Jedro

Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, ob nespremenjenem dejanskem stanju, preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so namreč lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče je v praksi že zavzelo stališče, da zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja lahko postane le formalno, ne pa materialno pravnomočna. Z njo namreč zavarovanec ne pridobi nobenih pravic, temveč zgolj obdrži predhodno pravnomočno priznane pravice. To pa pomeni, da se s priznanjem novih pravic od pravnomočnosti zavrnilne odločbe o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločbe v primeru, ko do spremenjene invalidnosti pride pred pravnomočnostjo te zavrnilne odločbe, izdane ob zmotno ali pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, ne posega v pravnomočnost niti v zakonski pogoj sprememb v zdravstvenem stanju oziroma invalidnosti za priznavanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 14. 12. 2015 in z dne 10. 9. 2015. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delu brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 7 kg, brez dela v stalni prisilni drži hrbtenice, z razgibanim delom, brez sedenja pretežni delovni čas, brez dela z vibracijskimi aparati oziroma napravami, ki prenašajo vibracije na celo telo, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, od 23. 4. 2013 dalje. Izdajo odločbe o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila je odredilo tožencu, ki mu je naložilo še, da tožniku povrne 168,00 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec. Če je zavarovancu že priznana pravica iz invalidskega zavarovanja, lahko nove pravice pridobi le, če pride do spremembe v stanju invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti, ki mora nastati po kateri koli predhodni pravnomočni odločitvi o pravici iz invalidskega zavarovanja. Tožniku so bile nove pravice priznane, čeprav ni bila ugotovljena sprememba v stanju invalidnosti. Že v letu 2008 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve. Zahteva za priznanje novih pravic je bila zavrnjena z odločbo z dne 7. 5. 2010, potrjeno z odločbo z dne 26. 1. 2011, in ponovno z odločbo z dne 13. 10. 2012, potrjeno z odločbo z dne 21. 3. 2013. Gre za pravnomočno zavrnitev priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Čeprav je sodišče prve stopnje tožniku nove pravice priznalo od 23. 4. 2013 dalje, po pravnomočnosti odločbe z dne 21. 3. 2013 pri tožniku ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, zato ni podlage za priznanje novih pravic. Do spremenjene invalidnosti je po mnenju sodnega izvedenca prišlo že leta 2011, zato gre za poseg v pravnomočno odločbo z dne 21. 3. 2013, kar je v nasprotju s 158. členom Ustave RS. Sodni izvedenec sprememb invalidnosti po letu 2013 ni ugotovil, saj ni prišlo do objektivno merljivega poslabšanja v morfološkem ali funkcionalnem smislu. Z izpodbijano sodbo je zmotno uporabljen 63. v zvezi s 126. členom ZPIZ-2. Posledično je zmotno ugotovljeno dejstvo nastanka spremenjene invalidnosti. V sodni praksi pritožbenega sodišča (Psp 388/2016) je že zavzeto stališče, da je pogoj za priznanje novih pravic sprememba v stanju invalidnosti po zadnji pravnomočni odločitvi o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je izdana na podlagi pravilnih pravnih in dejanskih razlogov, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Glede na pritožbene navedbe pa je potrebno poudariti predvsem naslednje.

6. V tem socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost zavrnilnih odločb toženca z dne 14. 12. 2015 in 10. 9. 2015 o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v predsodnem upravnem postopku skladno ocenili, da je pri tožniku vse od 4. 11. 2008 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki. Tožnik je že od 4. 11. 2008 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do premestitve na drugo delo v poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami, da ne dviguje in prenaša bremen, težjih od 7 kg, da ne dela v prisilni drži ledvene hrbtenice, da je delo razgibano, da pretežni del delovnega časa ne sedi, da ne dela z vibracijskimi aparati oziroma napravami, ki prenašajo vibracije na celo telo, v polnem delovnem času. Zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bila zavrnjena z odločbo z dne 13. 10. 2012, potrjeno z odločbo z dne 21. 3. 2013. Ugotovljeno je bilo, da pri tožniku še nadalje obstaja III. kategorija invalidnosti, podana od 4. 11. 2008. 7. V postopku pred sodiščem prve stopnje je izvedenski organ ocenil, da je pri tožniku ob podanih fizičnih razbremenitvah potrebna tudi časovna razbremenitev, in sicer že vse od 22. 11. 2011 dalje. Pri takšni oceni tožnikove delazmožnosti je izvedenski organ vztrajal tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja, ko je izrecno poudaril, da po letu 2013 ni prišlo do objektivno merljivega poslabšanja v morfološkem ali funkcionalnem smislu.

8. Ob takšni strokovno medicinski oceni je sodišče prve stopnje, čeprav po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 21. 3. 2013 ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, utemeljeno odpravilo izpodbijana zavrnilna upravna akta in tožniku, invalidu III. kategorije, priznalo pravico do dela na drugem delu s fizičnimi razbremenitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, od pravnomočnosti odločbe z dne 21. 3. 2013, torej od 23. 4. 2013 dalje.

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2. Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice (93. člen ZPIZ-2). Po 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Priznanje novih pravic je torej mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo spremenjeno ali novo invalidnost, torej v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Enako velja tudi v primeru že pravnomočne odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

10. Po sodni praksi pritožbenega sodišča3, potrjeni v sodni praksi revizijskega sodišča4, pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je potrebno pritrditi pritožniku, da novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so namreč lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Vendar pa v obravnavani zadevi sploh ne gre za tak primer. Pri tožniku je do sprememb v stanju invalidnosti prišlo po pravnomočni odločitvi o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja in še pred pravnomočnostjo zavrnilne odločbe o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi bistvenega pomena.

11. Pravnomočnost pravnih razmerij je ustavno varovana kategorija (158. člen Ustave RS5). Pravnomočne posamične upravne akte je mogoče spreminjati, odpraviti ali razveljaviti le pod pogoji, na način in po postopku, določenim z zakonom, torej ob uporabi izrednih pravnih sredstev. Vendar v skladu s 1. odstavkom 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)6 materialno pravnomočna postane le tista odločba, ki se več ne more izpodbijati v sodno socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Materialno pravnomočna torej lahko postane le upravna odločba o priznanju določene pravice iz invalidskega zavarovanja, tudi pravice do premestitve iz 81. člena ZPIZ-2, med tem ko zavrnilna odločba o pravicah iz invalidskega zavarovanja lahko postane le formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Po ustaljeni sodni praksi7 je pravice iz invalidskega zavarovanja v primeru pravnomočne zavrnilne odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, če je do invalidnosti prišlo že pred pravnomočnostjo, mogoče brez posega v pravnomočnost priznavati od pravnomočnosti zavrnilnih odločb dalje.

12. Pritožbeno sodišče8 je že zavzelo stališče, da zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja lahko postane le formalno, ne pa materialno pravnomočna. Z njo namreč zavarovanec ne pridobi nobenih pravic, temveč zgolj obdrži predhodno pravnomočno priznane pravice. To pa pomeni, da se s priznanjem novih pravic od pravnomočnosti zavrnilne odločbe o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločbe v primeru, ko do spremenjene invalidnosti pride pred pravnomočnostjo te zavrnilne odločbe, izdane ob zmotno ali pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, ne posega v pravnomočnost niti v zakonski pogoj sprememb v zdravstvenem stanju oziroma invalidnosti za priznavanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Drugačno stališče pritožnika je zmotno in zato ni sprejemljivo. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na Psp 388/2016. Iz navedenih razlogov tudi ne gre za odstop od sodne praske.

13. Vse predhodno navedeno pomeni, da je z izpodbijano sodbo od prvega naslednjega dne po formalni pravnomočnosti (zadnje) zavrnilne odločbe o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, torej od 23. 4. 2013 dalje, tožniku pravilno priznana (nova) pravica do dela v krajšem delovnem času, z že predhodno priznanimi fizičnimi razbremenitvami po 82. členu ZPIZ-2. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Čeprav toženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik stroške odgovora na pritožbo, krije sam. K pritožbeni rešitvi zadeve namreč ni pripomogel (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Psp 388/2016. 4 VIII Ips 303/2017. 5 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 7 VIII Ips 90/2008. 8 Psp 582/2015.