Jedro

V sodni praksi je že ustaljeno, da za sklepčnost tožbe v primerih, kot je ta, zadošča, da tožnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45937/2015 z dne 20. 4. 2015 ohranilo v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in spremeni, podrejeno pa zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer osmih računov, zapadlih med januarjem 2014 in decembrom 2014 in na podlagi izpisa odprtih postavk v znesku 40,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po ugovoru dolžnika (tožene stranke) je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. Tožeča stranka kot upravnik na podlagi pogodbe o upravljanju vtožuje stroške upravljanja in obratovanja po osmih razdelilnikih, za stanovanje in garažo na naslovu A. A., ki toženo stranko bremenijo kot lastnico nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi 125. in 274. do 279. člena Obligacijskega zakonika.

8. Uvodoma višje sodišče odgovarja na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugodilo nesklepčnemu zahtevku, saj tožeča stranka v svojih razdelilnikih ni navedla ključa delitve, ampak je zgolj navedla kvadrature nepremičnine tožene stranke in celote, pri tem pa navedla, da so se stroški delili, kot je razvidno iz posameznega delilnika, v razmerju površine posameznega dela do površine celote. Za sklepčnost tožbenega zahtevka zadostuje, da je v njem navedenih toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov.(1) V sodni praksi pa je že ustaljeno, da za sklepčnost tožbe v primerih, kot je ta, zadošča, da tožnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka).(2) Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se (skupaj z dopolnitvijo tožbe v pravdnem postopku) obravnava kot tožba (prim. drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Tožena stranka je že v predlogu za izvršbo navedla verodostojne listine, na podlagi katerih vtožuje terjatev, pri čemer je za vsako od njih navedeno, kdaj je bila izdana, kdaj je zapadla v plačilo in kolikšen znesek se vtožuje. Ker je tožeča stranka že v predlogu za izvršbo navedla postavke vtoževane terjatve, je edino dejstvo, na katero materialno pravo veže nastop posledice, ki jo tožeča stranka s predlogom uveljavlja, še specificiran ključ delitve, ki to višino utemeljuje, in, ker je pogodbena, tudi podlaga, ki tožečo stranko do tega upravičuje. Tožeča stranka je vse elemente izračuna navedla že v dopolnitvi tožbe, izhajajo pa tudi iz predložene dokumentacije, ki je bila toženi stranki prav tako vročena. V prvi pripravljalni vlogi pa je tudi način branja te dokumentacije natančno pojasnjen (prim. dopolnitev tožbe tožeče stranke na red. št. 9, list št. 23 - 25 spisa).(3) Tožena stranka bi zato takemu zahtevku lahko konkretizirano nasprotovala. A niti ni trdila, da bi bila višina postavk, na katere se je tožnica sklicevala, napačna in zakaj, ali da jih ni mogla ugotoviti ali preizkusiti. Njene trditve so bile usmerjene k zatrjevanjem, da je trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva, s čimer ni prispevala ničesar vsebinskega, temveč se je omejevala le na kritiko trditev in dokazov tožnice. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil ugovor tožene stranke pavšalen do te mere, da z njim dokaznega bremena glede utemeljenosti ključa delitve ni prenesla nazaj na tožečo stranko, je zato pravilno, očitki o trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke pa neutemeljeni.

9. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da se tožena stranka do višine zahtevka ni mogla opredeliti in stroškov v tej višini izračunati. Predstavljajo namreč nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako dr. A. Galič v: Betetto, N., Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 130. Op. št. (2): Prim. sklepčnost trditvene podlage upravnika: VSL sodba I Cp 2652/2014 z dne 27. 4. 2015. Op. št. (3): Sodna praksa je šla pri zahtevkih za plačilo upravnikovih stroškov še dlje: pomembno je, da je na podlagi podanih trditev s predloženimi dokazi mogoče preveriti vtoževano višino tožbenega zahtevka. Ni pa treba, da tožeča stranka vsako stroškovno postavko posebej tudi opisno obrazloži, če vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije, ob čemer je način branja te dokumentacije zelo natančno pojasnjen. Tako VSL sklep I Cpg 1196/2011 z dne 28. 8. 2012 in VSL sodba I Cp 2652/2014 z dne 27. 4. 2015.