Jedro

Tožnica želi vložiti odškodninsko tožbo zoper delodajalca, torej samostojnega podjetnika posameznika, na kar po presoji sodišča načelno ne more vplivati dejstvo, da je s.p. prenehal opravljati gospodarsko dejavnost. Po prenehanju opravljanja te dejavnosti namreč za vse obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja dejavnosti odgovarja kot fizična oseba, je torej lahko stranka postopka.

V postopku odločanja o dodelitvi BPP se izpolnitev objektivnega pogoja po 24. členu ZBPP presoja na podlagi verjetno izkazanih dejstev (8. člen ZUP). Presoja, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, torej lahko temelji na dejstvih, ugotovljenih z nižjo stopnjo zanesljivosti od tiste, ki jo narekuje načelo materialne resnice, morajo pa biti ugotovljena vsa tista dejstva, ki so, ob upoštevanju pravne podlage zahtevka, relevantna.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Delovnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 44/2012 z dne 27. 3. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je v odločbi, št. Bpp 44/2012, odločila, da se prosilki ne dodeli brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP). Pojasnila je, da je prosilka 29. 12. 2011 vložila prošnjo za dodelitev BPP, za vložitev tožbe zoper delodajalca, zaradi plačila odškodnine v zvezi s poškodbo pri delu z dne 10. 9. 2008. Prosilka je priložila pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, iz katere je razvidno, da je bila zaposlena pri A.A. s.p., ..., za določen čas, od 3. 8. 2008 do 2. 2. 2009. Po uradni dolžnosti je tožena stranka vpogledala v poslovni register AJPES in ugotovila, da v letu 2008 samostojni podjetnik A.A. ni bil vpisan kot pravni subjekt, je pa iz izpiska registra ZZZS ugotovila, da je bila prosilka v obdobju od 1. 8. 2008 do 4. 11. 2008 prijavljena v zavarovanje pri B. d.o.o. Družba B. d.o.o. je bila iz poslovnega registra izbrisana 4. 11. 2008. V nadaljevanju se je tožena stranka sklicevala na določbo 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se je pričel uporabljati od 1. 10. 2008 dalje. Slednji določa, da izbris pravne osebe iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati plačilo njegove terjatve od osebno odgovornih družbenikov, ali od drugih družbenikov, na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti, zahtevek pa se lahko uveljavi v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Glede na to, da je bila pravna oseba izbrisana 4. 11. 2008 in je torej enoletni rok za vložitev zahtevka zoper osebno odgovornega družbenika potekel 4. 11. 2009, zadeva nima izgleda za uspeh, saj bi sodišče ugotovilo, da je zamujen prekluzivni rok za vložitev tožbe in bi tožbo moralo zavreči. Tožnica v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in navaja, da se je tožena stranka z obrazložitvijo spustila v pravno presojo pasivne legitimacije, kar ni njena pristojnost. Tožena stranka A.A. s.p. sploh še ni prerekala obstoja pasivne legitimacije, še bolj pomembno pa je, da je obrazložitev tožene stranke v nasprotju z listinsko dokumentacijo, ki jo je priložila tožnica. Prošnji je namreč tožnica predložila pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, iz katere izhaja, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi s A.A. s.p., kar izrecno izhaja iz podatka delodajalca, kot iz samega žiga in podpisa delodajalca. Navedeno potrjuje tudi prijava na obrazcu M-1, ki je bila pri ZZZS vložena 1. 9. 2008. Tudi na tej prijavi je žig s.p. in podpis A.A., kot s.p. Pri podpisu delodajalca tudi nikjer ne izhaja, da se je A.A. podpisoval v vlogi zakonitega zastopnika družbe B. d.o.o. Tožnica je torej sklepala pogodbo o zaposlitvi s A.A. s.p., takšna je bila njena volja in njeno prepričanje. Tožnica sploh ni vedela, da obstaja družba B. d.o.o. in z njo ni imela namena sklepati pogodbe o zaposlitvi. Tako so vsi elementi delovnega razmerja obstajali med tožnico in A.A. s.p., ki je nasproti tožnici nastopal kot samostojni podjetnik. Dejstvo, da je bil A.A. s.p. izbrisan iz registra 14. 7. 2008, ne more biti v škodo tožnici, še zlasti ne, ker je on tisti, ki je ravnal izrazito malomarno in tožnico zavajal. V kolikor bo A.A. v individualnem delovnem sporu ugovarjal pasivno legitimacijo, bo tožnica vsekakor lahko dokazala obstoj vsaj podjemne pogodbe med njo in A.A., če že ne obstoja delovnega razmerja, s tem pa tudi njegovo pasivno legitimacijo. V vsakem primeru gre za pravno vprašanje, na katerega pa v nobenem primeru ne more odgovarjati in o njem odločati tožena stranka. Iz navedenega razloga je njena odločitev, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) neutemeljena. Nezakonitost postopanja tožene stranke se izkazuje tudi pri ugotavljanju vprašanja, kdo je bil delodajalec tožnice. ZBPP toženi stranki ne daje pooblastila ugotavljati navedena dejstva po uradni dolžnosti, saj določba 20. člena zakona to pooblastilo organu daje samo za potrebe ugotavljanja premoženjskega stanja prosilca. Takega pooblastila organu ni dala niti tožnica. V zadevi je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepravilno in nepopolno, posledično je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo in sicer prvi odstavek 24. člena ZBPP, saj ima tožnica v postopku v individualnem delovnem sporu verjetne izglede za uspeh. Prav tako je bilo z izpodbijano odločitvijo kršena določba 23. člena Ustave RS in ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Tožnica iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva in enakosti pred zakonom in tožnici odobri BPP. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo je pojasnila vsebino določbe 24. člena ZBPP, ter navedla, da mora sodišče v postopku ugotavljanja pogoja glede smiselnosti vložitve tožbe oziroma rednega ali izrednega pravnega sredstva pridobiti listinska dokazila, na podlagi katerih oceni, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh. To pomeni, da ima tudi pravico, da po uradni dolžnosti pridobi podatke, jih rabi za presojo izpolnjevanja objektivnega pogoja po 24. členu ZBPP.

