Jedro

Ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je treba odvrniti nevarnost, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča sebi ali drugim, vse z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo odrejeno zdravljenje. Če si bolnik povzroča škodo ali ogroža svoje življenje, je treba ugotoviti, ali je zaradi narave svoje bolezni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju. Če jih ni, je treba zaščititi druge njegove pravice z nadomestitvijo njegove odločitve z ustreznim ukrepom države.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odvetniku po uradni dolžnosti, ..., se prizna nagrada za pritožbeni postopek v višini 114,23 EUR, ki se izplača iz proračuna sodišča prve stopnje, v tridesetih dneh, ko odvetnik predloži sodišču prve stopnje račun, skladen s tem sklepom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnemu udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se ga zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike ... še najdalj do 8. 6. 2015. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec po odvetniku, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti. Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se nasprotnega udeleženca odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da niso podani zadostni razlogi za zadržanje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom po prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Opozarja na prvo alinejo prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pogoj za zadržanje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom je, da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in drugim. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil ta pogoj izpolnjen. Ugotovitev izvedenca, da je pri preiskovancu še vedno možna heteroagresivnost, temu ne zadostuje. Ni podatkov, da bi nasprotni udeleženec že bil obravnavan zaradi ravnanj, ki bi pomenila ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih. Tudi ob tokratnem sprejemu v psihiatrično kliniko niso izkazane nobene okoliščine, iz katerih bi izhajal navedeni zakonski pogoj. Zgolj dejstvo, da naj bi nasprotni udeleženec pred sprejemom več dni razbijal in kričal po bloku bivše žene in da je bil pripeljan s strani policije in vklenjen v lisice, ni razlog za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom. Ni izkazano, da bi se upiral vklenitvi in prevozu v bolnišnico. Pogoji iz 57. in 53. člena ZZZDR niso izpolnjeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba obrazloženo ne izpodbija sklepa, po katerem je sodišče nasprotnemu udeležencu omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu tega sklepa ugotavlja, da je oprt na mnenje izvedenca in sprejet ob pravilni uporabi tretjega odstavka 47. člena ZDZdr.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, je prisilni ukrep, ki posega v pravico zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je treba odvrniti nevarnost, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča sebi ali drugim, vse z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo odrejeno zdravljenje. Če si bolnik povzroča škodo ali ogroža svoje življenje, je treba ugotoviti, ali je zaradi narave svoje bolezni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju. Če jih ni, je treba zaščititi druge njegove pravice z nadomestitvijo njegove odločitve z ustreznim ukrepom države. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Če pa ga odklanja, kot je primer v obravnavani zadevi, ko je nasprotni udeleženec sam povedal, da je zdrav, ne potrebuje zdravil in injekcij, so v 30. členu ZDZdr predvideni posebni postopki. Med njimi je tudi sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ki ga je prvo sodišče po predpisanem postopku opravilo tudi v obravnavanem primeru (določila členov 53 do 68 ZDZdr).

6. V okviru podanih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu, ko pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP – in 30. členom ZDZdr), ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Odločalo je po uradni dolžnosti (prvi odstavek 61. člena ZDZdr) po prejemu obvestila psihiatrične bolnišnice o sprejemu nasprotnega udeleženca. Pravilno se je oprlo na materialnopravno določilo 39. člena ZDZdr. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vse pravnorelevantne okoliščine in svojo odločitev utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, da jih pritožbeno sodišče skupaj s sprejeto dokazno oceno in odločitvijo sprejema kot pravilne.

7. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na izvedeniško mnenje, gre pri nasprotnem udeležencu za duševno motnjo (blodnjavost), s slušnimi zaznavnimi motnjami, ki zahteva zdravljenje. Z izvedencem in tudi z zaslišanjem nasprotnega udeleženca se je prepričalo, da je nasprotni udeleženec popolnoma neuvideven do svoje bolezni. Povedal je, da zdravil in injekcij ne potrebuje. Ker gre pri njem za bolezen, ki je potrebna zdravljenja, ob teh dejstvih ne more biti dvoma, da si z zavračanjem zdravljenja povzroča hudo škodo, ker ogroža svoje zdravje. S podatki o njegovem pridržanju in izvedenčevim strokovnim mnenjem pa se je sodišče zanesljivo prepričalo tudi o tem, da ogroža življenje in zdravje drugih. Ugotovljene okoliščine pridržanja (posredovanje policije zaradi nadlegovanja bivše žene, pri čemer je bilo potrebno pri privodu v bolnišnico vklepanje), nedvomno kažejo na realno in dejansko ogrožanje življenja in zdravja drugih, kot je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno naziranje, da ni pogojev iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, je treba kot zmotno zavrniti.

8. Odločitve o tem, da so izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve, pritožba ne izpodbija. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so izpolnjeni. Pritožnikovo ogrožanje sebe in drugih je posledica ugotovljene duševne motnje. Pri njem gre za ponovno akutno poslabšanje kronificirane duševne bolezni, ki zahteva zdravljenje. Njegova vedenjska spremenjenost je narekovala ponovno hospitalizacijo. Zaradi bolezni ni sposoben razumeti in obvladovati svojih ravnanj (druga alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

9. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo še, da trenutno nasprotnemu udeležencu ni mogoče pomagati z milejšimi ukrepi, s katerimi ne bi bilo poseženo v njegovo osebno svobodo (tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nujno zdravljenje mu bo mogoče zagotoviti le, če mu bo nudeno v okviru stalnega nadzora v zdravstveni ustanovi, saj sam meni, da ga ne potrebuje in bi ga ob drugih oblikah lahko opuščal. 10. O zdravljenju pod posebnim nadzorom je torej odločeno pravilno. Pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako ni bilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

11. Odločitev o stroških odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, ki so nastali v pritožbenem postopku, temelji na 68. členu ZDZdr. Stroški so odmerjeni po priglašenem stroškovniku in upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. list RS, št. 2/2015). Obsegajo nagrado za pravno sredstvo (200 točk) z materialnimi izdatki 2 % in DDV (22 %), kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR skupaj znaša 114,23 EUR.

12. Nagrada bo izplačana v tridesetih dneh, ko bo sodišče prve stopnje prejelo s strani odvetnika izstavljeni račun, ki bo skladen s tem sklepom o odmeri nagrade. Sredstva nagrade bodo izplačana iz proračuna sodišča prve stopnje.