Jedro

Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se upošteva v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se - sodba v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu (za plačilo 4.447,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2009 do plačila) zavrne; - odločitev o stroških postopka (vsebovana v sklepu z dne 21. 8. 2012) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.284,62 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka v roku 15 dni dolžna tožniku plačati še odškodnino v znesku 4.447,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2009 do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (in sicer znesek 20.682,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2009 dalje do plačila), je zavrnilo in odločilo, da bo o pravdnih stroških odločeno s posebnim sklepom (III. in IV. točka izreka). S sklepom z dne 21. 8. 2012 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 385,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Ker zakonske podlage za izdajo takšnega (posebnega) sklepa o stroških sodišče prve stopnje ni imelo (1), je pritožbeno sodišče to odločitev obravnavalo enako kot bi jo v primeru, če bi bila sestavni del sodbe (2).

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni v zadostni meri upoštevalo, da je šlo pri tožniku za nizko-energijsko poškodbo, da je tožnikova hrbtenica brez posebnosti, da zamika med vretenci ni, da je vprašljiva diagnoza pretresa možganov, da ni vzročne zveze med psihoorgansko prizadetostjo tožnika in poškodbo glave in da postkomocijski sindrom ni mogel trajati več kot šest mesecev. Odmerjena odškodnina za telesne bolečine (5.000,00 EUR) je previsoka upoštevaje pretrpljene poškodbe in prestane nevšečnosti. Prav tako je previsoko odmerjena odškodnina za strah (1.000,00 EUR), saj tožnik strahu s svojo izpovedbo (da je bil zbegan in se je počutil jeznega) ni potrdil. Pri oceni zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče pozabilo na strokovno mnenje sodnega izvedenca dr. M., iz katerega izhaja, da so tožnikove težave le delno posledica prometne nesreče, delno pa težav, ki jih je tožnik imel že pred nesrečo, in sicer v razmerju 50:50. Že iz tega razloga bi morala biti odškodnina iz tega naslova (5.000,00 EUR) za polovico manjša. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje spregledalo mnenja izvedencev, da je le malo verjetno, da so zatrjevane težave tožnika posledica postkomocijskega sindroma. Pa tudi sicer če bi obstajale, so trajale najdalj šest mesecev po nezgodi, torej gre zgolj za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da tožniku postkomocijskega sindroma ni uspelo dokazati. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 11.000,00 EUR je tako povsem previsoka in v neskladju s sodno prakso.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

6. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je v prometni nezgodi utrpel pretres možganov, nateg mišic vratu in udarnino v hrbet, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je, predvsem upoštevaje številne prestane nevšečnosti tožnika, kamor pritožbeno sodišče šteje tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (več o tem pod točko 8), nadalje izjemno veliko število obiskov fizioterapevta (kar 30 obiskov), masaž (19) ter kar 12 opravljenih Rtg slikanj, prisojena odškodnina iz tega naslova odmerjena pravilno. Zato se pritožba neupravičeno zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova.

7. Drži, da je tožnik o strahu skopo izpovedal in njegova izpovedba sama zase ne bi zadoščala za prisojo odškodnine iz tega naslova. Vendar pa je to, da je tožnik strah dejansko pretrpel, potrdil izvedenec dr. M. Zavzemanje pritožbe za zavrnitev priznanja odškodnine iz tega naslova, zato ni upravičeno. Pritožba neutemeljeno napada tudi višino odmerjene odškodnine iz tega naslova. Glede na trajanje sekundarnega strahu, ki je trajal do konca zdravljenja, torej šest mesecev, in intenzivnost primarnega strahu, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina, ki jo je tožniku iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje, pravična.

8. Utemeljeno pa pritožba graja prisojo odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR. Sodna izvedenca nevrologa, dr. J. Ž. in dr. D. V., zmanjšanja življenjskih aktivnosti (zaradi postkomocijskega sindroma) pri tožniku nista potrdila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik postkomocijskega sindroma (s katerim je utemeljeval zmanjšanje življenjskih aktivnost) ni utrpel. Prav tako pa je izvedenec travmatolog dr. M. zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti opredelil le kot začasno, in sicer v obdobju petih mesecev. Po utrjenem stališču sodne prakse se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upošteva zgolj v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ne pa v okviru postavke prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot je že bilo pojasnjeno, je pritožbeno sodišče pri presoji višine priznane odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem to tudi upoštevalo. Ker tožnik trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utrpel, njegov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti.

9. Denarna odškodnina tožnika iz naslova nepremoženjske škode zaradi strahu in prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tako znaša 6.000,00 EUR oz. 6,1 neto plač v času sojenja, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

10. Toženka je tožniku dne 18. 3. 2009 že plačala nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer, upoštevaje načelo valorizacije, znesek 7.682,60 EUR. Iz naslova premoženjske škode mu je plačala znesek 419,00 EUR. Skupaj je torej tožnik že prejel 8.101,60 EUR. Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode, po zavrnitvi zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, upravičen do odškodnine v višini 6.000,00 EUR ter iz naslova povračila materialne škode do zneska 1.549,34 EUR, skupno torej do zneska 7.549,34 EUR. Toženka je tožniku torej že plačala več kot mu je bila dolžna. Svojo obveznost je tako v celoti izpolnila.

11. Pritožbeno sodišče je posledično sodbo v izpodbijanem delu ugodilnem delu (II. točka izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu (za plačilo zneska 4.447,74 EUR) zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

12. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi drugačno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Temelj zahtevka v tej zadevi ni bil sporen, po višini pa je tožnik, upoštevaje spremenjeno odločitev, v celoti propadel. Toženi stranki je zato na podlagi 154. člena ZPP dolžan povrniti stroške. Po odmeri sodišča prve stopnje, ki ji pritožnica ne nasprotuje, so znašali njeni stroški pred sodiščem prve stopnje 1.059,62 EUR. Tožnik ji je poleg tega dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela (154. v zvezi z 165. členom ZPP) in sicer 225,00 EUR (taksa za pritožbo). Skupaj je tako tožnik dolžan toženki povrniti 1.284,62 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča. V primeru zamude s plačilom bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

(1) O stroških postopka sodišče odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (4. odstavek 163. člena ZPP). S posebnim sklepom odloči le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari (6. odstavek 163. člena ZPP).

(2) Ker tožena stranka zoper sklep o stroških ni vložila še (posebne) pritožbe, bi drugačno stališče pomenilo, da pritožbeno sodišče, tudi v primeru, da bi pritožbi ugodilo in odločitev o glavni stvari spremenilo, ne bi poseglo v odločitev o stroških postopka, kar pa je, upoštevajoč 154. in 2. odstavek 165. člena ZPP, seveda nesprejemljivo.