Jedro

OZ pojem gospodarske pogodbe opredeljuje v 13. členu in pri tem izhaja izključno iz subjektivnega merila - značilnosti subjektov, ki sklepajo gospodarske pogodbe.

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje je samostojna pravna oseba s statusom javnega zavoda. Zavod ne opravlja pridobitne dejavnosti, pač pa gre za javnopravno delovanje, povezano z izvrševanjem javnih funkcij. To pomeni, da pravdni stranki nista sklenili gospodarske pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani. VL 70654/2016 z dne 8. 7. 2016 vzdržalo v veljavi in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje je sledeče: 5. 12. 2012 sta pravdni stranki sklenili dogovor o poravnavi dolga št. 552-2-175/2009-1100-24-1806, s katerim je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka tožeči stranki vrnila znesek 19.886,25 EUR, ki ga je prejela na podlagi pogodbe o dodelitvi subvencije za zaposlitev (program Zaposli.me/spodbujanje zaposlovanja težje zaposljivih brezposelnih oseb) št. 552-2-175/2009-1100-5-8226. Tožena stranka se je zavezala, da bo znesek vrnila tožeči stranki v 21 mesečnih obrokih. Zapadlost prvega obroka v višini 947,05 EUR je bila dogovorjena do 21. 12. 2012, ostali obroki so zapadli do vsakega 30. v mesecu, datum zapadlosti zadnjega obroka je bil dogovorjen za dne 30.8.2014. Tožena stranka je poravnala le 2.315,47 EUR, zato je tožeča stranka za preostanek vložila tožbo. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala z navedbami, da ji tožeča stranka v postopku nadzora ni dopustila pravice do pritožbe, vsebinsko nepazljivost pri oblikovanju razpisa in sestavljanja pogodbe 2009 želi prevaliti na toženo stranko, tožena stranka pa ima še danes zaposlene vse akterje iz pogodbe 2009 in 2010. Nevročitev razpisne dokumentacije za javni razpis iz leta 2009

6. Pritožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 22. 9. 2017 sklenilo, da se odločba pridrži do pridobitve razpisne dokumentacije, ki jo je v spis vložila tožeča stranka in se mora vročiti toženi stranki. Tožeča stranka je razpisno dokumentacijo vložila, vendar je sodišče prve stopnje toženi stranki ni vročilo.

7. Strankina pravica do izjave je temeljna procesna pravica, saj se z njo stranki daje možnost sodelovanja v postopku. Kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, ko je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bila razpisna dokumentacija, ki jo je tožeča stranka vložila v spis po zaključenem naroku toženi stranki vročena, zaradi česar se kot pravilne izkažejo pritožbene navedbe, da se o tem dokazu tožena stranka ni mogla izjaviti.

8. Ne glede na navedeno pa po zaključku višjega sodišča omenjena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sporno razpisno dokumentacijo za javni razpis iz leta 2009 je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sicer vpogledalo, vendar je pri svoji odločitvi ni upoštevalo oziroma nanjo ni oprlo svoje odločitve. Poleg tega gre za dokumentacijo, s katero je bila tožena stranka seznanjena, saj ni dvoma, da gre za dokumentacijo za razpis, na katerem je tožena stranka uspela pridobiti sredstva za zaposlitev težje zaposljivih brezposelnih oseb. To pa pomeni, da zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje toženi stranki dokumentacije ni vročalo, samo po sebi ne pomeni, da je bila s tem kršena strankina pravica do informacije oziroma izjave v postopku, s tem pa ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zastaranje

