Jedro

Revident ni pojasnil, zakaj naj bi bilo materialnopravno stališče izpodbijane sodbe napačno, zato ni izpolnjen pogoj za obravnavo postavljenega vprašanja.

Zelo hude posledice revident utemeljuje predvsem s tem, da je sporni objekt zanj in za njegovo družino edina rešitev njihovega stanovanjskega vprašanja, saj jim dohodki iz plač ne omogočajo drugačne rešitve stanovanjskega problema. A kot ugotavlja Vrhovno sodišče, so te navedbe nepopolne in v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v postopku, v katerem je zavrnilo revidentov predlog za taksno oprostitev za revizijo in odobrilo obročno plačilo. V tem postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je njegova žena lastnica stanovanja v Ljubljani in da posplošena tržna vrednost nepremičnin, v katerih revidentova družina ne biva, znaša 107.960,38 EUR.1 Vrhovno sodišče zato ne more slediti revizijskim navedbam in šteti, da je zatrjevano zelo hudo posledico izpodbijanega akta (nezmožnost nadomestitve sedanjega prebivališča) v tem delu verjetno izkazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-2337/2013/24 z dne 18. 3. 2015. S to odločbo, izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), je inšpekcijski organ: tožniku kot investitorju naložil ustavitev gradnje in odstranitev tam opisane nelegalne gradnje (stanovanjskega objekta) v roku enega leta od vročitve odločbe; ga opozoril, da bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začet postopek prisilne izvršbe po drugih osebah na tožnikove stroške ali s prisilitvijo; za objekt izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1; odločil, da stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da sporni stanovanjski objekt, ki ga je zgradila tožnikova pravna prednica, tako močno odstopa od pogojev pridobljenega gradbenega dovoljenja za gradnjo gospodarskega objekta ‒ hleva z gnojiščem (po tlorisni obliki, po namenu, po obliki in velikosti strešne konstrukcije in strehe), da ga je treba šteti za nelegalno gradnjo. Tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je pritožbeni organ zavrnil z odločbo, št. 0612-67/2015-2 MŠ z dne 5. 11. 2015. 2. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.2

5. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje navedenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.3

6. Vprašanji, ki ju navaja revident, teh zahtev ne izpolnjujeta. Prvo, s katerim sprašuje, ali je pravilno stališče sodišča, da izrečeni ukrep vzpostavitve prejšnjega stanja ne vključuje ugotavljanja zadnjega zakonitega stanja in to pušča odprto za morebitni postopek izvršbe, ni obrazloženo. Sodišče prve stopnje je na tožbeno dilemo, kaj sploh pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja, odgovorilo, da to pomeni vzpostavitev zadnjega zakonitega stanja pred gradnjo nelegalnega objekta in da zakon v tem pogledu ne daje podlage za podrobnejši opis obveznosti. Zakaj naj bi bilo to materialnopravno stališče napačno, v reviziji ni pojasnjeno, zato ni izpolnjen pogoj za obravnavo postavljenega vprašanja. Drugo vprašanje, in sicer ali je podana protislovnost pri odrejenem inšpekcijskem ukrepu odstranitve nelegalne gradnje in vzpostavitve prejšnjega stanja po 152. členu ZGO-1, če vzpostavitev prejšnjega stanja zaradi odrejene odstranitve celotnega objekta ne omogoča njegove delne odstranitve, v tej zadevi ni bistveno za zakonito odločitev. Vprašanje izhaja iz predpostavke, da je del objekta zgrajen zakonito, kar pa ni vsebina dejanskega stanja obravnavane zadeve, kjer je bilo ugotovljeno, da je bila stavba zgrajena brez gradbenega dovoljenja.

7. Revident tudi ni izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

8. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Če uveljavlja zelo hude posledice zaradi inšpekcijskega ukrepa po ZGO-1, jih mora v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča izkazati s posebej kvalificiranimi okoliščinami.4

9. Revident je navedel, da bi njemu in njegovi družini, z dvema mladoletnima otrokoma v starosti 8 let, ne samo zaradi odstranitve objekta, ampak že zaradi prepovedi njegove uporabe, nastale nepopravljive oz. zelo hude posledice. Pojasnil je, da imajo v tem objektu prijavljeno stalno bivališče in jim ta objekt predstavlja edino možno ureditev stanovanjskega vprašanja. V primeru rušenja bi izgubili streho nad glavo, kar pomeni zanj in za družinske člane nepopravljive trajne in hude posledice. Navaja, da bi bilo zaradi nizkih dohodkov, s katerimi družina komaj shaja, ogroženo njihovo preživljanje, če bi se morali izseliti zaradi prepovedi uporabe oziroma te dohodke nameniti za bivanje drugje. Odstranitev gradnje pa bi jim povzročila tudi izjemno škodo, če bi se v tem času izvedla sprememba prostorskega akta in bi gradnjo lahko legaliziral. Izvršitev izpodbijanega akta mu tudi onemogoča razpolaganje s premoženjem, prisiljen je prenehati uporabljati objekt, ki mu predstavlja praktično edino premoženje. V dokaz svojih navedb prilaga zase in za svojo ženo potrdilo o izplačanih plačah za december, januar in februar 2017. 10. Iz navedenih trditev izhaja, da revident utemeljuje zelo hude posledice predvsem s tem, da je sporni objekt zanj in za njegovo družino edina rešitev njihovega stanovanjskega vprašanja, saj jim dohodki iz plač ne omogočajo drugačne rešitve stanovanjskega problema. A kot ugotavlja Vrhovno sodišče, so te navedbe nepopolne in v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v postopku, v katerem je zavrnilo revidentov predlog za taksno oprostitev za revizijo in odobrilo obročno plačilo. V tem postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je njegova žena lastnica stanovanja v Ljubljani in da posplošena tržna vrednost nepremičnin, v katerih revidentova družina ne biva, znaša 107.960,38 EUR.5 Vrhovno sodišče zato ne more slediti revizijskim navedbam in šteti, da je zatrjevano zelo hudo posledico izpodbijanega akta (nezmožnost nadomestitve sedanjega prebivališča) v tem delu verjetno izkazal. Neupoštevne pa so tudi ostale navedbe o zelo hudih posledicah. Zmožnost legalizacije je vezano na bodoče negotovo dejstvo (spremembo prostorskih aktov), na katerega izpodbijani akt nima vpliva. Prav tako izrečena prepoved razpolaganja z nelegalno stavbo sama zase ne pomeni zelo hudih posledic izdane inšpekcijske odločbe, saj gre za izrek v zakonu predvidenega ukrepa.

11. Glede na navedeno zatrjevana pogoja nista izkazana, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 3 Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi. 4 Glej odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr: X Ips 225/2009, X Ips 407/2009, X Ips 375/2010, X Ips 387/2010 in X Ips 508/2010, X Ips 132/2013, X Ips 212/2014 in druge. 5 To izhaja iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje I U 43/2916-5(k) z dne 31. 5. 2017, ki ga je Vrhovno sodišče vpogledalo zaradi presoje izpolnjevanja procesnih predpostavke vložene revizije.