Jedro

Naročilo, ki ga nasprotna stranka sprejme, pomeni sprejem ponudbe in torej sklenitev pogodbe (1. odst. 31. čl. ZOR), torej je poslovno razmerje med strankama vsaj v sklenitveni fazi nedvomno obstajalo.

Sodišče ni vezano na pravna naziranja strank, zato bi moralo samo glede na navedbe strank in predložene dokaze ugotoviti, na kakšni pravni podlagi tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek.

Delno plačilo še ne pomeni brezpogojne pripoznave dolga, vendar vsekakor kaže na obstoj poslovnega razmerja in lahko tudi dolga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1,291.789,00 SIT s pripadki.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navedla, da sodišče ni obrazložilo, zakaj delna plačila tožene stranke ter dopis z dne 17.6.1992 (priloga A1) še ne dokazujejo, da bi bila tožena zavezana k plačilu vtoževanega računa. Tožena je blago naročila in ga deloma tudi plačala, z navedenim dopisom pa je obljubila, da bo plačala tudi preostanek dolga. Tožena ni pojasnila, zakaj je blago naročila, delno plačala in se potem opravičevala pri zamudi s plačilom razlike.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka naročilnico nesporno podpisala, je napačen zaključek v sodbi, da tožeča stranka ni dokazala obstoja poslovnega razmerja. Naročilo, ki ga nasprotna stranka sprejme, pomeni sprejem ponudbe in torej sklenitev pogodbe (1. odst. 31. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), torej je poslovno razmerje med strankama vsaj v sklenitveni fazi nedvomno obstajalo. Sodišče ni vezano na pravna naziranja strank, zato bi moralo samo glede na navedbe strank in predložene dokaze ugotoviti, na kakšni pravni podlagi tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek. Ob tem sodišče druge stopnje zgolj opozarja, da naročilo blaga kaže na prodajno pogodbo, vendar je tožeča stranka na naroku dne 7.3.1994 navedla, da je bila tožena stranka posrednik posla za podjetje V. To navedbo je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sicer povzelo, vendar se do nje ni opredelilo. Po drugi strani je tožena stranka v postopku trdila, da je naročene rezervne dele prejela V., od katere naj bi tožena stranka v zameno dobila prejo, s čimer je smiselno zatrjevala, da ni šlo za kupoprodajno pogodbo temveč za nekakšno tristransko razmerje med tožečo in toženo stranko ter V. O teh ugovornih navedbah, ki bi utegnile biti za odločitev v zadevi bistvene, sodba sodišča prve stopnje nima nikakršnih razlogov.

Pritožnik nadalje pravilno opozarja, da je toženec terjatev deloma poravnal, obstoj dolga pa je smiselno priznal tudi z več dopisi (napr. prilogi A1 in A5). Res je, da delno plačilo še ne pomeni brezpogojne pripoznave dolga, vendar vsekakor kaže na obstoj poslovnega razmerja in lahko tudi dolga. Tožena stranka je podala pojasnilo, zakaj je sporni račun delno plačala, in sicer zato, ker naj bi ji tožeča stranka še celo leto 1993 obljubljala dobavo viskozne preje, kar pa se ni zgodilo. Te trditve je sodišče v sodbi sicer povzelo, vendar se do njih ni opredelilo, zato je povsem na mestu pritožbeni očitek, da je mnenje sodišča prve stopnje, da delna plačila in dopis z dne 17.6.1992 "...še nikakor ne dokazujejo, da je tožena stranka zavezana k plačilu vtoževanega računa," v bistvu povsem neobrazloženo.

Pritožbeno sodišče glede na povedano ugotavlja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj v njej ni razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih, deloma pa so ti razlogi sami s seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zato je na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče najprej ugotovi, za kakšno vrsto poslovnega razmerja je med strankama šlo, kakšne so bile pravice in obveznosti posameznih udeležencev tega razmerja in kaj se je dogajalo v izpolnitveni fazi razmerja. Skrbno naj oceni vse ugovorne navedbe tožene stranke, kot tudi njene dopise, v katerih smiselno priznava dolg, ter zavzame stališče do pravne narave delnih plačil oz. vzrokov zanje.

Ker je pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).