Jedro

Tožena stranka, ki je preko drugega izvajalca odpravila napake, lahko plačilo tretjemu od tožeče stranke, uveljavlja le v okviru poslovne odškodninske odgovornosti tožeče stranke, ne pa z znižanjem plačila kot jamčevalnega zahtevka. Znižanje plačila je drug način uveljavljanja upravičenja naročnika pri napakah izvršenega posla. Plačilo se zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v II., V., VII. in v VIII. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 1.062,72 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo tekle od nastanka zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice 29.799,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.076,06 EUR od 22. 1. 2009 dalje do plačila, od zneska 15.450,08 EUR od 25. 7. 2009 dalje do plačila in od zneska 4.273,29 EUR od 25. 7. 2009 do plačila ter v višini izvršilnih stroškov 255,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.600,00 EUR ne obstoji (III. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 228,72 EUR (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 6.979,77 EUR ne obstoji (V. točka izreka).

Izvedlo je medsebojni pobot terjatev tožeče stranke do tožene stranke in tožene stranke do tožeče stranke do višine 228,72 EUR (VI. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 29.799,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.076,06 EUR od 22. 1. 2009 dalje do plačila, od zneska 15.450,08 EUR od 25. 7. 2009 dalje do plačila in od zneska 4.273,29 EUR od 25. 7. 2009 do plačila ter izvršilne stroške v višini 123,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 dalje do plačila (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.368,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila (VIII. točka izreka).

2. Tožeča se je pravočasno pritožila zoper II., V., VII. in VIII. točko izreka sodišča prve stopnje. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma podrejeno jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo v izpodbijanem delu zavrne in sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Bistveno dejansko stanje za odločanje v pritožbenem postopku

5. Pravdni stranki sta sklenili gradbeno pogodbo 81-3/07 z dne 14. 5. 2008 (v nadaljevanju Pogodba, A1) za dela na objektu v M. Tožeča stranka je izvajalec, tožena stranka pa naročnik pogodbeno dogovorjenih del. Predmet pogodbene obveznosti tožeče stranke je bila izdelava napušča nad vhodnimi vrati v skladišče, ograje stopnišča, steklenih vrat in steklenih predelnih sten v dveh fazah (3. člen Pogodbe). Pogodbeno dogovorjena cena izhaja iz 6. člena Pogodbe in znaša: za nadstrešek 9.309,11 EUR in za steklene stene tretje etaže 16.791,60 EUR. Vsa dela s strani tožeče stranke so bila izvedena, sporna je bila kvaliteta izvedenih del. Zato tožena stranka s procesnim pobotnim ugovorom uveljavlja znižanje plačila zaradi napak in poslovno škodo. Nesporno so bila izvedena tudi dodatno dogovorjena dela, ki niso bila zajeta s pogodbo (ponudba tožeče stranke št. 786/2008, A11). Predmet ustno dogovorjenih del je bila montaža steklenih oblog v kopalnici in na terasi. Glede teh del je bila med strankama sporna cena in kvaliteta.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke

6. Po računu št. 659/2008 z dne 22. 12. 2008 v znesku 19.075,92 EUR je tožeča stranka zahtevala delno plačilo del (13.676,06 EUR, A11), ki se nanaša na steklene obloge v kopalnici ter na terasi.

7. Po računu št. 330/2009 z dne 24. 6. 2009 (A10) v znesku 18.273,29 EUR je tožeča stranka zahtevala delno plačilo del (4.273,29 EUR), ki se nanašajo na avtomatska vrata D. 8. Po računu št. 331/2009 z dne 24. 1. 2009 (A8) v znesku 15.450,08 EUR je tožeča stranka zahtevala plačilo opravljenih del steklene ograje v celoti.

9. Tožena stranka ugovarja v pobot plačilo stroškov plačanih drugemu izvajalcu v višini 228,72 EUR, ki predstavlja za toženo stranko škodo, stroške drugih izvajalcev v znesku 1.469,34 EUR in 6% pogodbeno kazen v znesku 4.408,34 EUR ter stroške čiščenja gradbišča v znesku 1.102,09 EUR. Tožena stranka izrecno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje le glede prvih dveh zneskov. Zato se je sodišče druge stopnje vsebinsko ukvarjalo s prvima zneskoma. Glede pogodbene kazni in stroškov čiščenja je opravilo le uradni preizkus prvostopenjske sodbe.

