Jedro

Sodišče druge stopnje o obtoženčevi pritožbi v tej zadevi še ni odločilo, zato sodba zanj še ni postala pravnomočna. Zoper sodbo, ki ni pravnomočna, pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obtoženi V. K. je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega V. K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Z isto sodbo je sodišče obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234.a člena KZ, za katero mu je na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24. 9. 2014 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obtožencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje je obtoženčev zagovornik dne 24. 11. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zagovornik ni konkretiziral očitka o tem, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo obtoženčeve pritožbe, ki se po ugotovitvah vrhovnega državnega tožilca ne nahaja v spisu in ni evidentirana na obrazcu popisa spisa. Glede ostalih zagovornikovih navedb pa vrhovni državni tožilec meni, da zagovornik z njimi ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč le izraža pomisleke o pravilnosti dejstev, na katerih temelji uporaba prava, in podaja drugačno presojo izvedenih dokazov.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki sta se o njem izjavila.

B.

5. Po prvem odstavku 420. člena ZKP se zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, naštetih v točkah od 1 do 3 istega odstavka. Zahtevo za varstvo zakonitosti je tako mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo praviloma šele, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zoper pravnomočno odločbo o odreditvi ali podaljšanju pripora.

6. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila sodba sodišča prve stopnje vročena obtožencu 18. 4. 2014, njegovemu zagovorniku pa 3. 4. 2014. Sodišče prve stopnje je prejelo pritožbo obtoženčevega zagovornika 18. 4. 2014. Pritožbo obtoženčevega zagovornika je sodišče prve stopnje 16. 5. 2014 predložilo Višjemu sodišču v Ljubljani, ki je pritožbo skupaj s spisom prejelo 19. 5. 2014. O pritožbi obtoženčevega zagovornika je sodišče druge stopnje odločilo 24. 9. 2014. Obtoženčev zagovornik je 24. 11. 2014 pri sodišču prve stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je 10. 2. 2015 prejelo obvestilo sodišča prve stopnje, da je tudi obtoženec vložil pritožbo zoper sodbo tega sodišča, o kateri še ni bilo odločeno.

7. Po nadaljnji preučitvi zadeve Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obtoženec 30. 4. 2014 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil pritožbo zoper sodbo tega sodišča I K 34090/2010 z dne 29. 1. 2014; da je na prvi strani pritožbe zapisal opravilno številko III K 11225/2012, gre za sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 2. 2014; ter da se po vsebini njegova pritožba nanaša na obravnavano zadevo, torej na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 34090/2010 z dne 29. 1. 2014. Ta obtoženčeva pritožba, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani prejelo 5. 5. 2014 in jo zaradi obtoženčevega nepravilnega zapisa opravilne številke (III K 11225/2012 namesto I K 34090/2010) poslalo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, se v izvirniku še vedno nahaja v spisu III K 11225/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani. V tem spisu se sicer nahaja tudi obtoženčeva pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 11225/2012 z dne 27. 2. 2014, ki jo je obtoženec vložil 19. 5. 2014 in o kateri (tudi) še ni bilo odločeno.

8. Sodišče druge stopnje odloči o vseh pritožbah zoper isto sodbo z eno odločbo (drugi odstavek 388. člena ZKP). Izjemo, ki jo je izoblikovala praksa, predstavlja le odločanje o sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kjer je dana prednost hitremu reševanju pritožb (tako Vrhovno sodišče v sklepu I Ips 109/2008 z dne 11.4. 2008). V obravnavanem primeru taka izjema ni podana. Sodišče druge stopnje o obtoženčevi pritožbi v tej zadevi še ni odločilo, zato sodba zanj še ni postala pravnomočna. Zoper sodbo, ki ni pravnomočna, pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP).

9. Ob povedanem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obtoženčevega zagovornika na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

10. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in na podlagi tarifnih številk 7112, 71113 in 7151 Taksne tarife. Ob tem je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o obtoženčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zamotanost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.