Jedro

Okolnost, da sta hišo kupila od tretje osebe zapustnik in toženec, vsak do 1/2, pripelje lahko le do zaključka, da sta postala oba solastnika hiše z enakima deležema. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti nadaljnja ugotovitev, da je zapustnik plačal tudi toženčev del kupnine to je izpolnil njegov del obveznosti (pri čemer ni odločilno ali iz darilnih nagibov ali zato, ker je toženec pred tem to je leta 1989 obnavljal hišo ali pa iz posojilnega razmerja s tožencem).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da naj se ugotovi, da spada v zapuščino po pokojnem M. B., celotna stanovanjska hiša v I., stoječa na parc. št... k.o..., ker je ocenilo, da tožnica ni dokazala, da bi bil toženčev solastni del hiše zapustnikova lastnina. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se s spremenjeno sodbo ugodi njenemu zahtevku ali pa naj se izpodbijana sodba razveljavi. V reviziji poudarja, da je toženec sam priznal v zapuščinskem postopku, da je zapustnik kupil in plačal celo hišo in da je toženca vnesel v pogodbo le zato, da bi ta lahko dobil ugodnejše stanovanjsko posojilo. Toženec tako ni plačal ničesar in zato je šteti nanj vpisan del hiše za darilo.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravdni stranki sta potomca zapustnika, ki je bil imetnik stanovanjske pravice na sporni hiši. Po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ) je zapustnik na podlagi določbe 117. člena tega zakona privolil, da 1/2 hiše odkupi toženec, sam pa je odkupil preostalo 1/2 od Občine I. Ker je zapustnik plačal celotno kupnino, torej tudi toženčevo 1/2 in je tožnica menila v zapuščinskem postopku po pokojnemu očetu, da je predmet zapuščine celotna hiša, jo je zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo, da se ugotovi, da spada v zapuščino po pokojnemu očetu tudi sporna to je toženčeva polovica hiše. Ob takem dejanskem stanju sta sodišči nižjih stopenj šteli za odločilno ugotovitev, da zapustnik ni kupil cele hiše in da zato ni mogel postati njen izključni lastnik. Zato sta tožničin tožbeni zahtevek zavrnili.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna. Sporen je obseg zapuščine to je vprašanje ali spada v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank tudi preostala (toženčeva) polovica hiše. Ta bi lahko spadala v zapuščino le, če bi bil zapustnik lastnik tudi te polovice hiše oziroma, če bi imel pravno podlago, da to postane. Okolnost, da sta hišo kupila od tretje osebe zapustnik in toženec, vsak do 1/2, pripelje lahko le do zaključka, da sta postala oba solastnika hiše z enakima deležema. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti nadaljnja ugotovitev, da je zapustnik plačal tudi toženčev del kupnine to je izpolnil njegov del obveznosti (pri čemer ni odločilno ali iz darilnih nagibov ali zato, ker je toženec pred tem to je leta 1989 obnavljal hišo ali pa iz posojilnega razmerja s tožencem). Sprejeti zaključki so tako v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem ter revizija v svojih izvajanjih prezre, da sta bili sodišči nižjih stopenj pri reševanju spora vezani na dejansko podlago, ki jo je tožnica uveljavljala v sporu in na zahtevek, ki ga je postavila (drugi in naslednji členi ZPP). Predmet tožničinega zahtevka je uveljavljanje stvarne pravice, vprašanje kupnine oziroma njenega plačila pa je glede na postavljene trditve v postopku lahko le obveznostna pravica (ki ni predmet tožbenega zahtevka). Prav tako pa ni bil predmet tožbenega zahtevka vštevanje daril v toženčev dedni delež ali vrnitev darila. Glede na tako stanje zaključuje revizijsko sodišče, da je bil spor pravdnih strank materialnopravno pravilno razrešen in da sodišči nižjih stopenj v postopku niso zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).