Jedro

Tožena stranka mora pred izdajo odločbe razčistiti, ali je posamezna izjava prosilca, zapisana v prošnji, ki jo prosilec poda na obrazcu pred pristojnim organom, zgolj napaka v prevodu ali zapisu, ali pa gre za zavestno zavajanje oziroma zlorabo postopka s strani prosilca. Tožena stranka mora tudi navedbe prosilca pred vložitvijo prošnje za azil presoditi tudi z vidika, ali taka izjava pomeni namero za vložitev prošnje za azil. Ker tega v tem primeru tožena stranka ni storila in tudi ne ustrezno obrazložila, je prvostopno sodišče njeno odločbo utemeljeno odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.1.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil kot očitno neutemeljena zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da morajo zapustiti Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je tožena stranka preuranjeno sklenila, da je pri tožnici podan razlog zavajanja oziroma zlorabe postopka zaradi lažne predstavitve razlogov za azil. Ker se tožničine izjave glede države, v kateri je bila preganjana, v prošnji za azil razlikujejo, in sicer navaja, da so jo preganjali v G. v Čečeniji, ki je del Ruske Federacije, na enem mestu pa je v prošnji navedeno, da so jo preganjali v Gruziji, bi morala tožena stranka te razlike tožnici predočiti in razčistiti v smislu 1. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB1, Uradni list RS, št. 22/05) v zvezi s 23. členom ZAzil. Ker tožena stranka ni razčistila tega razhajanja v tožničinih navedbah, prvostopno sodišče dopušča možnost, da je prišlo do napake pri prevajanju oziroma zapisovanju tožničine izjave pri podaji prošnje za azil. Zato je treba v ponovljenem postopku z zaslišanjem tožnice ta vprašanja razčistiti. Prav tako je po presoji prvostopnega sodišča preuranjen sklep tožene stranke, da je tožnica prošnjo za azil vložila z namenom, da bi odložila prisilno odstranitev iz Slovenije. Ta trditev je oprta na sklepanje tožene stranke, da je tožnica šele v lastnoročni pisni izjavi z dne 7.12.2005 izrazila namero za vložitev prošnje za azil, ni pa se opredelila do tožničinih navedb, da je smiselno podala ustno namero za vložitev prošnje za azil že na Policijski postaji L.-V. ob prijetju 28.11.2005. Zato mora to tožena stranka v ponovnem postopku z zaslišanju tožnice in po ponovni presoji njenih navedb na zapisnik na policijski postaji razčistiti. Poleg tega mora razčistiti tudi to, kateri je pravzaprav tožničin priimek, ker tožnica opozarja, da je priimek, pod katerim jo vodijo, priimek njenega pokojnega moža. Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se s trditvijo prvostopnega sodišča, da je njena odločba preuranjena. Poudarja, da je tožnica ob sprejemanju vloge na zapisnik izjavila, da ima v Gruziji, in ne v Čečeniji, ki je del Ruske Federacije, probleme. To utemeljuje tudi s tem, da so bile tožničine izjave glede preganjanja povsem nepovezane in nelogične, da do morebitne napake ni prišlo zaradi prevajanja oziroma napačnega zapisovanja, saj je vlogo podala ob prisotnosti prevajalke za ruski jezik, za katerega je prosilka sama navedla, da ga razume. Zapis vloge ji je bil tudi prebran v ruskem jeziku in je sama izjavila, da nanj nima pripomb. Vprašanja uradne osebe tožene stranke so bila jasna in nedvoumna. Nedvoumen je bil tudi tožničin odgovor. Ugovora na vlogo po tem, ko ji je bila v ruskem jeziku prebrana, ni podala in je to izjavo tudi lastnoročno podpisala. S tem pa je tudi potrdila resničnost vseh izjav. Zato so nesmiselne navedbe prvostopnega sodišča, da naj tožena stranka v ponovljenem postopku razčisti okoliščine glede kraja preganjanja. Tožnica je bila med postopkom dvakrat opozorjena na svoje pravice in dolžnosti, ki jih ima kot prosilka za azil. V zvezi s tem tudi ni imela nobenih vprašanj. S svojim podpisom je tudi potrdila, da razume, da bo navajanje lažnih oziroma nepravilnih dejstev lahko pomenilo takojšen zaključek postopka. Kljub temu pa je spreminjala svoje izjave glede kraja preganjanja. S tem je vnesla dvom tudi v resničnost vseh ostalih svojih navedb. Zato njene zgodbe tožena stranka ni mogla sprejeti kot verodostojne. Ne strinja se niti s stališčem prvostopnega sodišča, da tudi pogoj, da naj bi prošnjo za azil podala za to, da odloži odstranitev iz Slovenije, ni izpolnjen. Pisno namero je namreč podala šele deset dni po tem, ko je bila že v centru za tujce z namenom odstranitve iz Slovenije. Njene navedbe v vlogi, da je že na policijski postaji L.