Jedro

V obrazložitvi upravnega akta morajo biti okoliščine, ključne za odločitev organa, konkretizirane tako, da lahko nasprotna stranka odločitev, ki je bila sprejeta, preveri oziroma se do navedb opredeli.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, št. 720-2083/2019/31 z dne 4. 2. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. V predmetni zadevi je tožena stranka (direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor) tožniku izdala odločbo o plačilu stroškov privedbe v višini 10.089,10 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da predmetni stroški predstavljajo privedbo obsojenca (tožnika), ki bi se moral dne 6. 12. 2019, na podlagi poziva Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I IKZ 40945/2018 z dne 4. 11. 2019, javiti na prestajanje kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor. Ker se obsojeni navedenega dne ni javil, je bila potrebna njegova privedba, ki se je izvršila na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I IKZ 40945/2018 z dne 18. 12. 2019, in sicer dne 4. 1. 2020. Iz obrazložitve predmetne odločbe izhaja tudi, da je bila odločba izdana skladno z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (22. člen), ki določa, da mora stroške privedbe na prestajanje kazni plačati obsojenec in je navedlo, da je naveden znesek 10.089,10 EUR sestavljen iz postavke za kilometrino v višini 2.903 km x 0,10 EUR in opravljenih 524 ur x 18,70 EUR.

2. Zoper navedeno odločbo je tožnik kot pritožnik podal pritožbo, ki je bila s strani generalnega direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij dne 8. 6. 2020, z odločbo št. 720-25/2020-5, zavrnjena.

3. Iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje sicer izhaja, da je odločba organa prve stopnje pomanjkljiva glede obrazložitve določitve višine stroškov, ki so nastali s privedbo pritožnika v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, saj v izpodbijani odločbi obrazložitev ni ustrezno podana, zaradi česar jo je organ druge stopnje, na podlagi prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), dopolnil z navedbo, da so prisilno privedbo pritožnika (tožnika) na prestajanje kazni zapora izvršili policisti Policijske postaje Maribor II, ki je dne 28. 1. 2020 izdala stroškovnik št. 222-479/2019/14. Iz stroškovnika izhaja, da so pri privedbi pritožnika nastali stroški prevoza s službenim vozilom, ki znaša za 2.903 km oziroma 290,30 EUR ter stroški dela za opravljene ure dela pooblaščenih uradni oseb, zaposlenih pri organu, ki je izvršil privedbo in so bili potrebni za izvršitev privedbe vključno s potrebnimi predhodnimi pripravljalnimi opravili, in sicer za opravljenih 524 ur, kar pomnoženo z 18,70 EUR za delovno mesto VI. tarifne skupine skupaj znaša 9.798,80 EUR in tako skupni stroški za privedbo pritožnika znašajo 10.089,10 EUR.

4. Iz obrazložitve organa druge stopnje še izhaja, da je pritožbeni organ v obravnavani zadevi za dodatno razjasnitev glede višine stroškov privedbe zaprosil za pojasnilo tudi Policijsko postajo Maribor II, ki je odgovorila z dopisom št. 222-479/209/16 z dne 14. 5. 2020, in sicer, da so bile naloge opravljene v skladu z usmeritvami za izvajanje privedb po odredbi pristojnega organa, in da so policisti izvajali aktivnosti za prisilno privedbo pritožnika, ki so potekale v času med 18. 12. 2019 in 4. 1. 2020, ko je bil pritožnik kot obsojenec tudi priveden v zavod za prestajanje kazni zapora.

5. Organ druge stopnje je še pojasnil, da stroški privedbe pritožnika ne predstavljajo samo stroškov privedbe od Osankarice do Zavoda za prestajanje kazni zapora, temveč predstavljajo tudi stroške za opravljene ure dela pooblaščenih uradnih oseb policije, ki so ovrednotene po vseh dejansko opravljenih nalogah in so bile potrebne za uspešno izvršitev privedbe, vključno s predhodnimi pripravljalnimi opravili (zbiranje podatkov o osebi, zbiranje obvestil o njenem nahajanju na kraju, druga opravila).

6. Glede očitka pritožnika, da mu pred izdajo odločbe ni bil posredovan stroškovnik, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, pa je pritožbeni organ navedel, da je vsebina stroškovnika navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter povzeta specifikacija stroškov privedbe, zoper katero ima pritožnik pravico do pritožbe, v kolikor se z njimi ne strinja. Pritožbeni organ je še pojasnil, da so bili stroški privedbe izdani na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku in Cenika storitev in blaga lastne dejavnosti Ministrstva za notranje zadeve.

_Tožbene navedbe_

7. Tožnik vlaga tožbo v predmetni zadevi skupaj z začasno odredbo.

8. O začasni odredbi je bilo odločeno s sklepom dne 15. 7. 2020, pri čemer je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena, pritožba zoper izdan sklep pa ni bila podana, zaradi česar je postala odločitev sodišča pravnomočna dne 24. 7. 2020. 9. Tožnik vlaga tožbo iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in napačno uporabljenega materialnega prava po 1. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ker je zavod zmotno presodil o stroških privedbe tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da je zahtevani znesek za plačilo prisilne privedbe pretiran, pri čemer izpostavlja, da iz odločbe ne izhaja, kako je naslovni organ prišel do predmetnega zneska, niti na podlagi kakšnega dejanskega stanja, niti na podlagi kakšne pravne podlage. Zaradi navedenega je skladno z načelom zakonitosti jasno, da je izpodbijana odločba nepreverljiva in jo je iz tega razloga potrebno zavrniti (pravilno bi bilo odpraviti). Tožnik je namreč izpostavil, da lahko na podlagi navedenih kilometrov, ki so bili potrebni za njegovo privedbo 2.903 in opravljenih ur v višini 524 porabljenih ur zgolj predvideva naravo postavk, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o plačilu stroškov, pri čemer sam meni, da so vsi stroški neutemeljeni, saj je bila privedba opravljena iz Osankarice na Pohorju, ki je od zavoda oddaljena cca 50 km in je privedba trajala zgolj slabo uro.

10. Tožnik še izpostavlja, da Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku jasno določa, da je organ, ki je izvršil privod upravičen le do stroškov prevoženih kilometrov od kraja, kjer se nahaja oseba, do kraja kjer se vodi postopek ter stroškov za opravljene ure dela pooblaščenim osebam, ki so potrebne za uspešno izvršitev privedbe. Po mnenju tožnika je bila za uspešno izvršitev privedbe potrebna le privedba iz Osankarice, torej Pohorja do Zavoda za prestajanje kazni zapora, pri čemer se je obsojenec (tožnik) na Osankarici sam predal policiji. Tožnik prav tako meni, da je tudi urna postavka v višini 18,70 EUR povsem neobrazložena in pretirana glede na zakonske omejitve, prav tako pa tožniku kot obdolženemu oziroma obsojenemu ni bil vročen stroškovnik, ki bi naj bil podlaga za odmero stroškov.

11. Tožnik vztraja, da tudi drugostopenjski organ ni podal konkretizirane obrazložitve razlogov višine obračunanih stroškov, saj z ničemer ni podal razlage od kod izvira urna postavka za delo policistov. Meni, da znesek 18,70 EUR ni strošek dela policista oziroma ekvivalent njegove plače. Prav tako pa so tudi delovne ure zgolj enostranska izjava policijske postaje, ki so nepreverjena, nedokazana in tudi nepreverljiva, saj ni mogoče preveriti koliko policistov je dejansko opravljalo delo in kaj so delali v primeru privedbe tožeče stranke, kakor tudi izkaz potnih nalogov za opravljanje službene poti v višini 2.093 km.

12. Ker je tako po mnenju tožeče stranke izpodbijana odločba neobrazložena in tudi dokazno nepodprta, se do nje ne more izjasniti, zaradi česar predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se tožeči stranki priznajo stroški oziroma podredno, da se razveljavi (pravilno odpravi) in zadeva vrne v ponovno obravnavo.

_Navedbe tožene stranke_

13. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in v odgovor navedla, da se sklicuje na že podane navedbe v izpodbijani odločbi, dodatno pa še izpostavlja, da stroški privedbe ne zajemajo samo časa in kilometrine od prijetja do privedbe na prestajanje kazni zapora, ampak so v stroške privedbe zajeti stroški za prevožene kilometre od kraja, kjer se nahaja oseba, ki se privede, do zavoda za prestajanje kazni zapora, stroški za opravljene ure dela pooblaščenim uradnim osebam, zaposlenim pri organu, ki so potrebni za uspešno izvršitev privedbe, vključno s potrebnimi predhodnimi pripravljalnimi opravili kot je zbiranje podatkov o osebi, zbiranje obvestil o njenem nahajanju na kraju in druga opravila.

