Jedro

Ker kolizijski zakon v 41. členu za ugotovitev očetovstva določa uporabo prava države domnevnega očeta, je sodišče prve stopnje moralo uporabiti tudi preizkus po določbi 93. člena zakona. Z oceno, da se obravnavana sodna odločba ne odmika bistveno od odločitve, ki bi bila posledica uporabe našega prava (zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list RS, 15/76), se pritožbeno sodišče strinja. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo tiste določbe ZZZDR (člen 91 do 94), ki bi bile uporabljene v postopku pred našim sodiščem in katerih materialnopravni učinki bi ne bili bistveno drugačni.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se prizna pravnomočna sodba prvostopnega sodišča v Solni - Švedska, s katero je bil J.M. razglašen za očeta mld. predlagateljice L.B. in s katero mu je bilo naloženo, da prispeva po 75 švedskih kron mesečnega prispevka k njenemu preživljanju od rojstva do njenega izpolnjenega 18. leta.

Nasprotna stranka je vložila proti sklepu sodišča prve stopnje pritožbo z navedbo vseh pritožbenih razlogov in s predlogom na njegovo spremembo in zavrnitev predloga za priznanje tuje sodne odločbe, ali na njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja pri tem, da je podana za priznanje tuje sodne odločbe ovira po določbi člena 88 zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih. V postopku pred sodiščem v Solni namreč nasprotnik ni mogel sodelovati zaradi nepravilnosti v postopku. Vabilo na glavno obravnavo mu ni bilo niti poskušano vročiti, čeprav bi bilo mogoče ugotoviti njegov tedanji domači naslov. Načelo obojestranskega zaslišanja je pomembno načelo pravdnega postopka (5. člen ZPP), s katerim se uresničuje tudi ustavno načelo enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen ustave RS). To načelo spada v procesni javni red. Ni mogoče prezreti dejstva, da Švedska tujih sodnih odločb ne priznava.

Predlagajoča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po 88. členu zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 in 72/82 - v nadaljevanju kolizijski zakon) zavrne naše sodišče priznanje tuje sodne odločbe, če v zvezi z ugovorom osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta ni mogla sodelovati v postopku zaradi nepravilnosti v postopku. Zlasti se šteje, da oseba ni mogla sodelovati v postopku, če ji vabilo, na podlagi katerega se je začel postopek, ni bilo osebno vročeno oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušana. Iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na prvi stopnji, pa sledi, da je sodišče v Solni nasprotniku poslalo tožbo na ugotovitev očetovstva na njegov naslov T. 13 in ga z dopisom z dne 22.3.1983 pozvalo, naj nanjo odgovori. Šele potem mu je bil postavljen v pravdi skrbnik P.G., odvetnik iz Stockholma, ki ga je mogoče šteti za zakonitega zastopnika. Opisani postopek je glede na pojasnilo o tujem pravu, ki ga je podalo Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, v skladu z določbami švedskega zakona o družinskih odnosih z dne 10.6.1949. Ne drži torej pritožbeni očitek, da nasprotnik pred sodiščem v Solni ni mogel sodelovati zaradi nepravilnosti v postopku in da je bila kršena določba 88. člena kolizijskega zakona.

Ker kolizijski zakon v 41. členu za ugotovitev očetovstva določa uporabo prava države domnevnega očeta, je sodišče prve stopnje moralo uporabiti tudi preizkus po določbi 93. člena zakona. Z oceno, da se obravnavana sodna odločba ne odmika bistveno od odločitve, ki bi bila posledica uporabe našega prava (zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list RS, 15/76), se pritožbeno sodišče strinja. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo tiste določbe ZZZDR (člen 91 do 94), ki bi bile uporabljene v postopku pred našim sodiščem in katerih materialnopravni učinki bi ne bili bistveno drugačni. Sicer pa nasprotna stranka posveča s tem v zvezi osrednjo pozornost postopku pred tujim sodiščem, ko je zaradi posledic izostanka iz naroka in s tem izgube možnosti lastnega zaslišanja odločitev naslonjena na izpovedbo predlagateljičine matere (tožnice). Po povedanem pa s tem ni bilo kršeno niti načelo obojestranskega zaslišanja, niti javni red Republike Slovenije. Sklepanje sodišča prve stopnje, da tuja sodba in postopek v zvezi z njo ni v nasprotju z določbami 100. člena ZZZDR, je utemeljeno.

Glede vprašanja vzajemnosti (92. člen kolizijskega zakona) pa v nasprotju s pritožbenimi trditvami obvelja, da neobstoj vzajemnosti ni ovira za priznanje tuje sodne odločbe, izdane v sporu zaradi ugotovitve in izpodbijanja očetovstva (2. odstavek 92. člena kolizijskega zakona).

Določbe ZPP in zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav o določenih razmerjih se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).