Jedro

Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju zasebne tožbe ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi oziroma celo z navedbami in vsebinskimi pojasnili v predmetni pritožbi, saj so lahko predmet presoje in ocene sodišča samo tista odločilna dejstva in okoliščine, ki so jasno in popolnoma označena v opisu dejanja.

Izrek

I.Pritožba pooblaščenca zasebne tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Zasebna tožilka je dolžna plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z uvodoma navedenim sklepom iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 429. členom ZKP zavrglo zasebno tožbo, ki jo je zasebna tožilka A. A. vložila po pooblaščencu C. C. zoper obdolženo B. B. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženke po drugem odstavku 96. člena ZKP bremenijo zasebno tožilko.

2.Zoper sklep se je pravočasno brez navedbe pritožbenih razlogov pritožil pooblaščenec zasebne tožilke, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Na pritožbo je odgovorila obdolžena B. B., ki se je v odgovoru zavzela za zavrnitev pritožbe zasebne tožilke.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter po proučitvi spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zasebno tožbo zasebne tožilke utemeljeno zavrglo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejanje, zaradi katerega zasebna tožilka preganja obdolženko, ni kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 in tudi ne katero drugo kaznivo dejanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da zasebno tožbo zavrže, pravilna in zakonita.

6.Jedro pritožbenih izvajanj pooblaščenca zasebne tožilke je v tem, da je obdolženka z očitanim dejanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, najmanj pa kaznivo dejanje razžalitve. Zasebno tožilko je namreč žaljivo obdolžila krivega pričanja pred sodiščem, prav tako pa, da zasebna tožilka po laičnem mnenju obdolženke ne deluje profesionalno, kar je v obliki pisma z navajanjem neresničnih trditev poslala v vednost Občini E., s katero zasebna tožilka poslovno sodeluje kot notarka že od leta 1997. Ker se žaljive obdolžitve raztezajo čez celotno pismo, je zasebna tožilka v tenor obtožbe to pismo v celoti povzela in v primeru, da bi sodišče ocenilo, da je obtožba preobsežna oziroma premalo konkretizirana, bi jo moralo pozvati k dopolnitvi zasebne tožbe.

7.Pritožbenim izvajanjem ne gre pritrditi. Sodnik je namreč v skrajšanem postopku dolžan po uradni dolžnosti najprej opraviti preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Formalni preizkus zadeva presojo, ali ima zasebna tožba morebitne formalne pomanjkljivosti in se nanaša na njene obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je v točki 3 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni formalni pogoji, ki se nanašajo na obvezne sestavine obtožnega akta. Formalnemu preizkusu nato sledi materialni preizkus obtožnega akta, ki obsega presojo, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP. V okviru tega preizkusa pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje. Ni mogoče priznati uspeha pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče prve stopnje zasebno tožilko najmanj pozvati k dopolnitvi zasebne tožbe, saj po prestanem formalnem preizkusu upravičenega tožilca v okviru materialnega preizkusa nikakor ni mogoče pozivati na ustrezno popravo opisa kaznivega dejanja. Če namreč upravičeni tožilec ni dostavil popolnega opisa dejanja v obtožnem aktu, mu sodišče ne sme dovoljevati korekcij vsebinskih napak (tako tudi pravna teorija, ki povzema ustaljeno sodno prakso: S. Kmet, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, stran 158).

8.Zavrniti je treba tudi pritožbena izvajanja, ki smiselno uveljavljajo pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbami, da je očitano kaznivo dejanje jasno konkretizirano. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje, v nadaljnjih razlogih izpodbijanega sklepa podrobno in tehtno utemeljilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, iz katerih je povzeti pravilno sklepanje, da morajo biti dejstva in okoliščine iz abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja v konkretnem delu tenorja obtožnega akta opisana in konkretizirana tako, da je dejanje označeno kot historični dogodek v svoji enkratnosti in neponovljivosti. To pomeni z vsem, kar je potrebno, da se lahko obdolženec zoper očitano dejanje brani in v okviru opisa kaznivega dejanja zagovarja. Kot izhaja iz tenorja zasebne tožbe, je v njem navedena celotna obsežna vsebina pisma obdolženke, v katerem slednja zasebni tožilki očita določene nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešila kot notarka na skupščinah Doma starejših občanov E. Glede na tako oblikovan opis dejanja, ki zajema celotno pismo, zapisano v prvi obliki ednine, je presoja prvostopenjskega sodišča, da iz opisa dejanja v izreku zasebne tožbe sploh ni jasno, kaj se obdolženki očita v smislu navedb, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu zasebne tožilke, pravilna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v opis kaznivega dejanja ne sodi vsebina celotnega obsežnega pisma, saj s tem ni zadoščeno konkretizaciji kaznivega dejanja in s tem določni opredelitvi trditev, ki naj bi pomenile žaljivo obdolžitev zasebne tožilke. Opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina zasebne tožbe, saj pomeni okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja. S tem se tudi uresničuje obdolženčeva pravica do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani. Iz konkretnega dela opisa dejanja v zasebni tožbi izhaja, da je obdolženka žaljivo obdolžila zasebno tožilko kot notarko, s tem ko je 16. 2. 2023 na njen naslov, prav tako na njen elektronski naslov in na elektronski naslov Občine E. poslala pismo in elektronsko sporočilo z označbo zadeve: Dom starejših občanov E. d.o.o., vpis družbene pogodbe v sodni register. V nadaljevanju tenorja zasebne tožbe je nato, kot že omenjeno, navedena celotna vsebina obsežnega pisma, nakar sledi le še utemeljitev, kdaj in kje se je notarka z vsebino pisma seznanila ter da je s tem obdolženka o notarki A. A. trdila in raznašala navedbe, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu zasebne tožilke, vse to pa je obdolženka poslala Občini E., s katero notarka poslovno sodeluje še več desetletij. Iz takšnega opisa dejansko ni jasno, kaj se obdolženki sploh očita, saj konkretne trditve, ki naj bi pomenile žaljivo obdolžitev, niso določno opredeljene. Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju zasebne tožbe pa ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi oziroma celo z navedbami in vsebinskimi pojasnili v predmetni pritožbi, saj so lahko predmet presoje in ocene sodišča samo tista odločilna dejstva in okoliščine, ki so jasno in popolnoma označena v opisu dejanja.

9.Glede na to, da je sodišče prve stopnje zasebno tožbo utemeljeno zavrglo iz razlogov nesklepčnosti opisa obdolženki očitanega dejanja, so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nepomembna pritožbena izvajanja, ki očitajo sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaznega postopka. Iz istega razloga ne morejo imeti teže niti pritožbene navedbe, ki opozarjajo na pravico storilca, da v kazenskem postopku pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve uveljavi t. i. dokaz resnice. Prav tako je pritrditi razlogom prvostopenjskega sodišča, da v tekstu spornega pisma ni razbrati niti podcenjevanja ali drugih negativnih vrednostnih sodb o zasebni tožilki, zato je nenazadnje pravilna pravna ocena, da opis dejanja v zasebni tožbi ne vsebuje niti zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja.

10.Ob vsem navedenem, ko izpodbijanega sklepa ne bremenijo niti kršitve, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je slednje o pritožbi pooblaščenca zasebne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka pod točko I tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11.Zaradi neuspešne pritožbe je dolžna zasebna tožilka plačati tudi sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1 (prvi odstavek 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP).