Jedro

Za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 Upravno sodišče ni dolžno predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče. Presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je pridržana izključno Vrhovnemu sodišču. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča. Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) je v ponovnem postopku, obnovljenem zaradi ugotovljenih novih dejstev v davčnem inšpekcijskem postopku, ki se je vodil zoper tožnika z odločbošt. DT 4210-508680/2015-5 08-211-34 z dne 4. 9. 2019 za leto 2011 odmerila dohodnino v znesku 20.330,02 EUR in mu (ob upoštevanju že plačane dohodnine in že plačane akontacije dohodnine) naložila v plačilo 6.661,01 EUR. Prvostopenjski davčni organ je ugotovil, da je tožnik v letu 2011 prejel 42.000,00 EUR dohodkov, ki so bili že predhodno opredeljeni kot drugi dohodki. Tožnikove ugovore je zavrnilo s sklicevanjem na razloge iz odločbe, izdane v davčnem inšpekcijskem postopku, ki je se je vodil v zvezi s pravilnostjo podanih obračunov dohodnine. V njem je davčni organ ugotovil, da je tožnik od družbe A. s Cipra prejel skupno 247.100,00 EUR. Tožnikove navedbe, da gre v tem primeru za poplačilo posojil, ki jih sklenil s ciprsko družbo sam in preko slovenskih družb B., d. o. o., in C., d. o. o., je davčni organ zavrnil z obrazložitvijo, da je tožnik sklepal pravne posle prepleteno in povezano na način in z namenom, da je kot fizična oseba prejel neobdavčene prejemke, ki jih davčnemu organu ni prijavil. Davčni organ je posojilne pogodbe opredelil za navidezne, prejete dohodke opredelil kot druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

2. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski davčni organ) je tožnikovo pritožbo zavrnilo z odločbo, št. DT 499-01-744/2019-2 z dne2. 6. 2020. 3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo in pritrdilo razlogom davčnih organov na katere se tudi sklicuje. Dodalo je, da tožnik v postopku ni podal nobene navedbe ali dokaza, ki bi vzpodbudilo dvom v ugotovitve davčnih organov. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave z obrazložitvijo, da gre za spor med istima strankama in za podobno dejansko in pravno podlago kot v zadevi I U 436/2019 z dne 4. 5. 2022, kjer pa je bila glavna obravnava izvedena.

4. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 281/2022-6 z dne12. 10. 2022 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja: _"Ali senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji)?"_

5. Na podlagi navedenega sklepa je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka upravnega spora iz drugega in tretjega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka na revizijo po vsebini ni odgovorila s pojasnilom, da se dopuščeno revizijsko vprašanje nanaša na postopek pred sodiščem.

**K I. točki izreka**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in Upravnega sodišča, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP in 85. člen ZUS-1).

**Revizijske navedbe**

9. Revident izpostavlja, da je v obravnavanem primeru Upravno sodišče odločilo brez izvedbe glavne obravnave, saj je bila ta že izvedena v zadevi I U 436/2019. Pri tem pa Upravno sodišče ni upoštevalo, da je tudi v postopku I U 436/2019 odločala sodnica posameznica, čeprav je vrednost spornega predmeta v zadevi presegla 20.000,00 EUR. To pomeni, da je o zadevi, na katero se sklicuje Upravno sodišče, odločala sodnica posameznica, čeprav bi moral glede na vsebino 13. člena ZUS-1 odločati senat. Na postopek, obremenjen z napačno sestavo sodišča, se ni mogoče sklicevati, zato bi moralo sodišče v revidentovi zadevi izvesti glavno obravnavo. Ker je ni, je poseglo v njegovo pravico iz 22. člena Ustave.

10. Glede na navedeno in upoštevaje v tej zadevi uporabljeno pravno podlago za odločanje brez glavne obravnave iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, mora Vrhovno sodišče odgovoriti, ali navedena določba narekuje sodišču presojo, ali je sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo v pravilni sestavi.

**Splošno o pravici do odločanja sodišča na glavni obravnavi**

11. Pravica do glavne obravnave pred sodnikom je samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.1 Odstopanje od njene izvedbe zato pomeni poseg v navedeno pravico, kot tak pa mora biti predmet izrecne ustavnoskladne zakonske ureditve in kot izjema restriktivno interpretiran v sodni praksi. Iz tega izhaja tudi zahteva, da sodišče v vsakem upravnem sporu, v katerem glavna obravnava izjemoma ni izvedena, za to navede razloge, ki morajo biti izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.2

12. Tako je glavna obravnava (po do sedaj že večkrat ponovljenem stališču v odločbah Vrhovnega sodišča) tudi v zakonski ureditvi upravnega spora osrednje procesno dejanje, saj je z zakonom izrecno določeno, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). Na njej se mora poleg ugotavljanja dejanskega stanja odviti celotna razprava o dejanskih in pravnih navedbah strank, ki jih mora usmerjati Upravno sodišče skladno z načeli odprtega sojenja.3 Dodatno je treba še upoštevati, da v primeru, ko je dejansko stanje med strankama sporno (kot v obravnavanem primeru), 22. člen Ustave vzpostavlja pravico do glavne obravnave v upravnem sporu ne le za izvedbo dokazov, temveč tudi za to, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče. V primeru spornega dejanskega stanja opustitev izvedbe glavne obravnave pomeni bistveno kršitev določbe postopka v upravnem sporu. Ta je podana tudi, če sodišče v svoji sodbi ne obrazloži jasno in izrecno svoje presoje, da so bili podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, zaradi katerih glavne obravnave ni izvedlo. Ob odsotnosti take obrazložitve se šteje, da pravno dopustnih razlogov za neizvedbo glavne obravnave ni bilo.

