Jedro

Skladno z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člena tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona. Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve. Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave je bilo možno prostovoljno prestrukturiranje zavarovane terjatve, vendar bi šele, če bi bil "zavarovani del" terjatve uvrščen na posodobljeni seznam terjatev, bila podana podlaga za ugotovitev, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na upnikovo (prestrukturirano zavarovano) terjatev. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj med strankama niti ni sporno, da dolžnica "zavarovanega dela" terjatve ni vključila v posodobljeni seznam terjatev. Če takega učinkovanja ni (in kot pojasnjeno, ga v tej zadevi ni), pa lahko upnik zahteva izvršbo tudi na premoženje, ki za poplačilo njegove terjatve ni zastavljeno (oziroma ni zastavljeno v dovolj velikem obsegu) ter se taka izvršba lahko opravi, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice z dne 15. 12. 2023 zavrne (I. točka izreka sklepa) in da dolžnica stroške vloženega ugovora z dne 15. 12. 2023 nosi sama (II. točka izreka sklepa).

3.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. Uveljavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Argumentacija izpodbijanega sklepa je namreč sama s seboj v nasprotju, hkrati pa obstaja nasprotje med argumentacijo sodišča in trditvami strank v postopku, natančneje trditvami upnice. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugovorne razloge dolžnice razdelilo v dva sklopa. Prvi sklop se nanaša na nedopustnost izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, drugi sklop pa na poplačilo terjatve. Upnica je v svojem odgovoru na ugovor dolžnice pavšalno navedla, da odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up-319/19 ni uporabna, zakaj konkretno pa je izvršba tudi na drugo premoženje dolžnice dopustna, pa ni navedla. Argumentacija upnice se nanaša tako na drugi sklop ugovornih razlogov, to je na poplačilo upničine terjatve oz. vprašanje učinka poenostavljene prisilne poravnave na terjatev upnice, četudi njena zavarovana terjatev ni bila zajeta v posodobljenem seznamu terjatev. Sodišče je tako samo, brez konkretnih trditev upnice, iskalo argumente glede "dopustnosti" izvršbe tudi na drugo premoženje dolžnice. Tako naj bi se upnica sklicevala na 27. točko obrazložitve odločbe Up-319/19, vendar ne v kontekstu dopustnosti izvršbe pač pa uvrstitve upničine terjatve na posodobljeni seznam terjatev, torej v kontekstu poplačila terjatve. Sodišče zapiše, da naj bi iz obrazložitve odločbe Up-319/19 izhajalo, da sme upnik doseči izvršbo na drugo premoženje dolžnika, in sicer v polnem obsegu, dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice, vendar v isti točki 29. obrazložitve odločbe Up-319/19 Ustavno sodišče izrecno zapiše, da je takšno stališče sodišč <em>napačno</em> . V 20. točki obrazložitve je sodišče zgolj pojasnilo, zakaj poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo glede nezavarovane terjatve, ne pa tudi glede zavarovane terjatve. V tem delu je tako obrazložitev pomanjkljiva in odločitve sploh ni mogoče preizkusiti. Glede odločbe Ustavnega sodišča Up-319/19 (in enako odločbe Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16, U-I-160/1) upnica trdi, da ne ureja enake situacije in je ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Sodišče v izpodbijanem sklepu temu nekritično sledi. Potrebno je upoštevati zelo jasno stališče Ustavnega sodišča, da se sme ločitveni upnik oz. zavarovana terjatev ločitvenega upnika poplačati prednostno iz premoženja, na katerem ločitvena pravica obstaja, in ne iz kateregakoli drugega premoženja dolžnika (tako točka 30. obrazložitve odločbe). V tukajšnjem primeru upnica predlaga izvršbo prav na drugo premoženje dolžnika, in sicer na denarno dobroimetje pri OPP. Dolžnica trdi, da je potrebno tudi v tukajšnjem primeru izhajati iz dejstva, da ima upnik zavarovane terjatve prvenstveno pravico do poplačila iz premoženja, na katerem ima ločitveno pravico, šele v naslednjem koraku, če do poplačila iz zastavljenega premoženja ne pride, pa lahko poseže po drugem premoženju. Pri tem je vseeno ali je govora o t.i. "navadni" prisilni poravnavi ali poenostavljeni prisilni poravnavi. Pomemben je namen tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP. In ta je, da se "<em>prepreči preplačilo zavarovanega upnika in zagotovi učinkovanje prisilne poravnave na morebitni presežek podzavarovane terjatve</em>". Peti odstavek 20. člena in tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP sta učinkovito uveljavljena, če zavarovani upnik najprej v izvršbi poseže na zastavljeno premoženje in celoten iztržek iz njega porabi za poplačilo svoje terjatve. Kot zapiše Ustavno sodišče, je le na tak način preprečeno, da zavarovani upnik (torej upnik na čigar terjatev prisilna poravnava ne vpliva - ali poenostavljena prisilna poravnava) "<em>ni nepošteno privilegiran v primerjavi z drugimi navadnimi upniki</em>". Tako je jasno, da se omenjena ustavna odločba nanaša tudi na tukajšnji primer. Stališče