**K točki I izreka:**

14. Tožba je utemeljena.

15. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 22. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1)1. Skladno z 8. členom ZIKS-1 se odločbe izdane med drugim na podlagi 22. člena ZIKS-1 izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP.

16. Sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe ali se da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).2

17. Sodišče po pregledu izpodbijanega akta in tudi akta druge stopnje ugotavlja, da je pritrditi navedbam tožnika o nekonkretiziranosti in neustrezni obrazloženosti oziroma pomanjkljivi obrazloženosti odločbe, saj iz odločbe (ne prvostopne in ne drugostopne) ne izhaja, na kak način je naslovni organ prišel do izračunanega zneska kilometrine, na podlagi kakšnega dejanskega stanja in tudi do števila opravljenih in obračunanih ur potrebnih za privedbo, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijanih odločb, tudi ne drugostopenjske odločbe, namreč ne izhajajo posamezne relacije na katerih so policisti opravili vožnjo, ki predstavljajo obračunane kilometre (v kakšni višini kilometrov za posamezno relacijo) in tudi ne razlogi za napotitev na delo, kakor tudi ne potrebne ure za posamezna opravljena dela, torej kdaj so stroški nastali, za katere relacije, za katere operativne naloge, katera pripravljalna dejanja oziroma vsaj v kakšnem trajanju in kdaj ter za kak namen so bile potrebne naloge opravljene, koliko ur je bilo opravljenih (za posamezno nalogo), koliko oseb je opravljalo potrebno delo (za posamezno nalogo).

18. Sodišče pri navedenem pripominja, da pa sicer navedene naloge in relacije izhajajo iz spisovnega gradiva, vendar navedeno ni dovolj, saj se lahko stranka, ki ji je odločba organa vročena, opredeli in vloži ustrezno pravno sredstvo zgolj v kolikor so razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, navedeni tudi v odločbi, saj je le na tak način zagotovljena ustavna pravica do vložitve učinkovitega pravnega sredstva.

19. Iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, namreč med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo za izvedbo poštenega postopka in velja za vsak postopek voden pred državnim organom. Pravica do izjave pa ne pomeni samo neposredne izjave pred organom ali izjavo o določeni listini temveč tudi izjavo glede obrazložitve razlogov organa za odločitev, saj je navedeno temelj poštenega postopka. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, tudi če gre zgolj za izdano odločbo o plačilu stroškov prisilne privedbe. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem v nadaljevanju posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

20. 9. člen ZUP-a jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe _ne sme opreti_ na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Pravica do izjave (kolikor je potrebno tudi zaslišanje stranke) temelji tako na 22. členu Ustave RS o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih že pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU. Načelo zaslišanja stranke tako daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati ali se opira odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.3

21. Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti tako v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine (kdaj, kjer, relacije, število uradnih oseb in opravljenih ur za posamezno osebo in posamezno relacijo, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa), konkretizirane na način in v takšni meri, da lahko nasprotna stranka odločitev, ki je bila sprejeta, preveri oziroma se do navedb opredeli. Prav tako pa morajo biti navedeni tudi na način, da jih ob morebitni vložitvi pravnega sredstva lahko preveri sodišče. Tako bi morala biti odločba tožene stranke v konkretnem primeru obrazložena na način, da bi tožena stranka pojasnila na podlagi katerih relacij in operativno opravljenih nalog so nastali opravljeni in obračunani kilometri in ure uradnih oseb - policistov in kriminalistov, ki so se trudili pridobiti informacije o obsojenem (oziroma izvršiti odredbo za prisilno privedbo, ki jo je izdalo sodišče po obsodilni sodbi), kateri se ni pravočasno zglasil na prestajanje zaporne kazni. Iz obrazložitve odločbe mora tudi jasno izhajati na kak način so nastali stroški relacij (posamezni dan, relacij, kilometri) in potrebnih ur uradnih oseb, ki so bili povezani na koncu z uspešno izvršitvijo odredbe sodišča. 22. V predmetnem postopku je prvostopenjski organ pomanjkljivo obrazložil izpodbijano odločbo, kar je v drugostopenjski odločbi tudi sam ugotovil drugostopenjski organ, zaradi česar je tudi dopolnil tako obrazložitev kakor tudi dokazni postopek in dodatno raziskoval dejansko stanje, kot izhaja iz obrazložitve organa druge stopnje (stran 34), saj je opravil uradne poizvedbe pri Policijski postaji Maribor II, ki je odgovorila z dopisom in je tako očitno izvedel poseben ugotovitveni postopek skladno s 145. členom ZUP. Poseben ugotovitveni postopek se, skladno z določbo 145. člena ZUP, lahko izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev stvari ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi in je drugostopenjski organ v tem delu ravnal pravilno.