-V. dne 28.11.2005 smiselno zahtevala azil, pa ne drži. To izhaja tudi iz obrazložitve odločbe o prekršku, kjer je navedeno, da so policisti posebej proučili, ali je mogoče iz izjav tožnice razbrati, da bi izrazila namero za vložitev prošnje za azil. Ker tega niso zasledili, so jo istega dne prepeljali v Center za tujce v P. z namenom, da jo odstranijo iz države. Če je tožnica od vsega začetka res želela zaprositi za azil in je do nerazumevanja prišlo zaradi neznanja jezika, bi to svojo zahtevo lahko ponovila tudi, ko je na policijsko postajo prišla tolmačka za ruski jezik. Ker tega ni storila, so njene izjave, da je že na policijski postaji smiselno izrazila namero za vložitev prošnje za azil, toliko bolj neverjetne in nekredibilne. Oporeka tudi napotilu iz prvostopne sodbe, da naj v ponovljenem postopku ugotovi, kateri je pravi priimek tožnice. Ta je namreč pri podaji vloge 20.12.2005 sama navedla, da je njen priimek J., njen dekliški priimek (stran 1 - rubrika 2) pa S. Priimek J. je naveden tudi v drugih listinah, ki so v upravnem spisu (registracijski list, izjava o seznanitvi z dne 20.12.2005, uradni zaznamek z dne 20.12.2005, potrdilo o prejemu brošure z dne 20.12.2005 ter prošnje za azil z dne 20.12.2005), in doslej temu priimku ni nasprotovala. S svojim podpisom na te dokumente je v celoti potrdila pravilnost svojega priimka J. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi, da se ugodi pritožbi tožene stranke, da se izpodbijana sodba odpravi ter se potrdi izpodbijana odločba tožene stranke.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila po svojem drugem pravnem zastopniku M.K. Navaja, da se čudi, da tožena stranka izpodbija sodbo prvostopnega sodišča, s katero je prvostopno sodišče ugotovilo napake tožene stranke v postopku, ter ji naložilo, da jih v ponovljenem postopku odpravi. Navaja, da je tožnica v razgovoru s pooblaščencem pojasnila, da se spomni, da je ob sprejemanju njene vloge na zapisnik prevajalka enkrat opomnila uradno osebo, da tožnica ni omenjala države Gruzije, temveč mesto G., torej je prevajalka preprečila, da bi se ta napaka v vlogi ponovila. Očitno pa niti tožnica, ki je bila glede na okoliščine primera opravičeno raztresena in ni zaznala, da je tudi na drugem mestu napačno navedena država Gruzija, niti prevajalka nista opazili, da je v prošnji za azil na enem mestu pomotoma ostala navedba, da ji preganjanje grozi v Gruziji. Iz vseh njenih drugih navedb v vlogi pa je jasno, da se je preganjanje dogajalo v Čečeniji kot delu Ruske Federacije. Zaradi takšne napake torej tožnici ni mogoče očitati, da zlorablja oziroma zavaja postopek z lažno predstavitvijo razlogov za azil. Opozarja tudi, da je prav iz obrazložitve odločbe o prekršku z dne 28.11.2005 razvidno, da je policija posebej proučevala, ali je že tedaj izrazila namero za vložitev prošnje za azil, in je šele po pojasnilu operativnega inšpektorja sklepala, da tožnica ni izrazila namere za vložitev prošnje za priznanje azila. Takšno sklepanje pa je povsem v nasprotju z navedbami, ki iz te obrazložitve izhajajo. Meni torej, da bi bil pravilen sklep, da je namero za vložitev prošnje za azil izrazila že ob prijetju na policijski postaji. Napačna je tudi presoja, da je čas desetih dni, ki ga je od prijetja pa do namestitve v azilni dom preživela v centru za tujce, predolg oziroma, da dokazuje, da je vlogo vložila zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. Glede na način prihoda v Slovenijo in okoliščine, ki jih je opisala, ob dejstvu, da je v Slovenijo potovala z dvema majhnima otrokoma, je prav gotovo doživela nadaljnji šok, ko so jo nastanili v centru za tujce, pri čemer tudi zaradi neznanja jezika ni dobro razumela, kaj se je zgodilo. Zato tudi ni takoj izrazila pisne namere za vložitev prošnje za azil. Navaja, da tožena stranka dobro ve, da tujca brez dokumentov ne more odstraniti iz države. Opozarja tudi na nesmiselnost določbe 5. točke 36. člena ZAzil in njene uporabe v obravnavanem primeru. Meni, da ima tožnica tudi pravico pojasniti, kakšen je njen pravi priimek, čeprav to za samo odločanje o azilu v obravnavanem primeru niti ni pomembno. V svoji nameri za vložitev prošnje za azil je tožnica napisala, da je "S.A.O. in da je J. priimek moža". Res je sicer, da je v drugih dokumentih uporabljala priimek J. in da se je tako tudi podpisala, vendar zaradi okoliščin primera tožnici ni mogoče očitati različnega predstavljanja, pač pa je mogoče toženi stranki očitati skrajno površnost pri vodenju postopka, če ne razčisti niti tega, kako se tožnica v resnici piše. Zato pritožbeno navedbo v zvezi z njenim priimkom šteje za nesprejemljiv formalizem.