Steklene obloge pod umivalnikom

10. Razlog za napako glede oblog v kopalnici je bilo kapljanje vode, kar ni v sferi tožeče stranke. Tožeča stranka je bila sicer pripravljena sanirati napako, kar ne pomeni, da jo je tudi priznala. Izrazila je pripravljenost za odpravo te napake. Tožena stranka ni zatrjevala, kdaj so se napake na steklenih oblogah pod umivalnikom pojavile, niti kdaj jih je konkretno notificirala tožeči stranki (13. točka razlogov). Tožena stranka se je na napake za steklene obloge v kopalnici sklicevala prvič šele v vlogi 5. 9. 2011 (red. št. 24). Napake so nastale nekje v letu 2009. Tako je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke R. L. 11. Za steklene obloge je bila med strankama sporna tudi cena za ustno dogovorjena dodatna dela. Sodišče prve stopnje se je oprlo na končni obračun nadzornega organa R. D., ki je bil tudi podpisan s strani zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz slednjega izhaja cena za navedena dela 150,00 EUR/m2 (B5a).

Avtomatska drsna vrata D. 12. Vrata naj bi bila glasna, neravno montirana, izpadale so gume, fotocelice niso delovale, izdelava je bila površna, ob vsakem izpadu jih je bilo treba ročno nastaviti. Napake so se odpravljale s strani tožeče stranke, tožena stranka pa je napake odpravila preko drugega izvajalca družbe I., d.o.o. po računu št. 000200 z dne 15. 1. 2010 v znesku 3.240,00 EUR (B13) in po računu št. 000383 z dne 8. 9. 2009 v znesku 228,72 EUR (B14). V procesni pobot je uveljavljala le plačilo zneska 228,72 EUR kot škodo.

Steklena stopniščna ograja

13. Kot datum opravljene storitve je bil naveden datum 22. 12. 2008. Steklena ograja je bila dejansko izdelana konec januarja. Ročaj naj bi bil neuporaben, ker ni bil možen oprijem z roko, ograja ni bila stabilna, saj so manjkali vmesni oporni stebrički. Napaka je bila očitna. Prva notifikacija je bila opravljena 15. 5. 2009 ali 10. 6. 2009. 14. Tožena stranka je glede škode za avtomatska vrata v pobot uveljavljala le znesek 228,72 EUR. Preostalega dela poslovne škode, ki jo je imela zato, ker je napake namesto tožeče stranke odpravil drug izvajalec, pa v pobot ni uveljavljala.

Odgovor na pritožbene trditve

15. Tožena stranka je izpostavila, da računov tožeče stranke ni prejela, tožeča stranka pa je nato izdala račune z novimi številkami, kar kaže na to, da so se roki izvedbe del in roki za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov oziroma za notifikacijo napake podaljšali. Tožeča stranka je ravnala tudi v nasprotju s pravili finančnega poslovanja in v nasprotju z običaji ravnanja poslovnih subjektov, v primeru, ko tožena stranka računa ni prejela. Tožeča stranka bi morala izkazati storno prejšnjega računa, ne more pa kar tako pisati več računov za isto storitev. Slednji razlogi ne držijo.

16. Tožeča stranka je pojasnila, da je račune stornirala izključno na željo tožene stranke, ki je sicer „neutemeljeno“ trdila, da navedenih računov ni prejela, tožeča stranka pa ni mogla izkazati prejema računov s strani tožene stranke. Na neutemeljenost pritožbenih razlogov kaže ugotovljeno dejansko stanje, da je tožena stranka enega izmed najprej izstavljenih računov delno plačala, kar med strankama ni sporno. Tožena stranka ne bi delno plačala prvotno izstavljenega računa, če ga ne bi prejela. Sploh pa tožena stranka izstavitvi računov v zvezi s končanjem pogodbenih del pripisuje prevelik pomen. Sodišče je na podlagi celovite dokazne ocene z zaslišanjem obeh zakonitih zastopnikov strank in nadzornega organa tožene stranke ugotovilo (ne)pravočasnost notifikacije napak in ugotovilo dejansko stanje, kdaj so bila dela končana.

17. Sodišče druge stopnje je pri oblikovanju odgovorov na pritožbene navedbe ohranilo sistematiko, kot jo je določila v pritožbi tožena stranka.

