Jedro

Vnaprejšnji inštančni preizkus pravilnosti izbire prava, ki ga namerava sodišče uporabiti pri odločanju v okviru njegove pristojnosti, v stadiju s pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka ni možen; pomenil bi namreč nedopusten poseg v zakonsko urejen sistem odločanja na več stopnjah in v pravice strank do zajamčenih pravnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je prekinilo postopek s pritožbo dolžnice, vloženo proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžničin ugovor proti dovolitvi izvršbe o izterjavi zneska 569.957,71 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od leta 1993 dalje. Dolžnica se je proti navedeni odločitvi pritožila, sodišče druge stopnje pa je odločilo, da se pritožbeni postopek prekine. Sklicevalo se je na dejstvo, da je v času pritožbenega odločanja v obravnavani zadevi Višje sodišče v Ljubljani v drugi zadevi podalo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tudi sodišče druge stopnje v tej zadevi ocenjuje, da je določba 376. člena OZ v nasprotju z ustavnimi določbami.

Upniki so vložili pritožbo z uveljavljanjem procesnih kršitev in predlagali spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo dolžničine pritožbe, podrejeno pa z odločitvijo, po kateri se dolžničina pritožba zavrne v delu, s katero izpodbija terjatev upnikov za plačilo glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od uveljavitve do 1.1.2002. Menijo, da dolžnica nima pravnega interesa za pritožbo. Postopek pred ustavnim sodiščem se vodi glede teka zamudnih obresti za čas po uveljavitvi OZ. V pritožbenem postopku bi zato bilo mogoče odločiti o utemeljenosti upnikove terjatve za čas do 1.1.2002. V nasprotnem primeru se namreč upnikom povzroča gmotna škoda, ker je s prekinitvijo postopka onemogočena realizacija vsaj dela terjatve, na katero postopek ustavnega sodišča ne more vplivati.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 156. člena Ustave Republike Slovenije mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.

V obravnavanem primeru sicer Višje sodišče v Kopru postopka ni prekinilo zato, ker bi samo začelo postopek pred ustavnim sodiščem, temveč se je sklicevalo na takšno ravnanje Višjega sodišča v Ljubljani v podobnem primeru. Vendar pa iz izpodbijanega sklepa sledi, da tudi "pritožbeno sodišče ocenjuje, da je določba 376. člena OZ v nasprotju s citiranimi členi ustave, zahteva za začetek postopka za oceno ustavnosti določbe 376. člena OZ pa je že vložena". Gre torej za vsebinsko enako situacijo, kot da bi sodišče samo začelo postopek pred ustavnim sodiščem in zato prekinilo svoj pritožbeni postopek.

Upniki v svoji pritožbi podrejeno predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa v skladu z dejstvom, da naj bi bilo ustavno sporno le obdobje za čas od uveljavitve OZ. Vendar pa vprašanje, ki ga upniki načenjajo, že presega okvire preizkusa v pritožbenem postopku zoper sklep o prekinitvi postopka. Vnaprejšnji inštančni preizkus pravilnosti izbire prava, ki ga namerava sodišče uporabiti pri odločanju v okviru njegove pristojnosti, v stadiju s pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka ni možen; pomenil bi namreč nedopusten poseg v zakonsko urejen sistem odločanja na več stopnjah in v pravice strank do zajamčenih pravnih sredstev. Izpodbijana odločitev je torej v skladu z določbo 156. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in ker velja enako tudi glede razlogov, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku), je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena istega zakona zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi.