožbo glede tretje toženke, nato pa razsodilo, da morata prvi dve toženki tožnici nerazdelno plačati 444,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2012 dalje in ji povrniti 39,80 EUR stroškov postopka z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici pa je naložilo, da mora prvi toženki plačati 3.466,00 EUR, drugi toženki 1.029,00 EUR in stranskemu intervenientu 19,80 EUR pravdnih stroškov, vsem z obrestmi.
2. Zoper sodbo se je tokrat pritožila samo druga toženka, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podrejeno pa, naj sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Vztraja, da je sodišče preseglo trditveno podlago tožbe. Tožnica namreč ni podala pravočasnih trditev, da ji je škoda nastala zaradi prekomernih imisij. Krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca je oprlo na dejstva, ki jih tožnica sploh ni zatrjevala. Škoda, ki presega običajne meje, je pravni standard. Sodišče ga je napačno izenačilo z ugotovitvijo, da je pred škodnim dogodkom hiša za tožnico imela določeno uporabno vrednost, kljub izjemno slabemu stanju, ki ga je potrdil tudi izvedenec. V resnici hiša že prej ni bila primerna za bivanje. Zaradi minimalnih dodatnih razpok ni izgubila nikakršne dodatne vrednosti in zato do zmanjšanja tožničinega premoženja ni prišlo. Ker v obravnavanem primeru ni šlo za nesrečo, ni podano zavarovalno kritje. Zahtevki za škodo na stvareh, ki so posledica vplivanja tresenja, če to počasi škodljivo učinkuje, so izrecno izključeni iz zavarovanja. Poleg tega škodni dogodek za izvajalca del ni bil nepričakovan. Po mnenju izvedenca ima namreč izvajanje zemeljskih del v razdalji do 10 metrov že vpliv na temeljna tla, pri tem pa lahko prihaja do nastanka novih razpok in povečanja že obstoječih. Napačna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Tožničin uspeh v pravdi znaša le 1 %, zato bi morala tožnica povrniti vse pravdne stroške drugi toženki, svoje pa kriti sama.
3. Odgovora na pritožbo ni bilo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožnica je v tožbi in svojih nadaljnjih vlogah navedla dovolj dejstev, ki so sodišču prve stopnje omogočila pravno kvalifikacijo obravnavanega spora skladno s pravili o odgovornosti za škodo, ki je nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Po tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je v takem primeru mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Tožničine trditve o odpadanju ometa in o razpokah na hiši, ki so se pojavile po škodnem dogodku in onemogočajo varno rabo hiše, je brez dvoma mogoče razumeti kot zatrjevanje škode, ki presega običajne meje. Tožnica je tako zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Ni bistveno, da se ob tem ni izrecno sklicevala na prej navedeno zakonsko določilo. Navedba pravne podlage po tretjem odstavku 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera stranka opira svoj zahtevek, vedno presoditi z vseh možnih pravnih vidikov. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo, pri tem pa ni prekoračilo trditvene podlage spora, kot to poskuša prikazati pritožba. Kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP niti drugih očitanih relativnih bistvenih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.
6. Škoda, ki nastane pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ne izvira iz protipravnega ravnanja. Nedopustna je le škoda, ki presega običajne meje. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 131. člena OZ), zato ni pomembno, ali so bila sporna gradbena dela izvršena strokovno. Toženkin zavarovanec odgovarja za nastalo škodo že po samem zakonu; sicer pa izpodbijana sodba njegove krivde ne ugotavlja in je drugačna pritožbena trditev očitno protispisna.
7. Neutemeljen je tudi pritožbeni dvom o tem, ali poškodbe, ki so zaradi sporne gradnje nastale na tožničini hiši, ustrezajo pravnemu standardu škode, ki presega običajne meje. Dokazni postopek je namreč pokazal, da so tresljaji, ki so spremljali gradnjo,1 povzročili nastanek novih in povečanje že obstoječih razpok na tožničini hiši. Po ugotovitvi izvedenca je večina med njimi konstrukcijskih razpok, torej takšnih, ki zmanjšujejo statičnost objekta in posledično njegovo uporabnost. Zagotovo takšne poškodbe na sosednjih nepremičninah pri gradnji ali obnovi javnega komunalnega omrežja niso normalne. Dejstvo, da je imela sporna gradnja po mnenju izvedenca sicer le povprečne vplive na okolico, ne more biti odločilno, ko pa je očitno, da je škoda na tožničini nepremičnini takšne vplive občutno presegla.
8. Sodišče prve stopnje se je po zaslišanju strank in prič lahko dovolj zanesljivo prepričalo, da je tožnica skupaj s svojimi družinskimi člani pred nastankom škode v letu 2012 hišo, kljub njenemu slabemu stanju, še občasno uporabljala, zdaj pa za to ni več primerna. Pritožbena trditev, da zaradi dodatnih razpok, za katere odgovarjajo toženke, tožničina hiša ni izgubila svoje vrednosti, nimajo opore v dokaznem gradivu.2 Do zmanjšanja tožničinega premoženja je vsekakor prišlo, le da v znatno manjšem obsegu od zatrjevanega. K sedanjemu stanju tožničine hiše so namreč bistveno prispevali tudi drugi dejavniki (starost objekta in način njegove gradnje, opuščeno vzdrževanje objekta pred posegom tožene stranke in tudi po njem ter prometne obremenitve), kar pa je sodišče prve stopnje že ustrezno upoštevalo, ko je toženkam, skladno z izvedenskim mnenjem, pripisalo le 15 % delež pri ugotovljeni škodi. Pravilno je presodilo, da gre tožnici odškodnina le v višini sorazmernega dela stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela, s čimer bo mogoče vzpostaviti stanje, kakršno je bilo, preden je škoda nastala (prvi odstavek 164. člen OZ).
9. Pritožbeni pomisleki glede obsega zavarovalnega kritja niso utemeljeni. Ustrezno jih je zavrnilo že sodišče prve stopnje. V tem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja,3 značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih. Pritožbeno stališče, da je odgovornost izključena, ker je bil škodni dogodek za zavarovanca pričakovan, ni sprejemljivo. Izvedensko mnenje o vplivnem območju pri izvajanju zemeljskih del ne omogoča poenostavljenega sklepanja o tem, da v razdalji do 10 metrov vedno in neizogibno pride do nastanka tako hudih poškodb na sosednjih nepremičninah, kot so nastale na tožničini hiši. Potemtakem se pritožnica neupravičeno upira svoji pasivni legitimaciji.
10. Končno je neutemeljeno tudi njeno nasprotovanje odločitvi o stroških postopka. Pretežni del dokazovanja je bil namenjen sporni podlagi odškodninske odgovornosti. Tožnica je po temelju uspela s 15 %, po višini pa s 6 % svojega zahtevka.4 Njen celotni uspeh v pravdi je tako presegel 10 % in je dejansko višji od deleža, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Potemtakem je odločitev o tem, da mora biti stroškovno breme porazdeljeno med obe pravdni stranki, skladna z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Po navedenem in ker se je pritožila samo druga toženka, ki ji bo morala tožnica povrniti 99 % njenih pravdnih stroškov, ni sprejemljivo, da bi morala tožnica sama nositi celo vse stroške postopka. Takšna odločitev bi bila, upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP, primerna le, če bi tožnica v resnici v pravdi uspela le z 1 % svojega zahtevka.
11. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala druga toženka, torej niso utemeljeni. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
12. Ker je druga toženka s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).
1 Predvsem pri uporabi udarnega kladiva ob izkopu ter kasneje ob utrjevanju terena. 2 Relevantno je stanje hiše v času pred spornim posegom in ne njeno sedanje stanje, ki ga pritožnica opisuje v pritožbi. 3 5. točka tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (priloga B7). 4 Škoda je bila ugotovljena v višni 2.964,00 EUR, namesto zahtevanih 50.000,00 EUR.