Jedro

Zakon glede nagrad določa okvirno merilo tako, da višino nadomestila upravitelju za unovčenje stečajne mase in razdelitev veže na višino zneska, ki je predmet razdelitve (tretja točka četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP). Podlaga za določanje nagrad je torej podana v zakonu, določanje podrobnejših pravil pa je zakonodajalec prepustil ministru, kar je v skladu z naravo razmerij, ki so predmet urejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upravitelj D. T. z dne 10. 5. 2019 (PD 1554) za odmero nadomestil za razdelitev stečajnih mas.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pravočasno pritožbo stečajni upravitelj. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prekine postopek v tej zadevi in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno določanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je bilo stečajnemu upravitelju v tem stečajnem postopku že odmerjeno nadomestilo do zgornje meje, ki znaša v tem postopku 50.000,00 EUR. Ker upravitelj do nadaljnjih nadomestil ni upravičen je njegov predlog zavrnilo.

5. Zakonska podlaga za odmero nagrade upravitelju je v določbah 103., 104. in 114. člena ZFPPIPP. Upravitelj ima pravico do nagrade za svoje delo (prvi odstavek 103. člena ZFPPIPP). V stečajnem postopku nagrada upravitelju vključuje med drugim tudi nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev splošne ali posebne stečajne mase, ki se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve (3. točka četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP). Podrobnejša pravila o odmeri nagrade upravitelja se določijo s tarifo iz 2. točke prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP (osmi odstavek 103. člena ZFPPIPP). Po 114. členu ZFPPIPP je ministru, pristojnemu za pravosodje, dano pooblastilo, da predpiše tarifo za odmero nagrade upravitelja (2. točka prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP). Nadalje je v drugem odstavku 114. člena ZFPPIPP določeno, da v predpisu, s katerim predpiše tarifo za odmero nagrade upravitelja, minister, pristojen za pravosodje, določi tudi maksimalni znesek, ki ga nagrada ne sme preseči. 6. Tarifa za unovčenje stečajne mase in razdelitev je določena v Pravilniku o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v postopkih upravičen (Uradni list RS št. 91/2008, 119/2008, 53/2009; nadalje Pravilnik). Osnova za izračun nadomestila po prejšnjem odstavku je višina zneska unovčenega premoženja, ki je predmet razdelitve, ne glede na to, ali gre za razdelitev splošne ali posebne razdelitvene mase (drugi odstavek 7. člena Pravilnika). V 7. členu Pravilnika je določeno, da se nadomestilo upravitelja za unovčenje stečajne mase in razdelitev odmeri po preglednici, v kateri je glede na osnove za izračun v petih tarifnih razredih določena višina nadomestila oziroma procent nadomestila v EUR. Tako je v zadnjem tarifnem razredu po Pravilniku, to je v V. tarifnem razredu, predpisana osnova za izračun nad 2.250.000,00 EUR ter v tem razredu določeno nadomestilo v višini 43.500,00 EUR + 0,5% nad 2.250.000,00 EUR, vendar največ 50.000,00 EUR.

7. Pritožnik višino nadomestila, ki mu v tem stečajnem postopku pripada, obrazloženo napada zgolj z razlogi, s katerimi meri na neskladnost zakonske ureditve z Ustavo oziroma podzakonskega akta z zakonom. Meni, da je v nasprotju z Ustavo in zakonom (ZFPPIPP) določba 114. člena ZFPPIPP, po kateri ima minister za pravosodje neomejeno pooblastilo glede določitve nagrad upraviteljem za razdelitev in unovčenje. Meni tudi, da je 7. člen Pravilnika v neskladju s 103. členom ZFPPIPP, saj naj bi zaradi maksimiranja nagrade pri sorazmerno nizkih razdelitvenih masah izgubila pomen določba, po kateri je upravitelj upravičen do nagrade za unovčenje in razdelitev v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve. Kot navaja se predvideva, da bo v tem stečaju prišlo do poplačila upnikov s skupno vsoto razdelitvenih mas, ki bo presegla 5 mio EUR, obračunavanje in izplačevanje nagrad upravitelju pa se je nehalo že tedaj, ko je skupna vsota razdelitvenih mas dosegla vrednost 1,1 mio EUR. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pri Ustavnem sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti 114. člena ZFPPIPP ter ustavnosti in zakonitosti 7. člena Pravilnika.

8. Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je v neskladju z ustavo določba 114. člena ZFPPIPP, po kateri ima minister za pravosodje pooblastilo glede določitve nagrad upraviteljem za razdelitev in unovčenje. Zakon glede nagrad določa okvirno merilo tako, da višino nadomestila za unovčenje stečajne mase in razdelitev veže na višino zneska, ki je predmet razdelitve (tretja točka četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP). Podlaga za določanje nagrad je torej podana v zakonu, določanje podrobnejših pravil pa je zakonodajalec prepustil ministru, kar je v skladu z naravo razmerij, ki so predmet urejanja.1 V primerjavi z drugimi primerljivimi storitvami (notarjev, izvedencev, cenilcev in sodnih tolmačev, izvršiteljev in odvetnikov) je namreč mogoče ugotoviti, da zakon ne določa niti okvirnih meril za plačilo njihovega dela, ampak pooblašča pristojnega ministra, da predpiše tarifo za njihovo storitve oziroma jo glede odvetniških storitev, sprejema stanovska organizacija ob predhodnem soglasju ministra k tarifi.

