Jedro

Določba 1. odstavka 324. člena CZ, po kateri izda carinarnica odločbo o oprostitvi obveznosti vrnitve blaga v tujino, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, se ne uporablja za primere, ko je bilo uvoženo blago ukradeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 977/2000-17 z dne 30.5.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 12.4.1996, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Carinarnice L. z dne 14.3.1995. Z navedeno odločbo je Carinarnica L. zavrnila tožnikov zahtevek za oprostitev obveznosti vrnitve blaga v tujino (osebni avtomobil), ki je bilo začasno uvoženo po uvozni carinski deklaraciji za začasen uvoz blaga (v nadaljevanju UCD) z dne 1.6.1993 Carinarnice L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za začasen uvoz osebnega avtomobila, ki ga tožnik kot uvoznik v postavljenem roku do 17.3.1994 ni vrnil v tujino. Oba carinska organa pravilno ugotavljata, da v takšnem primeru nastane obveznost plačila carine z dnem, ko je potekel rok, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz (4. točka 1. odstavka 19. člena Carinskega zakona, Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90, v nadaljevanju CZ), pristojni carinski organ pa začne postopek carinjenja po uradni dolžnosti (3. odstavek 249. člena CZ). Tožnik je sicer prijavil krajo začasno uvoženega avtomobila, vendar kraje vozila ni mogoče šteti za uničenje oziroma takšno poškodovanje vozila, da ni uporabno za namen, za katerega je bilo uvoženo v smislu 1. odstavka 324. člena CZ, zaradi česar ni pogojev za oprostitev obveznosti vrnitve začasno uvoženega blaga v tujino. Čeprav je kraja vozila dogodek, ki ni odvisen od volje prizadete stranke, kljub temu kraje ni mogoče šteti za dogodek v smislu 1. odstavka 324. člena CZ. Za odločitev tudi ni pomembno, kje je bilo vozilo ukradeno (v Sloveniji ali tujini), če ni dokumentiran izvoz vozila. Takšne listine pa v tem primeru nesporno ne obstojijo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je stališče obeh carinskih organov in sodišča prve stopnje, posledica napačne uporabe prava. Kot uvozniku mu je bila zaradi tatvine realno onemogočena uporaba stvari za namen, za katerega je bila začasno uvožena, t.j. vožnja na območju carinskega območja Slovenije. V roku, ki je bil določen za vrnitev avtomobila v tujino, je veljal CZ, katerega prečiščeno besedilo je bilo objavljeno v Uradnem listu SFRJ, št. 34 z dne 22.6.1990. Navedeni zakon ureja začasen uvoz v 290. členu. Po njegovem mnenju je uporabljeno napačno pravo. Vozilo je bilo ukradeno v Z., torej v tujini in je nedvomno zapustilo carinsko območje Slovenije, zato ga ne more ponovno peljati, s spremljajočimi dokumenti, v tujino, ker ga nima več. Ob tatvini je ravnal skladno s predpisi, tatvino je takoj prijavil ter tudi v ostalem ustrezno ukrepal, kar je razvidno iz dokazil (prijava tatvine, odjava vozila kot ukradenega, zahtevek za likvidacijo škode zaradi kraje vozila pri zavarovalnici). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se izpodbijana upravna odločba razveljavi in se tožnika oprosti dolžnosti predložitve carinskih dokumentov o vrnitvi vozila v tujino oziroma dolžnosti vrnitve začasno uvoženega osebnega avtomobila v tujino ter naloži vrnitev obračunane in plačane carine, ob ugotovitvi, da je osebno vozilo, ki je bilo predmet začasnega uvoza z dne 1.6.1993, najkasneje z dnem tatvine (21.6.1993) v Zagrebu, zapustilo carinsko območje Slovenije, podrejeno pa, da se zadeva vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Za svojo odločitev je navedlo tudi pravilne razloge, ki imajo podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih ter v določbah CZ, na katere se sklicuje. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja.

Po 1. odstavku 324. člena CZ izda carinarnica odločbo o oprostitvi obveznosti vrnitve blaga v tujino, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči oziroma toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo uvoženo. Ker po navedeni določbi tatvina ni navedena kot razlog za oprostitev vrnitve blaga v tujino, te določbe ni mogoče razlagati tako, da po vsebini zajema tudi primer tatvine. CZ tatvine tudi sicer ne določa med razlogi za oprostitev obveznosti vrnitve blaga v tujino, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča, v obravnavanem primeru ni podlage za izdajo odločbe o oprostitvi obveznosti vrnitve začasno uvoženega blaga v tujino. Pritožbeni ugovori tožnika na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Ni namreč pomemben ugovor, da tožnik avtomobila nima več in ga ne more vrniti v tujino. Če uvoznik ni razbremenjen obveznosti vrnitve blaga v tujino, se blago pač dokončno ocarini in zanj plača carina.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.