Jedro

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe plačati znesek 5.063,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 dalje do plačila (točka I izreka) in v istem roku povrniti stroške postopka v znesku 857,33 EUR, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje ter tožeči stranki v plačilo naloži tudi stroške tožene stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo 2. odstavek 53. člena ZSSloV, ki je specialni predpis. Delo pripadnikov SV na MOM je vezano na konkretni mandat in s tem povezane obveznosti, ki jih tožena stranka prevzame v zvezi z udeležbo v MOM s svojimi enotami, zato je potrebno upoštevati naravo samih mednarodnih operacij oziroma misij ter naravo dela na MOM. Narava dela je takšna, da iz objektivnih razlogov in same logike posamične mirovne operacije oziroma misije pripadnikom MOM ni mogoče vedno zagotoviti tedenskega počitka na način in v obsegu, kot ga opredeljuje splošna delovnopravna zakonodaja. Zaradi tega tožena stranka opozarja na Evropsko Direktivo ES 2003/88/ES, Direktivo sveta 89/391/EGS, ki dopuščata odstopanje od sicer splošnih pravil za zagotavljanje tedenskega počitka. Določilo 53. člena ZSSloV je bilo v zakon umeščeno ravno zaradi upoštevanja specifičnosti dela na MOM in z namenom, da se pravica do tedenskega počitka pripadnikov MOM deloma nekoliko zoži. Soobstajata namreč dve drugi pravici, ki zasledujeta enak cilj in namen kot pravica do tedenskega počitka in sicer pravica do posebnega dopusta na MOM in poseben odmor v trajanju 96 neprekinjenih ur. Glede na to določbo ZSSloV tožena stranka meni, da tožniku za čas opravljanja nalog v tujini, če razmere in naloge tega ne bi dopuščale, ni bila dolžna zagotoviti dneva tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje se do pojma potrebnega počitka ni opredelilo, čeprav gre za nov pravni institut. Jezikovna razlaga določbe 53. člena ZSSloV pokaže, da je imel tožnik v spornem obdobju pravico do potrebnega počitka in ne do tedenskega počitka. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času misije prikrajšan za tedenski počitek, je materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pravnega vidika delovanja pripadnikov na MOM. Pritožba poudarja, da stalno in neprekinjeno delovanje tožnika na MOM ni okoliščina, ki bi ji botrovala nepotrebna oziroma prenapihnjena praksa odrejanja odvečnih nalog, temveč gre za izvajanje pravnih obveznosti naše države, ki jo uokvirja Resolucija Varnostnega sveta 1244, ki je seveda lex specialis. Po stališču pritožbe je, glede na dejstvo, da dikcija 53. člena ZSSloV nesporno določa, da se „potreben počitek na MOM zagotavlja glede na vrsto nalog in druge razmere“ jasno, da je zato pravica do tedenskega počitka na MOM, v primerjavi s splošno ureditvijo, praviloma nekoliko omejena oziroma celo izključena. Pritožba še poudarja, da se pravica do tedenskega počitka oz. 24 urnega počitka na misiji ne more tolmačiti absolutno, torej da je tudi v primerih, ko se je pripadnik moral udeležiti le postroja, čistiti orožje, vzdrževati opremo itd…, bil pa je prost svojih siceršnjih zadolžitev, pravica do počitka zagotovljena. Pritožba nadalje opozarja, da je skladno z veljavno zakonodajo plača na misiji določena fiksno, zato je sodišče prve stopnje, s tem ko je tožniku priznalo nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka na misiji, zmotno uporabilo določila ZObr in Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami, saj na tej podlagi pripadniku ne pripada plačilo za delo preko polnega delovnega časa, zato tožniku posledično ne pripada plačilo za morebitno dejansko delo na sedmi dan v tednu in tudi ne odškodnina v višini takega plačila, saj je prejel plačilo za vsak dan v mesecu, ko se je nahajal na misiji in na posebnem dopustu. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da gre po temelju za posebno vrsto odškodnine, pri tem pa ni ugotavljalo niti izkazalo elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke. Poleg tega je sprejelo dokazno oceno le z enostranskim upoštevanjem navedb tožeče stranke in prič, ki jih je predlagala. Mimo procesnih pravil o trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke je sodišče prve stopnje samo zapolnilo vsebinske vrzeli v tožbi in ni pojasnilo, v čem so bile izjave tožnika in z njegove strani predlaganih prič tako prepričljive, da jim je verjelo. Razpravno načelo je bilo toženi stranki kršeno s tem, ko ni dopustilo zaslišanja A,A, in B.B., ki bi lahko prepričljivo izpovedala o naravi dela na misiji, ter C.C., ki bi lahko nazorno pokazala, kaj je toženo stranko vodilo k oblikovanju vsebine 53. člena ZSSloV. Poleg tega se pritožba ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožniku škoda nastala z dnem vrnitve z misije, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati petletni zastaralni rok, ki je določen za čiste denarne zahtevke, in je zahtevek za nadomestilo zaradi onemogočenih prostih dni v mesecu oktobru 2009 zastaral s koncem novembra 2014, enako pa velja za ostale mesece. Tožena stranka tudi izpostavlja, da tožniku ni nastala premoženjska škoda, saj se mu premoženje, ki ga je imel pred škodnim dogodkom, zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka ni zmanjšalo, utrpel pa tudi ni izgube na dohodku, torej mu škoda sploh ni nastala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je bilo kršeno razpravno načelo, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič C.C., A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da teh prič ni zaslišalo, saj te priče niso bile v času od 10. 10. 2009 do 31. 3. 2010 s tožnikom na misiji v D., zato o razmerah na misiji v obravnavanem obdobju ne bi vedele izpovedati. Je pa sodišče prve stopnje zaslišalo tožnikovega neposredno nadrejenega E.E., poveljnika voda, tako da je na podlagi njegove izpovedi v primerjavi z izpovedmi tožnika in prič F.F. in G.G., ki sta bila prav tako v tej misiji, lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

6. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič, listinskih dokazov v spisu in dejstva, da tožena stranka ni predložila nobenih listinskih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugače, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik na misiji ni imel možnosti koristiti tedenskega počitka. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka za tožnika tedenskega počitka ni niti predvidevala, saj so vsi zaslišani izpovedali, da s to pravico v času misije niso bili seznanjeni.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je določba 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji) lex specialis, saj naj bi bilo to določilo v zakon umeščeno ravno zaradi upoštevanja specifičnosti dela v misijah in z namenom, da se pravica do tedenskega počitka pripadnikov misij nekoliko zoži. Sodišče se je v točki 8 obrazložitve sodbe oprlo na pravilno materialno pravno podlago, iz katere izhaja, da pripada tudi pripadniku stalne sestave v času opravljanja nalog v tujini 24 ur oziroma en dan tedenskega počitka. Oprlo se je na določbo 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), na določbo 2. in 3. odstavka 97. F člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji), na določbo 53. člena ZSSloV, 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini in ugotovilo, da tudi iz Direktive 2003/88/ES ne izhaja, da bi šlo za kakršnokoli izjemo, ker določa, da je treba delavcem zagotoviti tedenski počitek ter da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico najmanj 24 ur neprekinjenega počitka. Ta direktiva je glede na Direktivo Sveta 89/391/ EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu kasnejši in specialnejši predpis, zato je potrebno uporabiti to in ta direktiva je inkorporirana v ZDR. Tako je sodišče prve stopnje v točki 10 že pojasnilo materialno pravno podlago, na podlagi katere je tožnik upravičen do tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je resolucija Varnostnega sveta 1244 lex specialis, saj ta določb o tedenskem počitku nima in glede na navedeno tudi pritožbene navedbe, da je z dikcijo »potreben počitek na MOM glede na vrsto nalog in druge razmere«, pravica do tedenskega počitka na misijah v primerjavi s splošno ureditvijo praviloma nekoliko omejena ali celo izključena.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je plača na misiji določena fiksno in je ravno na podlagi te fiksno določene plače ugotovilo višino nadomestila, do katerega je tožnik upravičen, ker mu tožena stranka ni omogočila izkoristiti 21 dni tedenskega počitka. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) je bila sprejeta na podlagi 98. c člena ZObr ter 1. odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Ker po 1. odstavku 98. C člena ZObr pripadniku pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada in po 2. odstavku istega člena se plača pripadniku obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal 174 ur mesečno, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je imel tožnik plačane vse dni, ko je bil na misiji v D. in da zato do nadomestila oz. odškodnine za dni, ko ni mogel izkoristiti tedenskih počitkov, ni upravičen.

9. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo, kot to skuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo ugovor tožene stranke o zastaranju glavnice. Tožniku, dokler je bil na misiji, škoda še ni mogla nastati, saj mu je nastala šele po vrnitvi v domovino, ker takrat tedenskega počitka za čas sodelovanja na misiji, ni več mogel koristiti.

10. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z načelom uspeha sama krije svoje stroške postopka, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni bistveno pripomogla, zato tudi sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. ter 155. člen ZPP).