9. Minister ima torej v zakonu izrecno pooblastilo za določanje tarife (druga točka prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP), zavezan pa je tudi v tarifi določiti maksimalni znesek, ki ga nagrada upraviteljev ne sme preseči (drugi odstavek 114. člena ZFPPIPP). Iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-B, objavljen v Poročevalcu Državnega zbora, EVA 2009-2011-0059, št. 00720-12/2009/6 z dne 2. 7. 2009) je razviden namen zakonodajalca, da s tako ureditvijo prepreči, da bi bilo nadomestilo nerazumno visoko. Tak namen zakonodajalca pa je skladen z njegovimi vrednostnimi merili, ki se odražajo v temeljnih načelih postopkov zaradi insolventnosti, predvsem v načelu zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP).

10. Upravitelj ima na podlagi 103. člena ZFPPIPP nedvomno pravico do nagrade za svoje delo, ki pa ni neomejena. V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo v zvezi z limitiranjem nagrade stečajnega upravitelja že zavzeto stališče v odločbah Cst 141/2012, Cst 300/2012 in Cst 657/2016. Odmerjeno nadomestilo upravitelja neposredno vpliva na višino stečajne mase, ki bo po izplačilu nadomestila upravitelju ostala za razdelitev upnikom. Limitiranje nagrade je eden od možnih ukrepov v smeri zagotavljanja namena stečajnega postopka, ki je v poplačilu upnikov in to v čim večjem deležu. Če tega cilja v stečajnem postopku ni mogoče doseči ali se ga doseže v premajhni meri postane stečajni postopek sam sebi namen. Ukrepi, ki vodijo k zmanjševanju stroškov, so zato v skladu s ciljem zakonske ureditve stečaja, maksimiranje nadomestil pa je tudi primerno sredstvo za dosego navedenega cilja. Gre za v zakonodajni praksi uveljavljeno pravilo, katerega je namen je v preprečitvi porasta stroškov postopka prek razumne meje.2 Omejitev višine nadomestila je tako tudi v skladu z namenom stečajnega postopka.

11. Po Pravilniku je osnova za izračun nadomestila predpisana v petih tarifnih razredih glede na osnovo za izračun, ki jo predstavlja višina razdelitvene mase. V I. tarifnem razredu je tako osnova za izračun do 37.500,00 EUR, II. tarifnem razredu od 37.500,00 do 375.000,00 EUR, v III. tarifnem razredu od 375.000,00 do 750.000,00 EUR ter v IV. tarifnem razredu od 750.000,00 do 2.250.000,00 EUR ter v V. tarifnem razredu nad 2.250.000,00 EUR.3 Ti razredi so bili torej zastavljeni v relativno širokem razponu. Ni mogoče torej pritrditi pritožnikovi trditvi, da se nagrajevanje neha pri sorazmerno nizkih razdelitvenih masah. Pritožnik je sicer navedel dva primera, pri katerih bo razdelitvena masa dosegla večmiljonske zneske, vendar pa neustreznosti ureditve ni mogoče uspešno utemeljiti s trditvami, da bo razdelitvena masa v posameznem primeru bistveno višja od tako predvidenega razpona. V zvezi z predpisanim zgornjim limitom nagrajevanja v višini 50.000,00 EUR pa pritožnik navede, da je takšno nagrajevanje nestimulativno. Ne glede na morebitno utemeljenost te pripombe, pa takšne trditve ne zadoščajo za presojo neskladnosti podzakonske ureditve z določbami ZFPPIPP in Ustavo RS. Po presoji pritožbenega sodišča je zato lahko stimulativnost nagrad in motiviranje upraviteljev predmet presoje pri sprejemanju oziroma spreminjanju tarife, ni pa podana zadostna trditvena podlaga za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem.

12. Pritožbeno razlogi torej niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Pritožnik, ki s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-185/10, Up-1409/10, odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Etelke Korpič- Horvat, drugi odstavek točke 8. ter opomba točka 19. 2 Tako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v odločbah Cst 300/2012 in Cst 657/2016. Ustavnih pritožb zoper navedeni odločbi Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo (sklep U-I-291/12, Up-1074/1 in sklep U-I-14/2017, Up-77/17).

3 Z novelo Pravilnika iz leta 2014 je bila določba 7. člena spremenjena tako, da je bil v tarifi dodan še VI. tarifni razred za osnovo nad 3.550.000,00 EUR predvideno nadomestilo v znesku 50.000,00 EUR + 0,3% nad 3.550.000,00 EUR, vendar največ 60.000,00 EUR.