9. Pritožnik v pritožbi ponavlja, da bi moralo sodišče pri zastaranju spornih terjatev upoštevati triletni zastaralni rok, ki velja za gospodarske pogodbe, čemur višje sodišče ne sledi. Za uporabo zastaralnega roka iz 1. odstavka 349. člena OZ morata biti izpolnjena dva pogoja: da gre za gospodarsko pogodbo in da terjatev izvira iz gospodarske pogodbe. OZ pojem gospodarske pogodbe opredeljuje v 13. členu in pri tem izhaja izključno iz subjektivnega merila ‫- značilnosti subjektov, ki sklepajo gospodarske pogodbe. Poleg gospodarskih družb in podjetnikov posameznikov imajo po OZ položaj gospodarskega subjekta tudi druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, in sicer bodisi kot pretežno dejavnost (3. odstavek 13. člena OZ) bodisi občasno oziroma v manjšem obsegu (4. odstavek 13. člena OZ; prim. VSRS sodba in sklep II Ips 355/2013 z dne 21.5.2015).

10. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: Zavod) je samostojna pravna oseba s statusom javnega zavoda in ga torej ni mogoče uvrstiti v nobeno od zgoraj navedenih kategorij. Sodišče prve stopnje zato pravilno navaja, da Zavod ne opravlja pridobitne dejavnosti, pač pa gre za javnopravno delovanje, povezano z izvrševanjem javnih funkcij. To pomeni, da pravdni stranki nista sklenili gospodarske pogodbe, zaradi česar v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe o zastaranju terjatev iz gospodarskih pogodb (1. odstavek 349. člena OZ).

Dogovor o obročnem vračilu obveznosti

11. Podlaga tožbenega zahtevka je dogovor o obročnem vračilu obveznosti (tožena stranka ga je podpisala 12. 12. 2012). Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je s podpisom tega dogovora potrdila dolg in višino dolga, kot je le-ta ugotovljen v sporazumu. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita špekulacije o tem, kaj bi bilo, če pravdni stranki spornega dogovora ne bi sklenili, saj kaj takega iz izpodbijane sodbe ne izhaja niti posredno. Sodišče prve stopnje je s svojim videnjem teka dogodkov v primeru, da bi tožena stranka sklenitev dogovora zavrnila, zgolj pojasnilo, zakaj bi v takem primeru morebiti celo lahko uspela s svojimi ugovori (da so ugotovitve tožeče stranke enostranske in da tožena stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku ugotavljanja dolga) in zakaj v tem postopku, ki temelji na prostovoljno sklenjenem dogovoru, ne more uspeti. Argumentacija sodišča v tem delu je usmerjena v utemeljevanje zavrnitve toženčevih ugovorov, da je bil v podpis dogovora prisiljen zaradi preteče izvršbe, dodatno pa je sodišče še pojasnilo, zakaj tudi morebitna izvršba ne bi pomenila takojšnjega stečaja tožene stranke, kot je to trdila v tem postopku. Pritožbene navedbe se tako izkažejo kot neutemeljene.

12. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni presojalo motiva tožeče stranke za sklenitev dogovora. Razlogi za sklenitev pogodbe pomenijo nagib, ki na veljavnost pogodbe nima vpliva (40. člen OZ). Če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je taka pogodba nična (2. odstavek 40. člena OZ), vendar tožena stranka ničesar od navedenega ne zatrjuje. Zgolj dejstvo, da je po njenem mnenju terjatev sporna, tožeča stranka pa je kljub temu zahtevala sklenitev takega dogovora, ne pomeni, da je dogovor ničen (86. člen OZ). Nenazadnje pa tožena stranka ničnosti dogovora - kljub zatrjevani spornosti terjatve in enostranskim ugotovitvam, ki jim tožena stranka naj ne bi imela možnosti ugovarjati - pred tem sporom ni uveljavljala. Tudi sicer ne drži, da tožena stranka ni mogla sodelovati v postopku ugotavljanja obstoja dolga, saj je dokazni postopek potrdil (in tega tožena stranka ne izpodbija), da je pred podpisom spornega dogovora prejela zapisnike o opravljenem nadzoru in bila z ugotovitvami nadzora seznanjena. V kolikor se s temu ugotovitvami ni strinjala, je imela možnost sklenitev dogovora odkloniti, česar pa ni storila.

13. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.