Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da je odvetnika pooblastil za vložitev revizije, izčrpanje tega izrednega pravnega sredstva pa je bilo pogoj za morebitne nadaljnje postopke. Materialnopravno pravilen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da v tem primeru ni bilo zavarovalnega jamstva, kar pomeni, da toženka ne odgovarja za domnevno tožnikovo škodo.

Izrek

I. Pritožba (z dne 27. 5. 2014) zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 55.275,11 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški od izdaje sodbe dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 30,00 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom. Z izpodbijanim sklepom je zavrglo pritožbo z dne 16. 5. 2014, ki jo je v tožnikovem imenu vložil odvetnik LL.

2. Zoper sodbo se je 27. 5. 2014 pritožil tudi sam tožnik, brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Navaja, da se je z odvetnikom AA po sodbi z dne 20. 5. 2007, ko je sodišče v Celju odločilo, da ni upravičen do odškodnine, dogovoril za vložitev tožbe na Evropsko sodišče. Odvetnik tožbe ni vložil, ampak ga je zgolj zavajal, kar je tožnik ugotovil šele po treh letih. Tožniku je izročil plačilni nalog, čeprav je bil oproščen plačila sodnih taks. S sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 29. 11. 2007 ga nikoli ni seznanil. Tudi mu ni povedal, da revizije ne bo vložil in da naj si najde drugega odvetnika. Tožnik zato prosi, naj sodišče druge stopnje njegove navedbe ponovno preuči skupaj z navedbami v pritožbi njegovega odvetnika.

3. V pritožbi zoper sklep se tožnik sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da je pritožbo vložil odvetnik LN, ki že ves čas zastopa tožnika, vendar je prišlo do očitne pomote v pisarni, kjer je bil uporabljen napačni žig. Tožnikov pooblaščenec ima namreč skupno pisarno z bratom LL. Sodišče bi tožnikovega pooblaščenca moralo pozvati k ustrezni dopolnitvi ali popravi vloge, če je ocenilo, da pritožbe ni vložil pravi odvetnik. Celo sam tožnik se v svoji pritožbi sklicuje na pritožbo odvetnika LN. Tako je tožnik vsaj naknadno potrdil pravna opravila svojega pooblaščenca, ponovno pa jih odobrava tudi v pritožbi zoper sklep.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

6. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje trditve, na katere mu je v izpodbijani sodbi izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Po izvedenem dokaznem postopku se je zanesljivo prepričalo, da je mandatno razmerje med tožnikom in njegovim takratnim pooblaščencem, odvetnikom AA, ki je imel svojo poklicno odgovornost zavarovano pri toženki, trajalo le do pravnomočnosti sodbe v odškodninskem sporu, ki ga je obravnavalo Okrožno sodišče v Celju. Tožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da je odvetnika pooblastil za vložitev revizije, izčrpanje tega izrednega pravnega sredstva pa je bilo pogoj za morebitne nadaljnje postopke. Materialnopravno pravilen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da v tem primeru ni bilo zavarovalnega jamstva, kar pomeni, da toženka ne odgovarja za domnevno tožnikovo škodo. Tožnikove očitke, da naj bi ga odvetnik AA zavajal, je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z njihovim ponavljanjem tožnik drugačne odločitve o tožbenem zahtevku ne more doseči. 7. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), drugih kršitev te vrste pa tožnik ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

O pritožbi zoper sklep:

8. Pritožba, ki jo je 16. 5. 2014 v tožnikovem imenu, vendar brez njegovega pooblastila, zoper sodbo vložil odvetnik LL, ni bila dovoljena. Sodišče prve stopnje jo je na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom istega člena in petim odstavkom 98. člena ZPP pravilno zavrglo. Dopustiti je možnost, da je pritožbo v resnici pripravil odvetnik LN in da je bila pritožba zgolj pomotoma opremljena z napačnim žigom, kar pa še ne pomeni, da je bil tožnik zato upravičen do njenega vsebinskega obravnavanja. Iz pritožbe namreč ni bilo razvidno, da jo vlaga odvetnik LN, torej tožnikov pooblaščenec. Ker pooblastilno razmerje med tožnikom in odvetnikom LL ni bilo izkazano, ga sodišče ni bilo dolžno pozivati k naknadni predložitvi pooblastila, niti tožnika k odobritvi vložene pritožbe. Tožnik se je namreč v svoji pritožbi skliceval na pritožbo odvetnika LN, te pa ni v spisu, saj ni bila vložena; vložil jo je namreč odvetnik LL.

9. Tožnik po navedenem ne more doseči vsebinske obravnave pritožbe z dne 16. 5. 2014, obenem pa neutemeljeno izpodbija tudi sklep o zavrženju te pritožbe. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

O stroških pritožbenega postopka:

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta z zavrnilnim izrekom odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je z obema pritožbama propadel, zato do povračila teh stroškov ni upravičen, ampak jih mora kriti sam.