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavnem primeru pravilna in zakonita, zanjo je pritožbeno sodišče po presoji pritožbenega sodišča navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa dodaja: Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke, da je tožnica zavajala organ oziroma zlorabljala azilni postopek s tem, da je lažno predstavila razloge za vložitev prošnje za azil, preuranjena. Temelji namreč zgolj na dejstvu, da je v prošnji za azil z dne 20.12.2005, ki jo je tožnica podala na zapisnik pri toženi stranki in sta pri tem poleg nje sodelovali najmanj uradna oseba in prevajalka, ne enem mestu (32. točka) navedeno, da ima probleme v Gruziji, v vsem ostalem delu vloge in tudi v vseh predhodnih izjavah tožnice, podanih v postopku pred vložitvijo te vloge, ter v njeni lastnoročno napisani nameri za vložitev prošnje za azil z dne 7.12.2005, pa je poudarjeno, da je živela in imela težave v G. v Čečeniji (delu Ruske Federacije). Glede na to bi morala tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pred izdajo odločbe to razliko razčistiti in ugotoviti, ali je do tega prišlo zaradi napake ali pa je tožnica z izjavami res zavajala. Iz podatkov v upravnih spisih sicer izhaja, da je bila prošnja za azil tožnici v ruskem jeziku prebrana in da se je z njo strinjala ter s podpisom potrdila tudi pravilnost zapisa. Vendar glede na okoliščine primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče z gotovostjo trditi, da je tožnica podala lažne razloge, temveč je povsem mogoče, da je navedbo Gruzije v svoji na zapisnik vzeti vlogi prezrla in da je ta navedba posledica napake pri prevodu oziroma pri zapisu tožničinih izjav. Ker pa zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zaradi lažnega predstavljanja razlogov temelji prav na tej in edino na tej navedbi, namreč da je bila preganjana v Gruziji, je treba to v ponovljenem postopku posebej razčistiti.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da je tožena stranka preuranjeno sklenila, da tožnica namere za vložitev prošnje za azil ni izrazila že na policijski postaji 28.11.2005. Že iz njenega zapisnika z dne 28.11.2005, napravljenega na policijski postaji, namreč izhaja njena izjava, da je v Slovenijo prišla, ker je v Čečeniji vojna, ker se boji za svoje otroke, saj so ji dva otroka Rusi ubili, prav tako pa so ji ubili moža. Že iz takšne zapisane izjave je mogoče sklepati, da je tožnica iz izvorne države pobegnila pred nasiljem, zato bi bil to njeno izjavo treba ocenjevati v kontekstu okoliščin, ki jih je navedla za prihod v Slovenijo oziroma razčistiti, ali namerava vložiti prošnjo za azil. Tožnica še v pritožbi zatrjuje, da je smiselno izjavo za azil podala še prihodom prevajalke, torej je možno, da zaradi težav s sporazumevanjem to v zapisniku ni navedeno. Da je bila policija sama v dvomih, ali je tožnica izrazila namero za vložitev prošnje za azil, izhaja tudi iz obrazložitve odločbe o prekršku Policijske postaje L.-V. z dne 28.11.2005, in sicer v zadnjem odstavku obrazložitve, iz katere izhaja, da je uradna oseba svojo odločitev, da tožnica ni izrazila želje za vložitev prošnje za azil, sprejela na podlagi posveta z drugimi uradnimi osebami in ne na podlagi svoje lastne presoje. Iz navedenega tudi pritožbeno sodišče meni, da iz tožničinih izjav na policijski postaji, kot so navedene v zapisniku, ni bilo mogoče z gotovostjo sklepati, da ni že tedaj izrazila namere, da v Republiki Sloveniji vloži prošnjo za azil. Na odločitev v tej stvari tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi tožnica, ko bi ugotovila, da je policisti niso razumeli, svojo namero za vložitev prošnje za azil lahko ponovila po tem, ko je prišla tolmačka za ruski jezik. Ne drži niti pritožbena navedba, da je tolmačka prispela ob 12. uri in 10 minut, saj iz zapisnika policijske postaje izhaja, da je prispela ob 12.uri in 30 minut. Neutemeljeno tožena stranka ugovarja tudi, da bi morala razčistiti, kateri je tožničin pravi priimek. Iz upravnih spisov res izhaja, da je tožnica sama večkrat podpisala listine v spisih s priimkom J. Dejstvo pa je, da je pisno namero za vložitev prošnje za azil vložila pod imenom "S.A.O. (J. je priimek moža)", zaradi česar bi morala tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ob sprejemanju vloge na zapisnik razčistiti tožničin pravi priimek. Ker tega ni storila do izdaje izpodbijane odločbe, bo tudi to morala storiti v ponovljenem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.