23. Kolikor pa se tak postopek izvede, pa ima stranka, skladno s prvim in drugim odstavkom 146. člena ZUP, pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Tožnik zato v tožbi upravičeno graja dejstvo, da mu pritožbeni organ ni predložil listine, ki jo je pridobil, v izjasnitev, niti mu ni dal pravice do izjave, ki je temelj poštenega postopka tudi v upravnem postopku (in tako tožnik ni imel možnosti navajati dejstev, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari), kakor tudi ni omogočil izpodbijati pravilnosti navedb, ki se morebiti ne ujemajo z njegovimi ugotovitvami. Skladno s 164. členom ZUP se namreč dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Kot dokaz pa se po drugem odstavku istega člena uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti listine, priče, izjave strank, opredelitve strank do dokaznega gradiva, ipd. V nadaljevanju pa je organ dolžan v okviru dokazne ocene oceniti vsak dokaz posebej in nato v okviru vseh dokazov skupaj podati argumentirano odločitev z navedbo konkretnih dejstev in odgovoriti na navedbe strank.

24. Zato navedba organa druge stopnje, da tožniku ni predložil v izjavo stroškovnika in dodatnih listin, ki jih je pridobil, ker se ima kot stranka pravico pritožiti zoper odločbo, predstavlja kršitev pravil poštenega postopka, saj ne ustreza pravilom postopka in krši tožnikove pravice kot stranke v upravnem postopku.

25. Glede na določilo prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora organ, preden izda odločbo v zadevi, dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Navedeno pa ne pomeni, da je s trenutkom, ko npr. upravni organ pošlje stranki poziv na izjavo (kar v predmetnem primeru niti ni bilo storjeno), ki jo stranka praviloma poda pisno, zadoščeno tudi pravici do zaslišanja stranke. Načelo zaslišanja stranke namreč zagotavlja kontradiktornost postopka, kar pomeni, da se ima stranka pravico seznaniti in soočiti z vsemi dejstvi in dokazi, pa tudi ugotovitvami upravnega organa ter imeti možnost učinkovito varovati svoj položaj. Vsebina načela zaslišanja stranke in prič ima v upravnem postopku namen, da se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja tega postopka, saj to načelo „vsebuje jedro njegovih procesnih pravic“.5 Pravica zaslišanja stranke namreč izhaja iz 22. člena Ustave RS in predstavlja enako varstvo pravic posameznika in pravico posameznika biti slišan. To varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembna. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP).6

26. Organ namreč ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (4. odstavek 146. člena ZUP). V navedeno pravico sodi tudi kontradiktornost, ki mora biti stranki zagotovljena tudi s predložitvijo dokazov, ki jih je organ v postopku pridobil, v izjasnitev. Stranka ima, tudi pred organom druge stopnje, pravico v postopku navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. V pristojnosti organa pa na koncu ostaja, da odloči o navedbah stranke v povezavi z izvedenimi dokazi in listinami v spisovnem gradivu.

27. Upravna odločba mora biti tako v posledici zgoraj navedenega izdana v skladu z 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Če je odločba pomanjkljiva (torej brez ustrezne ocene o vseh predlaganih dokazih) in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.7

28. Sodišče skladno z zgoraj navedenim ugotavlja, da tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost izjaviti o dodatno pridobljenih listinah v posledici pa tudi ni bila ustrezno obrazložena izpodbijana odločba.

29. Zaradi navedenega so bile tožniku kršene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katerih med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo kolikor je ima možnost podati izjavo in kolikor je v posledici akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti namreč konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli. Ugotovitveni postopek je namreč med drugim namenjen tudi izvrševanju pravice strankam uveljaviti in zavarovati njihove pravice in pravne koristi, ki pa jih lahko zavarujejo le na način, da so z ugotovitvami organa pred izdajo odločbe seznanjene, da se lahko o njih primerno izjavijo8, kar tožniku ni bilo omogočeno.

