Jedro

Tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za sporno obdobje, niti ni razvidno, da bi mu bili dodatki po kolektivni pogodbi dejavnosti priznani s posebno odločbo. Zato bi tožnik moral najprej uveljavljati varstvo pravic pri toženi stranki, tako da bi zahteval priznanje dodatkov in šele v primeru, da s svojim zahtevkom pri toženi stranki ne bi uspel, bi lahko v nadaljnjem roku iz 1. odst. 83. člena ZTPDR uveljavljal sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo dodatkov po Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije za obdobje od avgusta 1997 do februarja 1998 (v skupnem znesku 165.892,60 SIT s pp) in se v tem delu tožba zavrže; - v ostalem se spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka Center za socialno delo je dolžna plačati tožeči stranki S. M. 296.743,00 SIT (z besedo: dvestošestindevetdesettisočsedemstotriinštirideset 00/100 tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1999 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.".

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 15.300,00 SIT pritožbenih stroškov, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati znesek 462.635,60 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in ji povrniti stroške postopka v znesku 178.293,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2001 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo in sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oz. podrejeno, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Tožena stranka vztraja na ugovoru pasivne legitimacije iz razloga, ker tožnik s toženo stranko ni imel podpisane pogodbe o zaposlitvi. Vztraja tudi pri svojem ugovoru, da je bil postopek o razporeditvi tožnika med tehnološke viške nepravilen, ker delovnega mesta direktorja ni mogoče ukiniti, poleg tega pa se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja upokojil in mu je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve. Zato tudi ni upravičen do odpravnine, ki mu jo je tožena stranka sicer izplačala. Tožena stranka ne more biti v zamudi z izplačilom odpravnine pred 19.5.1998, ker je bila odpravnina določena šele s sklepom tožene stranke z dne 19.5.1998. Tožnik se je tudi odpovedal vsem zahtevkom iz naslova izplačila odpravnine, tako da ni upravičen do vtoževanega zneska, ki predstavlja zamudne obresti. Tožnik je poleg tega vtoževal tudi dodatke k plači za čas, ko je opravljal funkcijo v.d. direktorja tožene stranke. Tožnik do dodatkov ni upravičen iz razloga, ker ni podpisal pogodbe s toženo stranko, saj ni prejel potrebnega soglasja od pristojnega ministrstva. Ker ni imel podpisane pogodbe o zaposlitvi tudi ni upravičen do izplačila dodatkov, saj se ti izrecno določajo s pogodbo. Iz izvedenega dokaznega postopka je bilo tudi razvidno, da se dodatki niso izplačevali vsem direktorjem in je bilo to odvisno od pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je napačno priznalo tudi tek zakonitih zamudnih obresti, saj bi jih lahko priznalo šele od vložitve tožbe dalje. Sodišče je tudi nepravilno odločilo o stroških postopka, saj tožnik ni uspel v celoti, ampak le v višini 80,5 %.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu, ko je odločalo o plačilu dodatkov po Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 - 19/96) zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj je odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Nepravilno je uporabilo materialno pravo glede odločitve o teku zamudnih obresti na vtoževane obresti. V ostalem je popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Ugovor pasivne legitimacije je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in mu je tudi ona izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Dejstvo, da ni imel podpisane individualne pogodbe o zaposlitvi, na pasivno legitimacijo tožene stranke tako nima nobenega vpliva.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožniku ne pripada vtoževani znesek zakonitih zamudnih obresti zaradi prepoznega izplačila odpravnine kot trajno presežnemu delavcu. Tožnik je bil z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke spoznan za trajno presežnega delavca in mu je na tej podlagi tudi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ugovor tožene stranke, da je bil postopek, v katerem je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca, nezakonit, je neupošteven, saj sodišče ne more presojati dokončnih in pravnomočnih odločitev delodajalca, ki so zavezujoče za obe stranki in sodišče. Glede na dejstvo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo kot trajnemu tehnološkemu presežku, je bil tožnik že na podlagi določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94) po določbi 3. odst. 36f. člena upravičen do izplačila odpravnine kot trajno presežni delavec. Zato ni bilo potrebno izdajati nobene posebne odločbe, zato so tudi neutemeljeni pritožbeni ugovori, da odpravnina po 36f. členu ni zapadla pred izdajo odločbe z dne 19.5.1998, v kateri je tožena stranka določila višino odpravnine. Odpravnina trajno presežnemu delavcu zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja in od takrat tečejo tudi zakonite zamudne obresti. Dejstvo, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavec upokojil, na njegovo pravico do odpravnine po 36f. členu ZDR nima vpliva, ker mu tožena stranka ni dokupila delovne dobe. Utemeljen pa je pritožbeni ugovor, da lahko tožnik od neplačanih obresti zahteva zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, kot je to določal v času vložitve tožbe veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) v 2. odst. 279. člena. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in določilo tek zakonitih zamudnih obresti od zneska 296.743,00 SIT od 24.9.1999 dalje do plačila, za kar je imelo podlago v določbi 4. tč. 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevek na plačilo dodatkov po določbah Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94, 57/95, 19/96) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku tožnika, čeprav ni izpolnjeval pogojev za sodno varstvo po določbah 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Po navedeni določbi namreč delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Dodatki po kolektivni pogodbi dejavnosti niso denarna terjatev v smislu določbe 2. odst. 83. člena ZTPDR, saj morajo biti ti prej delavcu priznani s posebno odločbo oz. opredeljeni v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za sporno obdobje, prav tako pa iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, da bi mu bili dodatki po kolektivni pogodbi dejavnosti priznani s posebno odločbo. Zaradi navedenega bi tožnik moral najprej uveljavljati varstvo pravic pri toženi stranki, tako da bi zahteval priznanje dodatkov, šele v primeru, da s svojim zahtevkom pri toženi stranki ne bi uspel, bi lahko nato v nadaljnjem roku določenem v 1. odst. 83. člena ZTPDR uveljavljal sodno varstvo. Tožnik pa se je s svojim zahtevkom obnil direktno za sodišče, zato bi moralo le-to njegovo tožbo zavreči, ne pa obravnavati zahtevek po vsebini. S tem je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter tožbo zavrglo, kot to določa 2. odst. 354. člena ZPP.

Glede na zgoraj navedeno odločitev pritožbenega sodišča, je tožnik uspel le z delom svojega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v izreku o stroških postopka in sicer je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka v skladu z določbo 2. odst. 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna tožeči stranki povrniti 15.300,00 SIT pritožbenih stroškov, pri čemer je upoštevalo, da je tožena stranka s pritožbo delno uspela in ji je tako priznalo polovico priglašenih stroškov za vložitev pritožbe, ki jih je priglasila v višini 300 odvetniških točk in 2 % pavšala, pritožbeno sodišče pa ni priznalo ostalih priglašenih stroškov tožene stranke, ker so ti stroški že zajeti v stroške pritožbe.