Jedro

Zavezanec za plačilo davka na dediščine in darila je tudi občan, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V tem primeru predstavlja osnovo za odmero davka vrednost prejetega premoženja na dan preživljančeve smrti, zmanjšana za dolgove, stroške in bremena, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Preživljanje v času, preden je bila sklenjena pogodba, ni takšno breme, če ga pogodba izrecno ne omenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo št. (v nadaljevanju: odločba prve stopnje), s katero jima je uprava za družbene prihodke občine dne 5.2.1992 odmerila davek na dediščine in darila. Davek je bil odmerjen od darila, ki sta ga tožnika prejela na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 12.11.1986. Predmet izročitve po navedeni pogodbi je enostanovanjska vrstna hiša. Davčni organ je v odločbi prve stopnje ugotovil davčno osnovo za odmero davka na dediščine in darila tako, da je od ocenjene vrednosti hiše, valorizirane na čas nastanka davčne obveznosti, v znesku 2.970.022,00 SIT odštel bremena, ki jih je v odmernem postopku ocenil na znesek 521.230,00 SIT, od razlike, ki znaša za vsakega tožnika 1.224.396,00 SIT pa odmeril tožnici kot dedinji prvega dednega reda davek po stopnji 7% v znesku 85.708,00 SIT, tožniku, ki s preživljanko ni bil v sorodstvenem razmerju, pa po stopnji 15% v višini 183.659,00 SIT. Tožnika sta v pritožbi navajala, da so bila bremena, ki sta jih nosila v zvezi z izročenim premoženjem, višja, kot jih je upošteval odmerni organ v odločbi prve stopnje. V pogodbi je bila dogovorjena vrednost izročnine 500.000 din. Glede na to je preživljanka svoje zahteve postavljala glede na višino izročnine, tako se je vrednost storitev, ki sta jih nudila tožnika, izravnala z vrednostjo izročnine. Preživljanka je izrecno želela preživeti starost v svoji rojstni hiši, v družinskem krogu tožničinih staršev. Zato je polovico pokojnine izročala njim, ne pa tožnikoma, kot se je bila to zavezala po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Tudi tožničini starši so stari in onemogli. Tožnika sta že pred sklenitvijo pogodbe pet let skrbela za preživljanko. Tudi te storitve so bile pogojevane z vrednostjo izročnine. Pri tem sta tožnika nudila preživljanki naslednje usluge: prevoz z osebnim avtomobilom po želji, kadarkoli, 200 km mesečno, čiščenje stanovanja 30 ur mesečno, vzdrževanje hiše in vrta 20 ur mesečno in nakup ter preskrba živil 10 ur mesečno. Tožnika se nadalje nista strinjala s tem, da se jima je kot breme individualne oskrbe nepokretne osebe na domu priznavala le polovica zneska oskrbnine v domu za starejše občane. Preživljanka je sama razpolagala s svojo pokojnino. Ob poplavi leta 1990 sta opravila v njeni hiši 200 delovnih ur čiščenja in urejanja in tudi to uveljavljata kot strošek. Pogodbeno sta prevzela tudi obveznost oskrbovanja in vzdrževanja groba. Te stroške je treba ovrednotiti vsaj za dobo 10 let in jih upoštevati kot breme v zvezi z izročeno nepremičnino. Upoštevati je treba tudi potrebno rekonstrukcijo spomenika - kar po predračunu znese 80.697,70 SIT.

Takšno pritožbo je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo. Po oceni tožene stranke je organ prve stopnje kot osnovo za izračun bremena upošteval najvišje možne stroške, saj je kot podlago vzel cene domske oskrbe za popolnoma nepokretno osebo v enoposteljni sobi. Te stroške je upošteval za ves čas oskrbovanja - 61,5 mesecev, čeprav preživljanka ni bila ves čas nepokretna. Tako izračunane zneske je zmanjšal za 50% zneske preživljankine pokojnine, ki se jih je ta zavezala prispevati k svojemu vzdrževanju. Organ prve stopnje je priznal tudi dokumentirane pogrebne stroške, zmanjšane za prispevek, ki ga je dala skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožena stranka nadalje šteje, da stroškov v zvezi z vzdrževanjem prevzete stanovanjske hiše tožnikoma ni mogoče priznati, ker nista predložila nobenih računov. Ravno tako tožnika nista dokumentirala stroška za ureditev nagrobne plošče. Glede na navedeno je tožena stranka štela, da je bila odmera davka v odločbi prve stopnje opravljena v skladu z veljavnimi predpisi, zato je pritožbo zavrnila. Tožnika v tožbi ponavljata pritožbene navedbe, poleg tega pa navajata še naslednje: Organ prve stopnje in tožena stranka sta ob ugotavljanju bremen, ki so za njiju nastala v zvezi z izročenim premoženjem, upoštevala le strogo formalna dokazila, nista pa upoštevala številnih bremen in izdatkov, ki so nastajali tožnikoma, pa jih zaradi nevednosti nista dokumentirala, saj sta štela pogodbo o dosmrtnem preživljanju za odplačno pogodbo, ne pa za darilo. V pogodbi je bilo glede na mnoge storitve, ki sta se jih zavezala opraviti, ob upoštevanju preživljankine starosti, izrecno določeno, da je izročnina v znesku takratnih 500.000,00 din v celoti izčrpana in poravnana. Poleg tega sta številne obveznosti do preživljanke opravljala že pred formalno sklenjeno pogodbo. V korist preživljanke sta preuredila bivalne prostore tako, da je uživala mnogo višji življenjski standard, kot bi ga imela v kakršnemkoli domu za ostarele občane. Preživljanko je bilo treba pogosto voziti v bolnico, potrebovala je veliko zdravil, kar vse je šlo v njuno breme. V zvezi s tem predlagata zaslišanje več zdravnikov, ki bodo potrdili, da sta preživljanko večkrat vozila na preglede in kontrole. Predlagata tudi, naj sodišče angažira izvedenca gradbene stroke, ki bo ocenil vrednost vzdrževalnih in adaptacijskih del v stanovanjski hiši, kjer sta prilagodila bivalno sobo potrebam preživljankinega gibanja. Predlagata tudi vključitev drugih izvedencev, ki bodo lahko realno ocenili njuna bremena, ki sta jih imela pri odpravljanju posledic poplave, pri vzdrževanju okolice hiše na in drugih bremen iz pogodbe o preživljanju. Predlagata tudi zaslišanje prič glede dejstva, da je izročevalka sama porabila celotno svojo pokojnino. Poleg povedanega sta se morala tožnika pogosto odpovedati tudi dopustu, ker sta morala skrbeti za preživljanko. Tudi to bi bilo treba upoštevati pri davčni odmeri. Predlagata, naj sodišče po opravljeni ustni obravnavi samo odloči o stvari tako, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo sodbo, oziroma, da podrejeno izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri izpodbijani odločbi, predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in se sklicuje na razloge, ki jih je dala v obrazložitvi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. člena zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 8/91 - p.b. - ZDO), je zavezanec za plačilo davka na dediščine in darila tudi občan, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Po določbi 5. člena ZDO je davčna osnova prometna vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja ob nastanku davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Kadar se pridobi premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba kot dolgove, stroške in bremena, ki odpadejo na takšno premoženje, upoštevati izdatke, ki jih je imel prejemnik premoženja glede na sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Tožnika razen računa za stroške preživljankinega pogreba nista ponudila nikakršnih dokazov in tudi nobenih navedb, kakšne zneske stroškov in bremen v zvezi s prejetim premoženjem sta imela. Zato je po oceni sodišča organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je kot breme, ki odpade na izročeno premoženje, upošteval stroške za preživljankino preživljanje, te pa je izračunal na podlagi višine stroškov popolne oskrbe nepokretne osebe v ustrezni ustanovi. Glede na tožnikovo navedbo, da je preživljanka sama prispevala polovico svoje pokojnine za oskrbo (zapisnik o zaslišanju z dne 13.1.1992), je organ prve stopnje tudi pravilno zmanjšal breme za zneske, ki jih je prispevala tožnica k lastnemu preživljanju.