30. Sodišče je pri presoji akta že po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali je strankam v postopku kršena pravica do izjave in ali je v posledici izdani akt ustrezno obrazložen, vse z namenom, da stranki postopka ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik je kršitev pravice do izjave in pomanjkljivo obrazloženost izdane odločbe uveljavljal tudi sam.

31. Ker tožniku tako v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o zgoraj navedenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je bila z navedenim storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, na obstoj katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. V posledici tudi ni bila ustrezno obrazložena izpodbijana odločba.

32. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek.

33. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravnih odločb ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, zaradi storjenih kršitev pravil upravnega postopka pred in ob izdaji izpodbijanega akta (prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

_V luči nadaljevanja postopka_

34. Sodišče pa v luči nadaljevanja postopka zaradi upoštevanja načela ekonomičnosti vodenja postopka in glede dolžnosti plačila stroškov in uporabe 22. člena določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) pripominja sledeče. Glede na nesporno dejstvo med stranka, da se tožnik dne 6. 12. 2019 sam ni oglasil na prestajanje zaporne kazni izrečene po sodbi I IKZ 40945/2018 in tudi ne na podlagi poziva I IKZ 40945/2018 z dne 4. 11. 2019 Okrožnega sodišča v Mariboru (v tožbi navaja, da se je sam predal na Osankarici), je bila potrebna njegova prisilna privedba, ki se je izvršila na podlagi Odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru I IKZ 40945/2018 z dne 18. 12. 20019 in je bil tožnik nesporno s strani policistov priveden na prestajanje zaporne kazni zapora, je po določbi 22. člena ZIKS-1 dolžan plačati stroške privedbe, česar tožnik niti ne prereka.

35. Med strankama pa je sporna višina potrebnih stroškov za privedbo, kar bo v ponovno izdani odločbi morala pojasniti tožena stranka v smeri kot izhaja iz te sodbe. Drugi odstavek 22. člena ZIKS-1 določa tudi, da obsojenec plača stroške tudi, če je na prestajanje kazni zapora priveden z bega9. Odločbo o plačilu stroškov privedbe izda direktor zavoda. Organ bo moral tako v ponovno izdani odločbi pojasniti kateri so razlogi, ki izkazujejo, da je bil obsojeni prisilno priveden z bega, koliko časa in kje so uradne osebe obsojenega iskale, da bi izvršile odredbo sodišča in kakšni so bili, za uspešno izvršitev izdane odredbe, potrebni stroški in iz katerih konkretiziranih razlogov, kakor tudi navesti ustrezno pravno podlago, ki izkazuje upravičenost obračunanih stroškov.

**K točki II izreka:**

36. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka, na podlagi drugega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena izven naroka, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV, se ji prizna tudi ta, tako da znašajo skupni stroški povračila 347, 70 EUR.

37. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika). Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 22. člen, drugi odstavek – Stroške privedbe na prestajanje kazni plača obsojenec. Obsojenec plača stroške tudi, če je na prestajanje kazni priveden z bega. Odločbo o plačilu stroškov privedbe izda direktor zavoda. 2 Enako komentar ZUS-1, str. 266, točka 5. in 7. 3 Komentar ZUP-a, 2004, stran 86. 4 „_Pritožbeni organ je v obravnavani zadevi za dodatno razjasnitev višine stroškov privedbe z dopisom, št. 720-24/2020/3 z dne 5. 5. 202 , za pojasnilo zaprosil Policijsko postajo Maribor II. Iz njihovega odgovora, št. 222-479/209/16 z dne 14. 5. 2020 izhaja, da so pooblaščene uradne osebe PU Maribor v skladu z Usmeritvami za izvajanje privedb po odredbi pristojnega organa izvajali aktivnosti za prisilno privedbo pritožnika, ki so potekale v času med 18. 12 2019 in 4. 1. 2020 , ko je bil priveden v zavod za prestajanje kazni zapora. Za opravila, vezana na izvršitev privedbe so policisti in kriminalisti porabili 524 ur in prevozili 2903 km_.“ 5 Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88. 6 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10.11.2004. 8 Enako Komentar ZUP k 146.členu, 2. knjiga, 2020, str. 128 – 134. 9 Enako stališče izhaja že iz sodne prakse Upravnega sodišča I U 1033/2014 z dne 17. 3. 2015 in II U 330/2015 z dne 8. 6. 2016.