Tožba je utemeljena.

S pogoji iz 24. člena ZBPP se preprečuje, da bi se prosilcu, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine izpolnjuje osnovni pogoj za dodelitev BPP, ta dodelila za zadevo, ki je očitno nerazumna, torej za zadevo, v kateri je očitno, da prosilec, ob upoštevanju dejanskega stanja stvari in glede na zakonsko ureditev, nima možnosti za uspeh. Če pričakovanje ali zahtevek prosilca ni v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem ali v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, zadeva po določbah 24. člena ZBPP ni očitno (že na prvi pogled) nerazumna.

V postopku odločanja o dodelitvi BPP se izpolnitev obravnavanega pogoja presoja na podlagi verjetno izkazanih dejstev (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Presoja, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, torej lahko temelji na dejstvih, ugotovljenih z nižjo stopnjo zanesljivosti od tiste, ki jo narekuje načelo materialne resnice, morajo pa biti ugotovljena vsa tista dejstva, ki so, ob upoštevanju pravne podlage zahtevka, relevantna.

V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožena stranka odločitev, da ni izpolnjen objektivni pogoj za odobritev BPP, utemeljuje z ugotovitvijo, da je tožnica zamudila enoletni rok za vložitev zahtevka zoper osebno odgovornega družbenika družbe B. d.o.o. Sodišče s takšnim sklepom tožene stranke, ki temelji zgolj na ugotovitvi, da je bila tožnica v obdobju od 1. 8. 2008 do 4. 11. 2008 prijavljena v (zdravstveno) zavarovanje pri B. d.o.o. (priloga C1), ne soglaša. Iz tožničine prošnje za odobritev BPP izhaja, da želi vložiti odškodninsko tožbo zoper bivšega delodajalca, A.A. s.p., prošnji pa je bila priložena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, sklenjena s podjetnikom posameznikom in predpisani in v celoti izpolnjen obrazec ER-8 (prijava nezgode-poškodbe pri delu). Tudi slednji obrazec je (delno) izpolnil podjetnik posameznik. Gre za listini, do katerih se tožena stranka ni opredelila, še več, tožena stranka je po vpogledu v AJPES ugotovila, da A.A. v letu 2008 ni bil vpisan kot pravni subjekt. Tožnica v tožbi navaja, da je bil A.A. s.p. izbrisan iz poslovnega registra 14. 7. 2008, kar po vpogledu v poslovni register potrjuje tudi sodišče, torej trditev tožene stranke, da A.A. v letu 2008 ni bil vpisan kot pravni subjekt, ni utemeljena. Ta podatek in prej navedene listine so pomembne za ugotovitev, ali je tožničina prošnja za dodelitev BPP utemeljena, in ali je o tožničini prošnji za dodelitev BPP odločal pristojen organ. Tožnica želi namreč vložiti odškodninsko tožbo zoper delodajalca, torej A.A. s.p., na kar po presoji sodišča načelno ne more vplivati dejstvo, da je s.p. prenehal opravljati gospodarsko dejavnost. Po prenehanju opravljanja te dejavnosti namreč za vse obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja dejavnosti odgovarja kot fizična oseba, je torej lahko stranka postopka. V zvezi s tem stališčem, pa se bo morala tožena stranka opredeliti do podatka, da se je delovna nezgoda zgodila 5. 8. 2008, torej po datumu, ko je A.A. prenehal opravljati gospodarsko dejavnost ter s tem povezanim vprašanjem pristojnosti za odločanje o prošnji za dodelitev BPP.

Glede na navedeno, je po presoji sodišča tožena stranka odločitev, da vsebinski kriterij za dodelitev BPP ni izpolnjen, sprejela preuranjeno, zato je sodišče izpodbijano odločbo, na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je zahtevku tožnice za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR povečani za 20% DDV.