**O izjemi iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-14**

13. ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V tretji alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pa, da lahko sodišče ne glede na določbo prejšnjega odstavka odloči brez glavne obravnave tudi, kadar je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, če gre za spor med istima strankama, pa gre za podobno dejansko in pravno podlago ter je o tem vprašanju sodišče že pravnomočno odločilo. Navedena določba drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ureja izjemo od prvega odstavka istega člena, ki omogoča odločitev brez glavne obravnave tudi v primeru med strankama spornega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga izpodbijanega upravnega akta. Gre za možnost, ki jo sodišče uporabi s ciljem ekonomičnega vodenja postopka, za kar pa morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, in sicer da v zadevi, ki jo obravnava, nastopajo iste stranke kot v prvem upravnem sporu, da gre v obeh sodnih postopkih za podobno dejansko in pravno podlago in da se je prvi upravni spor, na katerega se sodišče sklicuje, pravnomočno končal. Te pogoje mora sodišče preveriti in okoliščine, ki utemeljujejo njihovo izpolnjevanje, v sodbi tudi obrazložiti. Pri tem - ker gre za izjemo - je pomembno, da sodišče pojem "podobne dejanske in pravne podlage" razlaga strogo, zato mora natančno preveriti, ali stranki v svojih vlogah navajata enake vsebinske navedbe, pravno pomembne za rešitev spora, in predlagata iste dokaze. Upoštevaje, da je za uporabo obravnavane izjeme od sojenja na glavni obravnavi zaradi spornega dejanskega stanja referenčen pravnomočno končani upravni spor, pa je tudi nujno, da je bila v njem izvedena (vsebinska) glavna obravnava, kot to zahtevajo določbe 51. člena člena ZUS-1. 14. Ne jezikovna ne namenska razlaga torej ne utemeljujeta sklepa, da bi moralo sodišče za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče. Drugačno razumevanje tudi sicer ne izhaja niti iz umestitve obravnavane določbe v ZUS-1. Sam 59. člen je v drugem delu zakona (postopek v upravnem sporu) umeščen v peto poglavje (postopek pred sodiščem prve stopnje), v njegov 7. oddelek o glavni obravnavi in seji, in je namenjen celoviti ureditvi možnih izjem od sojenja na glavni obravnavi kot posebnem procesnem dejanju v postopku, ne pa načinu izvedbe (temu so namenjeni ostali členi v oddelku) ali sestavi sodišča, ki to dejanje izvede. Slednje zato ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče povezati s pravilno uporabo obravnavane določbe drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 15. Po navedenem je zato presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 pridržana izključno Vrhovnemu sodišču. Pri tem pa so posledice njegove naknadne ugotovitve o nepravilni sestavi sodišča v pravnomočno končanem upravnem sporu (ki se kaže v razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča in vzpostavitvi nepravnomočno razsojene zadeve), za zakonitost upravnega spora kot je obravnavani (v katerem je sodišče pred tem že odločilo na podlagi določbe 59. člena ZUS-1), nerelevantne. Gre namreč za kasneje nastalo okoliščino in na njej utemeljeno razveljavitev pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče zato le pripominja, da se s tem ne opredeljuje do morebitnih drugih revidentovih pravnih možnosti, da vpliva na izid v obravnavani zadevi, saj to presega okvir dopuščenega vprašanja.

16. Po navedenem je neutemeljeno revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča. 17. Ob pogojih, ki izhajajo iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena, je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje torej negativen.

**Presoja v obravnavanem primeru**

18. Ni sporno, da je bil v času izdaje izpodbijane sodbe postopek v zadeviI U 436/2019 že pravnomočno končan, prav tako ne, da je šlo v obravnavani in v pravnomočno odločeni zadevi za spor med istima strankama in s podobno dejansko in pravno podlago. Drugih okoliščin, ki bi Vrhovnemu sodišču v okviru postavljenega vprašanja vzbudile dvom v pravilnost uporabe izjeme iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, revident ne navaja. Trdi le, da zaradi nepravilne sestave sodišča v pravnomočno končani zadevi Upravno sodišče ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave. Gre za, kot pojasnjeno, neutemeljeno stališče, saj sodišče ni dolžno niti pristojno za presojo procesne pravilnosti pravnomočno zaključene zadeve.

19. Glede na navedeno in ker ostale revizijske navedbe za odločitev niso bistvene, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

20. Revident z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Glasovanje**

21. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Tako npr. Ustavno sodišče v odločbi št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020. 2 Prav tam, 14. točka obrazložitve. 3 VSRS v sklepu X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020. 4 Ur. l. RS, št. 105/06, 62/10, 98/11 - odl. US, 109/12, 10/17 - ZPP-E. Po noveli ZUS-1C je ta izjema navedena v četrti alineji iste določbe.