Jedro

Z vzpostavitvijo stanja na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZOPRZUJF, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno priznano pokojnino, pravica do izpodbijanja in odprave upravne odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, ni izgubljena. Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da bi v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavljala uživalce pravic, ki so bili aktivni in vložili pravno sredstvo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnine.

Izrek izpodbijane sodbe je pavšalen, saj iz njega ne izhaja, iz naslova katere glavnične terjatve so zavrnjene vtoževane zakonske zamudne obresti. Navedena pomanjkljivost izreka sodbe je posledica nezadostno opredeljenega tožbenega zahtevka in nepostopanja sodišča po 285. členu ZPP. Kadar tožbeni zahtevek v sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj ni zadostno opredeljen, ga je v skladu z 2. odstavkom 73. člena ZDSS-1 potrebno opredeliti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Še zlasti v zadevah, v katerih ni kvalificiranega pooblaščenca, je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranke na takšno pomanjkljivost dolžno opozoriti ter na ta način pridobiti potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, pomembno za sodno odločbo. Ker je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na izplačilo zakonskih zamudnih obresti.

Sodba je uprta na ZOPRZUJF, ki po razveljavitvi protiustavne določbe ZUJF-a, na podlagi katere je prišlo do negativnega znižanja pokojnin, zagotavlja izplačilo razlike v nominalnem znesku. Prvotno stanje je bilo že vzpostavljeno s plačilom 20 % razlike pokojnin meseca julija 2013 in 80 % razlike meseca maja 2014. Hkrati je zavzeto stališče, da OZ ne predstavlja pravne podlage za rešitev zadeve, saj obresti pri pokojninskih dajatvah niso akcesorna terjatev iz obligacijskega prava.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženo stranko zaveže k plačilu zamudnih obresti na 20 % naknadno izplačane pokojnine od maja 2012 do junija 2013 in od 80 % naknadno izplačane pokojnine od maja 2012 do maja 2014 oz. podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z razlogi prvostopenjske sodbe, utemeljevanimi z ZOPRZUJF-om, sklicujoč se tudi na stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe št. U-I-155/2000 in U-I-15/2000, sprejeto ob ustavno sodni presoji Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, se ne strinja. Slednjega položaja ni mogoče enačiti z obravnavanim, niti zavrnitve zahtevka utemeljevati z interpretacijo ZOPRZUJF-a na način, da zagotavlja plačilo protiustavno znižane pokojninske dajatve le v nominalnem znesku. Poudarja, da je bilo protiustavno poseženo v pravnomočno pridobljeno pravico, zato je v skladu z 277. členom ZPIZ-1 upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti. Sklicuje se na sodbo Psp 653/2014 z dne 16. aprila 2015, v kateri je bilo zavzeto stališče, da so zamudne obresti po naravi stvari plačilo za uporabo tujega denarja, ki naj upniku nadomesti korist, ki bi jo imel, če bi protiustavno znižano pokojnino lahko uporabljal. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi pomanjkljivosti postopka ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Posledično ni mogoč niti preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

5. Hkrati je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP). Izrek sodbe je povsem pavšalen. Iz njega sploh ne izhaja, iz naslova katere glavnične terjatve so zavrnjene vtoževane zakonske zamudne obresti. Navedena pomanjkljivost izreka sodbe je očitno posledica nezadostno opredeljenega tožbenega zahtevka in nepostopanja sodišča po 285. členu ZPP. Kadar tožbeni zahtevek v sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj ni zadostno opredeljen, ga je namreč v skladu z 2. odstavkom 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(2) (ZDSS-1) potrebno opredeliti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Še zlasti v zadevah, v katerih ni kvalificiranega pooblaščenca, je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranke na takšno pomanjkljivost dolžno opozoriti ter na ta način pridobiti potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, pomembno za sodno odločbo.

6. V predmetni zadevi, h kateri je v skupno obravnavanje priključena opr. št. V Ps 3261/2013, gre za izpodbojno tožbo, vloženo 19. 8. 2013 zaradi molka organa. Iz tožbe izhaja, da je bilo zoper ugotovitveno odločbo št. 1 4 4043173 z dne 27. 8. 2012 o negativni uskladitvi pokojnine od 1. 6. 2012 dalje, dne 19. 9. 2012 uveljavljano redno pravno sredstvo (priloga A/2). Ker v predsodnem postopku o pritožbi ni bilo odločeno, je tožnik toženo stranko pozval, da o njej odloči v nadaljnjih sedmih dneh, saj bo v nasprotnem primeru štel, da je pritožba zavrnjena in vložil tožbo pred socialnim sodiščem (priloga A/3). Iz sodnega spisa sicer ni razvidno, da bi tožena stranka postopala v skladu s pozivom tožnika, upravni spis, iz katerega bi morebiti izhajalo drugače, pa niti ni priložen. Okoliščine konkretnega primera tako kažejo na obstoj procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 27. 8. 2012. Razpoložljivo procesno gradivo kaže, da je podan procesni dejanski stan iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1. Po cit. določbi ZDSS-1 se namreč domneva, da je pritožba zoper prvostopenjsko upravno odločbo zavrnjena, če na poziv stranke o njej ni odločeno v nadaljnjih sedmih dneh.

7. Predhodno navedeno seveda pomeni, da bo ob spremenjeni sodni praksi pritožbenega sodišča(3) , ki jo narekujejo materialno in procesno pravna stališča revizijskega sodišča(4) , potrebno presojati pravilnost in zakonitost ugotovitvene odločbe z dne 27. 8. 2012, izdane na podlagi protiustavnega 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ(5) , v kolikor bo v ponovljenem sojenju takšen tožbeni zahtevek določno postavljen. Ne bo namreč dopustno odrekati pravnega interesa na odpravo upravne odločbe, izdane na protiustavni zakonski podlagi, saj to ne bi bilo v nasprotju le s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču(6) (ZUstS), temveč tudi 157. členom Ustave RS, ki zagotavlja sodno presojo zakonitosti dokončnih posamičnih upravnih aktov.

8. Z vzpostavitvijo stanja na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ(7) (ZOPRZUJF), kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno priznano pokojnino, pravica do izpodbijanja in odprave upravne odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, ni izgubljena. Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da bi v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavljala uživalce pravic, ki so bili aktivni in vložili pravno sredstvo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnine.

9. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijano zavrnilno sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo potrebno izhajati iz materialno in procesno pravnega izhodišča ter usmeritev iz te sodne odločbe. Ob izpodbojni tožbi zaradi molka organa v predsodnem upravnem postopku, bo po predhodno določno oblikovanem tožbenem zahtevku, potrebno presoditi pravilnost in zakonitost odločbe z dne 27. 8. 2012, če bo to zahtevano. Ponovno bo potrebno odločati tudi o vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, ki jih v primeru odprave upravne odločbe, tožniku ne bo mogoče odreči. (1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 2/2004. (3) Sklep opr. št. Psp 659/2015 z dne 8. 6. 2016. (4) Sklep opr. št. VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. (5) Ur. l. RS, št. 40/2014. (6) Ur. l. RS, št. 64/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.

(7) Ur. l. RS, št. 47/2013.