Ustavnega sodišča pri razlagi učinkov poenostavljene prisilne poravnave (in zlasti doseganja učinka tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP, ki velja tudi v primeru poenostavljene prisilne poravnave) je tako zelo jasno in bi jo moralo upoštevati tudi tukajšnje sodišče. Z vidika Ustavnega sodišča je namreč vprašanje, ali gre za prisilno poravnavo ali poenostavljeno prisilno poravnavo in vprašanje terjatve, na katero vpliva (poenostavljena) prisilna poravnava v trenutku, ko zavarovana terjatev postane navadna terjatve, drugotnega pomena, saj je ključno, da se vselej zagotavlja doseganje namena tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP in enako obravnavanje navadnih upnikov. V kolikor pa bi tudi pritožbeno sodišče štelo, da je izvršba dopustna, ker so bili igralni avtomati, torej premičnine na katerih ima upnica ločitveno pravico, predmet izvršbe v predhodnem izvršilnem postopku Ig 598/2014, kjer upnica ni bila v celoti uspešna, pa dolžnica izpostavlja, da izterjevana terjatev predstavlja posledično nezavarovani del sicer prej zavarovane terjatve, ki je bila v Poročilu o finančnem položaju dolžnika v postopku St 000/2014 navedena pod točko 3 oz. nezavarovani del terjatve navedene, v točki 4.2. Namreč zavarovana terjatev postane v primeru, ko zavarovanje ne zadošča za poplačilo terjatve, nezavarovana. Posledica tega dejstva pa je, da na takšno terjatev učinkuje poenostavljena prisilna poravnava. Četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP določa namreč, da je potrebno v posodobljen seznam terjatev vključiti samo nezavarovane terjatve. Posledično sicer zavarovana terjatev, ki zaradi necelotnega poplačila iz predmeta zavarovanja, postane nezavarovana in tako predmet učinkovanja poenostavljene prisilne poravnave. V delu, v katerem na terjatev učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, pa je bila terjatev poplačana pod pogoji potrjene poenostavljene prisilne poravnave že pred vložitvijo tukajšnjega predloga za izvršbo in upnica izterjuje neobstoječ dolg. Da je potrebno upoštevati učinek poenostavljene prisilne poravnave na nezavarovani del prej zavarovane terjatve, izhaja tudi iz namenske razlage 221.b člena ZFPPIPP, ZFPPIPP-G, ki je sicer nekoliko kasneje, vendar še v času učinka tukajšnje poenostavljene prisilne poravnave, v petem odstavku 221.b člena izrecno vpeljala določilo, da "poleg terjatev iz 213. člena ZFPPIPP poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje na...". To pa pomeni, da 213. člen v postopku poenostavljene prisilne poravnave velja, preostanek prej zavarovane terjatve pa postane nezavarovana terjatev za katero velja 214. člen ZFPPIPP. Vključenost v posodobljeni seznam terjatev postane tako v tej fazi nepomembna. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo zaradi izterjave preostanka zavarovane terjatve 19.067,92 EUR s pripadki na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV - 3816/12 z dne 26. 9. 2012. Zoper sklep je dolžnica vložila v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor, v katerem je kot bistveno navedla, ima upnica na premičnem premoženju (igralnih avtomatih) dolžnice zastavno (ločitveno) pravico, s katero je zavarovala del svoje terjatve, ki jo je uveljavljala v postopku poenostavljene prisilne poravnave z opr. št. St 000/2014, zato bi morala prednostno poseči po premoženju dolžnice, na katerem ima zastavno pravico, v tem postopku pa je posegla po denarnih sredstvih dolžnice pri organizacijah za plačilni promet, kar ni dopustno. Če bi sodišče štelo, da je izvršba dopustna, pa je terjatev v celoti poplačana. Izterjavana terjatev namreč predstavlja nezavarovani del prej zavarovane terjatve, ki je, ker zavarovanje ni zadoščalo za poplačilo terjatve, postala nezavarovana, zato nanjo učinkuje poenostavljena prisilna poravnava z vsebino 20% plačila navadnih terjatev v roku 5 let, kar je dolžnica že poplačala.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice zavrnilo z bistveno obrazložitvijo, da mora dolžnik v enem mesecu po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave sodišču predložiti posodobljeni seznam terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava (četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP). Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za: zavarovane terjatve, prednostne terjatve in izločitvene pravice (prvi odstavek 213. člena). Če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena tega zakona (tretji odstavek 213. člena). Sodišče z vpogledom v odločbo US RS Up-319/19-12 z dne 15. 4. 2021, ugotavlja, da obravnava primer, v katerem je dolžnik v postopku poenostavljene prisilne poravnave upničino terjatev, zavarovano z neposestno zastavno pravico, uvrstil na posodobljeni seznam terjatev in jo razdelil na zavarovani in nezavarovani del po zneskih (1. točka obrazložitve odločbe). Obravnavana izvršilna zadeva je drugačna, saj dolžnica v posodobljeni seznam terjatev (kot izhaja iz Seznama nezavarovanih terjatev na dan 21. 5. 2014), predložen v postopku poenostavljene prisilne poravnave z opr. št. St 000/2014, <em>ni vključila terjatve upnice, zavarovane</em>