V pritožbi pa sta tožnika dala nekatere nove navedbe, vendar tudi tedaj nista navedla višine stroškov oziroma bremen, ki jih uveljavljata kot podlago za zmanjšanje davčne osnove.

Tako sta tožnika navedla, da sta nudila preživljanki številne storitve že pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Nadalje, da je preživljanka polovico svoje pokojnine izročala tožničinim staršem, ne pa preživljalcema. Ob poplavi, leta 1990 naj bi za čiščenje hiše na porabila 200 delovnih ur. Glede na pogodbo o preživljanju sta dolžna urediti nagrobnik in urejati grob.

Tožena stranka je ravnala zakonito, ko ni upoštevala navedb tožnikov, da sta že pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju nudila preživljanki določene storitve. Pogodba o tem ne govori in kot podlago navaja le bodoče obveznosti preživljalcev, zato ni mogoče šteti, da morebitne storitve ali dajatve, ki sta jih tožnika opravila preživljanki pred sklenitvijo pogodbe, predstavljajo dolgove, stroške oziroma bremena, ki odpadejo na premoženje, ki je bilo po navedeni pogodbi predmet izročitve.

Ravno tako je tožena stranka ravnala pravilno, ko ni upoštevala navedb tožnikov, da je bila preživljanka deležna nadstandardne oskrbe. Tožnika nista dokumentirala nobenega izdatka v zvezi z oskrbo preživljanke in v nobeni od svojih vlog nista postavila navedbe, kolikšne stroške sta dejansko imela s preživljanko. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je organ prve stopnje kot strošek oskrbe upošteval najvišji možen strošek, ko je tožnikoma priznal ceno oskrbe v domu, v enoposteljni sobi, za nepokretno osebo, in to za ves čas preživljanja (61,5 mesecev), ob tem, ko je bila preživljanka po tožnikovi navedbi nepokretna le zadnjih devet mesecev pred smrtjo. Tožena stranka tudi ni mogla upoštevati navedbe, da je preživljanka dajala polovico pokojnine tožničinim staršem, ne pa tožnikoma. Tožnika za to nista predložila nobenega dokaza. Poleg tega iz pogodbe izhaja, da so del preživljanja morali nuditi tudi tožničini starši, pa tudi iz navedb tožnikov izhaja, da je preživljanka po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju živela v hiši pri tožničinih starših.

Tožena stranka tudi ni mogla upoštevati drugih navedb tožečih strank o stroških in bremenih, ki naj bi jih imeli v zvezi s premoženjem, od katerega se plačuje davek. Tožnika namreč nikoli nista navedla, kakšen je znesek, ki ga uveljavljata na račun posameznih bremen, ki naj bi jih bila nosila v zvezi z izročenim premoženjem in za to tudi nista predložila nobenih dokazov. Tožnika bi morala skladno z določbo 1. odstavka 137. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b.) natančno in določno navesti dejansko stanje, na katerega opirata zmanjšanje davčne osnove. Ob navedbah, kakršne sta dala tožnika, pa sploh ni bilo jasno, kateri zneski naj bi bili predmet dokazovanja. Tudi če naj se določeno dejstvo dokazuje z izvedencem, bi morala prej tožnika postaviti neko trditev.

Sodišče pa ni obravnavalo navedb tožnikov glede tega, da sta posebej priredila prostor v hiši potrebam bivanja preživljanke, da sta jo vozila v bolnišnico in ji kupovala zdravila. Gre za navedbe, ki sta jih dala tožnika šele v tožbi in jih sodišče ne more upoštevati, skladno z določbo 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Nova je tudi navedba, da je preživljanka sama porabila vso pokojnino. Ko je bil tožnik zaslišan kot stranka, je izjavil, da je preživljanka prispevala polovico pokojnine za svojo oskrbo, v pritožbi sta tožnika navedla, da je preživljanka dajala polovico pokojnine tožničinim staršem, šele v tožbi pa zatrjujeta, da je pokojnino porabila v celoti zase.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiške predpise po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).