Račun št. 659/2008 z dne 22. 12. 2008 – steklene obloge v kopalnici

18. Kot bistveni razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo steklenih oblog v kopalnici, je sodišče prve stopnje navedlo, da je enomesečni rok za notifikacijo skrite napake že potekel. Razlogi sodišča (13. točka) so povsem jasni in očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožena stranka pravočasno notificirala napake tudi za steklene obloge v kopalnici. Iz opombe – pomanjkljivosti končnega obračuna (B5a) izhaja, da se pomanjkljivosti nanašajo samo na madeže v loži in ne na steklene obloge v kopalnici. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka niti ni zatrjevala, kdaj so bile napake na tem delu ugotovljene, niti kdaj jih je konkretno notificirala tožeči stranki. Tožena stranka kot naročnik torej ni opravila notifikacijske dolžnosti po prvem odstavku 633. člena OZ.

19. Ne drži, da iz izpovedbe zakonitega zastopnika B. M. na naroku dne 12. 10. 2012 (str. 27, drugi odstavek, zadnja dva stavka, list. št. 160), izhaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke napako oblog v kopalnici priznal. Izrecno je namreč izpovedal, da na oblogah v kopalnici ni bilo niti ene napake, edino pod lijakom, kjer je koleno za odtok na vodo, ki je puščalo in je tekla voda. Tam je na steklu odstopila barva. Zakoniti zastopnik je dobesedno povzeto izpovedal: „Lejte, sploh ni sporno, bomo zamenjali čeprav to ni naša krivda, da njim voda pušča. Namen je bil ta, da se zamenja tisti m2, samo da se plačilo sprovede“. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen. Tožeča stranka ne more z izseki iz izpovedbe zakonitega zastopnika B. M. doseči drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Dogovor o ceni stenskih oblog (100,00 EUR/m2 ali 150,00 EUR/m2)

20. Sodišče v celoti sledi razlogom v izpodbijani sodbi (14. točka). Glede na vztrajanje zakonitih zastopnikov strank o dogovorjeni ceni za dodatna dela, eden v znesku 150 EUR/m2, drugi pa 100 EUR/m2, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na končni obračun nadzornega organa tožene stranke, ki je bil podpisan tudi s strani zakonitega zastopnika tožene stranke R. L. Izvedeni dokazni postopek (z zaslišanjem nadzornega organa) namreč ni potrdil trditev tožene stranke, da je nadzorni organ v koloni označeni z euri vpisoval znesek izračuna, v koloni „cena po ponudbi“ pa znesek iz ponudbe, oziroma v tem primeru dogovorjeni znesek 100 EUR. V naslednji koloni naj bi bila zapisana razlika med izračunanim zneskom in ponudbo, torej razlika, ki jo tožena stranka prereka in ne priznava upravičenosti do plačila. Nadzorni organ je namreč, tako kot je v razlogih obrazložilo sodišče prve stopnje (14. točka), nekonsistentno izpovedoval glede dogovorjene cene za steklene obloge. Izrecno je izpovedal, da je po obračunu priznal ceno 150,00 EUR, zadržal pa je sredstva zaradi napake, ne pa zaradi „sporne“cene (primerjaj izpovedbo z iste obravnave, str. 40 in 41, list. št. 173, 174). Nadzorni organ je tudi izpovedal, da je 100,00 EUR/m2 upošteval le pri točki 10 (steklo za pisarniško mizo) in točki 11 (stekla okoli pisarniških vrat) končnega obračuna (B5A), kar pa ni predmet tožbenega zahtevka.

Račun št. 330/2009 – avtomatska drsna vrata D. 21. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je zahtevala znižanje plačila v višini stroškov, ki jih je imela z dokončanjem oziroma popravili vrat, podrejeno pa je uveljavljala škodo v pobot. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje (17. točka razlogov), da lahko tožena stranka, ki je preko drugega izvajalca odpravila napake, plačilo tretjemu od tožeče stranke, uveljavlja le v okviru poslovne odškodninske odgovornosti tožeče stranke, ne pa z znižanjem plačila kot jamčevalnega zahtevka. Oporo za takšno odločitev je sodišče prve stopnje našlo v tretjem odstavku 639. člena OZ.(1) Če naročnik izbere upravičenje, da po lastni izbiri odpravi napako na račun tožeče stranke, lahko uveljavlja svoj zahtevek le v okviru poslovne odškodninske odgovornosti. Znižanje plačila je drug način uveljavljanja upravičenja naročnika pri napakah izvršenega posla. Plačilo se zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako (640. člen OZ). V dejanskem okviru pa tožeča stranka ne zahteva znižanja plačila, ampak uveljavlja od tožeče stranke plačilo stroškov, ki jih je plačala drugemu izvajalcu, ki je napako tožeče stranke odpravil. 22. V pritožbi se tožena stranka sklicuje le na vlogo, ki jo je vložila pri sodišču 31. 1. 2012 (list. št. 85). V slednji vlogi je izrecno zatrjevala, da v pobot kot škodo uveljavlja le znesek 228,72 EUR in ne zneska, ki ga je v celoti plačala drugemu izvajalcu, to je 3.468,72 EUR. Zato ne držijo pritožbene trditve, da je tožena stranka v celoti kot škodo uveljavljala v pobot znesek 3.468,72 EUR in ne le znesek 228,72 EUR.