z ločitveno pravico v višini 110.148,00 EUR, temveč zgolj nezavarovano terjatev v višini 94.075,09 EUR. Za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pa pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje. Zato je tudi v obravnavani izvršilni zadevi predlog upnice za izvršbo na denarna sredstva dolžnice pri organizacijah za plačilni promet dovoljen. Tekom drugega izvršilnega postopka z opr. št. Ig 598/2014 so upnici po navedbah v predlogu za izvršbo nastali izvršilni stroški (v višini 109,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2015, 179,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016, 628,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2015), dne 18. 8. 2015 je bil izveden pobot, s katerim je upnica pobotala terjatev dolžnice do upnice s terjatvijo upnice do dolžnice v višini 55,00 EUR iz naslova stroškov postopka. Upnica je prejela delna poplačila terjatve (dne 19. 10. 2015 znesek v višini 31.742,46 EUR, dne 13. 8. 2019 znesek v višini 15.681,11 EUR in dne 28. 10. 2021 znesek v višini 103.201,30 EUR). Sodišče ob tem pojasnjuje, da teh navedb dolžnica ni prerekala, zato se štejejo za priznane. Pojasnjeno je upnica utemeljila s predlogu za izvršbo priloženim izračunom terjatve z dne 19. 10. 2023, iz katerega izhaja, da je terjatev na dan 28. 10. 2021 znašala 19.067,92 EUR. Dolžnica navedenemu izračunu terjatve ni substancirano nasprotovala, temveč je zatrjevano poplačilo terjatve utemeljila na izhodišču, da poenostavljena prisilna poravnava, sprejeta v postopku z opr. št. 000/2014, učinkuje tudi na zavarovano terjatve v višini 110.148,00 EUR, ki pa je, kot je sodišče že podrobno pojasnilo v obrazložitvi k ugovoru nedopustnosti izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, napačno. Navedeno vodi v sklep, da je ugovor dolžnice tudi v tem delu neutemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Višje sodišče je seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča Up-319/19-12 (ki jo je sodišče prve stopnje v delu sicer res napačno povzelo in je navedeno višje sodišče iz povzetih razlogov sklepa zato tudi izpustilo). Ustavno sodišče je v njej presojalo stališče, da se ima zavarovana upnica v izvršbi pravico prisilno poplačati iz kateregakoli premoženja pritožnice, ki je pravnomočno zaključila prisilno poravnavo, in to v polnem obsegu. Sodišči sta s tem pritožnici po stališču Ustavnega sodišča preprečili doseganje samega smotra prisilne poravnave, to je učinka pravnomočno potrjene prisilne poravnave na vse navadne terjatve. Zahteva, naj zastavni upnik, ko po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi v izvršbi uveljavlja presumptivno zavarovano terjatev v polnem nominalnem obsegu, najprej poseže po zastavljenem premoženju, zagotavlja, da se prepreči preplačilo zavarovanega upnika in zagotovi učinkovanje prisilne poravnave na morebitni presežek podzavarovane terjatve. Po prodaji in poplačilu iz zastavljenega premoženja je jasno, da morebitni preostanek terjatve upnika ni zavarovana, pač pa navadna terjatev. Upnik lahko tedaj zahteva njegovo prisilno uveljavitev iz drugega premoženja dolžnika v deležih in rokih iz prisilne poravnave. S stališčem Višjega sodišča, da lahko sodišče dovoli opravo izvršbe tudi na premoženje, ki ni zastavljeno, in sicer v polnem obsegu, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice, pa po presoji Ustavnega sodišča ni zagotovljeno polno učinkovanje potrjene prisilne poravnave na naknadno ugotovljeni "navadni" presežek terjatve nad vrednostjo zavarovanj. Takega stališča, ki ne postavi prav nikakršne razumno učinkovite varovalke, da ne bi prišlo do neupoštevanja pogojev prisilne poravnave, po presoji Ustavnega sodišča ne podpira nobena v pravni znanosti uveljavljena metoda razlage. Po presoji Ustavnega sodišča sicer ni izključeno, da se polni učinek potrjene prisilne poravnave na vse navadne terjatve lahko doseže še kako drugače, kot z zapovedjo upniku, naj realizira zavarovanje presumptivno zavarovane terjatve. Za odločitev Ustavnega sodišča pa je pomembno le, da stališča sodišč prve in druge stopnje v celoti zaobidejo določbi petega odstavka 20. člena in tretjega odstavka 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in niso podprta z razlagalnimi argumenti, uveljavljenimi v pravu. Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča iz 25. točke odločbe št. Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16, U-I-160/16 z dne 22. 3. 2017.

Kljub povedanemu konkretna odločba Ustavnega sodišča tudi po presoji pritožbenega stališča v obravnavani zadevi ne pride v poštev.

Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) od novele ZFPPIPP-H sicer poenostavljene prisilne poravnave ne ureja več, je pa za primere, ko so se ti postopki vodili, treba uporabiti prej veljavne določbe tega zakona o poenostavljeni prisilni poravnavi (primerjaj prvi odstavek prehodne določbe v 137. členu te novele). V tem smislu jih višje sodišče, kot v relevantnem času veljavne, tudi citira. Skladno z drugim odstavkom 221.b člena so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člen tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje <em>samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev</em> iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona.

Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve (2. točka 216. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP). Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (1. točka 216. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP).

Tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave je bilo možno prostovoljno prestrukturiranje zavarovane terjatve (primerjaj sklep VSL I Ip 2612/2018), vendar bi šele, če bi bil "zavarovani del" terjatve uvrščen na posodobljeni seznam terjatev, bila podana podlaga za ugotovitev, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na upnikovo (prestrukturirano zavarovano) terjatev.

V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj med strankama niti ni sporno, da dolžnica "zavarovanega dela" terjatve ni vključila v posodobljeni seznam terjatev. Če takega učinkovanja ni (in kot pojasnjeno, ga v tej zadevi ni), pa lahko upnik zahteva izvršbo tudi na premoženje, ki za poplačilo njegove terjatve ni zastavljeno (oziroma ni zastavljeno v dovolj velikem obsegu) ter se taka izvršba lahko opravi, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice.¹

Dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev sam navede in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu (glej četrti odstavek 221.b člena in četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP; znižanja (drugih) terjatev v večjem obsegu dolžnik očitno za odpravo svojih likvidnostnih težav ne potrebuje). Zato za presežek terjatve, ki ni v izrecno zajet v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od (navadne) prisilne poravnave (primerjaj četrti odstavek 212. člena ter prvi in drugi odstavek 214. člena ZFPPIPP; glej tudi prvi do vključno tretji odstavek 221.e člena ZFPPIPP).

Tudi določba petega odstavka 212. člena ZFPPIPP glede obsega terjatve, na katero učinkuje pravnomočno potrjena prisilna poravnava, v primeru poenostavljene prisilne poravnave v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP v obravnavanem primeru tako ni uporabljiva (tako sklepa VSL II Ip 3029/2017 in II Ip 7/2018).

Odločitev sodišča prve stopnje je po povedanem, torej ob tem, da upnikov preostanek zavarovanje terjatve iz predloga za izvršbo ne pade pod vpliv poenostavljene prisilne poravnave glede roka in deleža poplačila, pravilna tudi glede zavrnitve dolžničinega podrednega ugovornega razloga, da naj bi bila izterjevana terjatev v celoti poplačana. Višje sodišče namreč pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da dolžnica upničinim navedbam o višini preostanka zavarovane terjatve in izračunu terjatve ni substancirano nasprotovala, temveč je zatrjevano poplačilo terjatve utemeljila le na (napačnem) izhodišču, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje tudi na izterjevano terjatev, upničin izračun terjatve pa v obravnavanem primeru izkazuje takšno višino terjatve, kot jo upnica tudi izterjuje.

Obrazložitev sodišča prve stopnje ni niti nerazumljiva niti sama s seboj v nasprotju, niti v nobenem delu ni pomanjkljiva ter vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče samo brez konkretnih trditev upnice, iskalo argumente glede dopustnosti izvršbe tudi na drugo premoženje dolžnice, saj je sodišče tisto, ki mora navesti in obrazložiti relevantno materialno pravo in ne upnica. Kot že povedano, je sodišče prve stopnje deloma res napačno povzelo odločbo ustavnega sodišča, češ da naj bi iz nje izhajalo, da se upnik zavarovane terjatve brezpogojno lahko poplača iz kateregakoli premoženja dolžnika, vendar pa na odločitev v konkretnem primeru, ko prisilna poravnava na upnikovo zavarovano terjatev nima nobenega učinka, nima vpliva. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje zgolj nekritično sledilo upnici, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti citirane odločbe Ustavnega sodišča, saj je (pravilno) pojasnilo, da je obravnavana izvršilna zadeva drugačna, saj dolžnica v posodobljeni seznam terjatev (kot izhaja iz Seznama nezavarovanih terjatev na dan 21. 5. 2014), predložen v postopku poenostavljene prisilne poravnave z opr. št. St 000/2014, <em>ni vključila terjatve upnice, zavarovane</em> z ločitveno pravico.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

16.Iz ustavne odločbe tudi v ničemer ne izhaja, da je z vidika Ustavnega sodišča vprašanje, ali gre za (navadno) prisilno poravnavo ali poenostavljeno prisilno poravnavo, in vprašanje terjatve, na katero vpliva (poenostavljena) prisilna poravnava v trenutku, ko zavarovana terjatev postane navadna terjatve, drugotnega pomena. Prav tako iz te odločbe ne izhaja, da naj bi bil bistven le namen tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP, ki naj bi bil v tem, da upniki zavarovanih terjatev ne bi bili nepošteno privilegirani nasproti navadnim upnikom, ki bi ga bilo treba upoštevati tudi v primerih, ko prisilna poravnava na upnikovo sploh nima nobenega vpliva. Prav tako preostanek upnikove zavarovane terjatve v nasprotju s pritožbenim stališčem ni postal nezavarovana terjatev, saj 213. člen ZFPPIPP v obravnavanem primeru sploh ni bil uporabljiv. Končno pa je nejasna dolžničina pritožbena trditev v zvezi s petim odstavkom tedaj veljavnega 221.b člena ZFPPIPP, saj je ta določal, da poleg terjatev iz 213. člena tega zakona poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje tudi na terjatve za plačilo davkov, kot jih določa zakon, ki ureja davčni postopek. Ker v obravnavani zadevi ne gre za takšno terjatev, navedena pritožbena trditev ni razumljiva, s tem pa ni utemeljena. Kolikor pa je dolžnica želela s tem utemeljiti, da se je 213. člen ZFPPIPP uporabljal tudi v primeru poenostavljene prisilne poravnave, pa to drži vendar ponovno: le za terjatve, ki so bile vključene v posodobljeni seznam terjatev.

17.Po vsem povedanem pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18.Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1D. Orož, Razmerje med stečajem, prisilno poravnavo, izvršbo in sodnimi penali, prispevek na izvršilni šoli 2018, str. 12.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 20, 20/5, 212, 212/4, 213, 213/1, 213/1-1, 213/1-3, 214, 214/1, 214/2, 216, 216-1, 216-2, 221b, 221d, 221e, 221e/1, 221e/2, 221e/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.