Račun št. 331/2009 z dne 24. 6. 2009 – steklena stopniščna ograja

23. Glede izdelave steklene ograje je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bila ograja končana v mesecu januarju 2009, s čimer se tožena stranka ne strinja. Slednje povezuje z izdajo prvega računa z dne 18. 2. 2009 in drugega računa z dne 24. 6. 2009 z datumom zapadlosti 24. 7. 2009. Vendar pa tožena stranka kot preveč pomembno izpostavlja izdajo najprej enega računa in nato po njegovi stornaciji, izdajo drugega računa, kar ne vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje, kdaj je tožeča stranka stekleno ograjo končala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila ograja končana v januarju, kar je dejansko zakoniti zastopnik tožeče stranke B. M. tudi izpovedal. Res pa je, da je tudi izpovedal, da je bila ograja izdelana en teden preden je bil izdan prvotni račun 18. 2. 2009, torej v prvi polovici meseca februarja 2009. Vendar pa je treba upoštevati tudi, da je nadzorni organ tožene stranke, ki je bil v postopku zaslišan, na izrecno vprašanje sodnice, kdaj je bila ograja narejena in kakšno vreme je bilo zunaj, odgovoril, da je bila zima (str. 47, iste obravnave). Sam pa naj bi delal obračun marca 2009. To pa pomeni, da ograja ni mogla biti izdelana kasneje, kot ponovno uveljavlja tožena stranka v pritožbi (marca, aprila ali maja).

24. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je šlo za očitno napako, je tožena stranka, tako kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (21. točka razlogov), napako notificirano z večmesečno zamudo, grajala prepozna.

25. Drži pa pritožbena trditev, da ni možno šteti, da je bila ograja dokončana že 15. 1. 2009, ko je bil izdelan zapisnik o tehničnem pregledu, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tedaj ograja sploh še ni bila končana. Na drugačno odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati tudi dejstvo, da med strankama končni prevzem opravljenih del ni bil narejen. Sodišče prve stopnje je namreč moralo ugotavljati, kdaj so bila dejansko dela končana in ali je tožena stranka pravočasno notificirala napako ter ali je šlo za očitno ali skrito napako.

26. V zvezi z ugovorom zastaranja jamčevalnih zahtevkov je odločilna pravna presoja sodišča prve stopnje (24. točka razlogov), da je za uveljavljanje morebitne poslovne odškodninske odgovornosti v okviru protipravnosti določena dodatna predpostavka, to je nujna pravočasna notifikacija napake. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da notifikacija očitne napake ni bila pravočasna. Zato je brezpredmetno ali je bila ograja izdelana konec januarja 2009 ali v začetku meseca februarja 2009. Če je bila ograja končana v mesecu februarju 2009, v pobot uveljavljana odškodninska terjatev na povračilo škode ni bila uveljavljena po preteku triletnega zastaralnega roka, ki je zato začel teči v sredini februarja 2009 (glede na izdani račun 18. 2. 2009, en teden prej, torej 11. 2. 2012). Slednje pa pomeni, da v trenutku, ko je bila uveljavljena odškodninska terjatev na povračilo škode z dne 2. 2. 2012, ta odškodninski zahtevek še ni bil zastaran. Vendar tudi ta zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje glede zastaranja odškodninske terjatve tožene stranke, ne more vplivati na drugačno odločitev v pritožbenem postopku. Dejstvo je, da napaka ni bila pravočasno notificirana in zato tožena stranka z odškodninskim zahtevkom ne more uspeti.

27. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene trditve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Iz uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tudi materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

29. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka tožeče stranke z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato jih je sodišče druge stopnje priznalo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v znesku 885,60 EUR in po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR ter 22% DDV v znesku 177,12 EUR, skupaj 1.062,72 EUR. V navedenem znesku je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki pritožbene stroške, ker so prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje (155. člen ZPP).

(1) Tretji odstavek 639. člena OZ določa: če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izberi odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe.