Jedro

Tožnik niti v upravnem postopku niti v predmetnem upravnem sporu ni jasno in konkretizirano navajal, kateri naj bi bili tisti nekrivdno nastali upravičeni razlogi, zaradi katerih z delom svojega dohodka ne more razpolagati in zaradi katerih bi bilo posledično treba del dohodka, ki se je tožniku v preverjanem obdobju mesečno odtegnil na podlagi sklepa o izvršbi, izvzeti iz izračuna višine tožnikovega lastnega dohodka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS DT 4934-121189/2020-1 z dne 25. 11. 2020 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance DT-499-29-74/2021-2 z dne 12. 5. 2021. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri tukajšnjem sodišču 15. 6. 2021 vložil prošnjo za dodelitev BPP, 1. 7. 2021 pa tudi njeno dopolnitev, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe zoper uvodoma navedeni sklep in predlagal, da se mu za zastopanje dodeli odvetnik A. A. Tožena stranka se sklicuje na določila 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP. Ugotavlja, da je tožnik v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP (v nadaljevanju preverjano obdobje) prejemal obdavčljivi dohodek iz naslova plače, nadomestila in povračila stroškov v zvezi z delom, in sicer marca 2021 v višini 849,03 EUR neto, aprila 2021 v višini 1.042,01 EUR neto in maja 2021 v višini 1.116,00 EUR neto. Tožnikov lastni dohodek tako presega cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP, ki znaša 804,36 EUR. Tožena stranka je tožnika tudi seznanila z navedenimi ugotovitvami in ga pozvala, naj se o njih izjavi. Tožnik se je odzval s pojasnilom, da prejema plačo v višini 76 % minimalne plače, drugih obdavčljivih dohodkov pa ne prejema ter priložil plačilno listo za september 2021. Tožena stranka ugotavlja, da iz izpiskov prometa na tožnikovem transakcijskem računu, ki jih je tožnik priložil prošnji za dodelitev BPP, izhaja, da je tožnik v preverjanem obdobju prejemal plačo in da je bilo na njegove prejemke poseženo z izvršbo. Pojasnjuje, da tožnik z delom svojega dohodka zaradi izvršbe sicer res ne more razpolagati, vendar to ne pomeni, da s tem delom dohodka ne more razpolagati iz razlogov, ki jih ni zakrivil po lastni volji, kar bi skladno s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP pomenilo, da se ta del dohodka ne upošteva pri ugotavljanju tožnikovega materialnega položaja. Upoštevaje navedeno ugotavlja, da tožnikov lastni dohodek presega cenzus za izpolnjevanje premoženjskega pogoja za dodelitev BPP. Pojasnjuje še, da posledično ni presojala, ali so izpolnjeni drugi pogoji za dodelitev BPP, ampak je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

2. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi ter njenih dopolnitvah povzema vsebino vložene prošnje za dodelitev BPP ter navaja, da so bile pri izdaji izpodbijane odločbe storjene bistvene kršitve določb postopka in da sodišče ni upoštevalo dejstva, da si tožnik stroškov odvetnika ne more privoščiti. Evidentno je, da je prejemnik le osnovnega minimalnega osebnega dohodka, saj se mu ostala nakazila odtegnejo, ker je v postopku izvršbe zaradi v preteklosti odprtega s.p. in nezmožnosti plačevanja vseh prispevkov. Pojasnjuje, da je prejemnik zgolj minimalnega dohodka v višini 778,42 EUR in da na račun ne dobi niti nakazila za prehrano niti ostalih dodatkov, temveč le zajamčen minimalni osebni dohodek. Dodaja, da mora pri tem plačati še vse položnice in mu ostane zgolj za preživetje, saj je že tako materialno in finančno izčrpan. Navaja še, da obrazložitev odločbe, s katero mu je BPP dodeljena, ni namenjena le prosilcu, ampak je treba pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevati tudi javni interes, saj se sredstva, potrebna za izvajanje ZBPP, zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. Sodišču predlaga, naj izpodbijani akt odpravi in naj še enkrat preuči zadevo oziroma iz predloženih dejstev in okoliščin ugotovi, da je zadeva za tožnika življenjskega pomena, saj bi mu zastopanje s strani odvetnika izredno pomagalo pri dokazovanju nerealno visokih obresti, obračunanih s strani tožene stranke.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja, kot sledi.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje premoženjski pogoj za dodelitev BPP oziroma natančneje, ali je tožena stranka pravilno uporabila določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ko je pri izračunu višine tožnikovega lastnega dohodka v okviru presoje izpolnjevanja premoženjskega pogoja za dodelitev BPP upoštevala tudi del dohodka, s katerim tožnik zaradi izvršbe ne more razpolagati. Sporna je torej uporaba materialnega prava.

7. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Osnovni znesek minimalnega dohodka je v skladu z določbo drugega odstavka 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih v relevantnem obdobju znašal 402,18 EUR.

8. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ne glede na navedeno, se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP).

9. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ko je zavzela stališče, da tožnikova nezmožnost razpolagati z delom njegovega dohodka zaradi izdanega sklepa o izvršbi, ne pomeni, da so podani razlogi, ki jih tožnik ni zakrivil po lastni volji. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je tožnik v upravnem postopku navajal, da prejema plačo v višini 76 % minimalne plače, drugih obdavčljivih dohodkov pa ne ter predložil izpisek prometa na njegovem transakcijskem računu, iz katerega je razvidno, da je v preverjanem obdobju prejemal plačo, hkrati pa je bilo na njegove prejemke poseženo z izvršbo. Tudi v tožbi tožnik navaja zgolj, da prejema minimalni dohodek v višini 778,42 EUR, preostali del dohodka pa se mu odtegne na podlagi sklepa o izvršbi zaradi v preteklosti odprtega s.p. in nezmožnosti plačevanja vseh prispevkov. Takšne nekonkretizirane navedbe tudi po presoji sodišča ne utemeljujejo zaključka, da tožnik okoliščin, zaradi katerih ne more razpolagati z delom svojega dohodka, ni zakrivil po lastni volji. Tožnik namreč niti v upravnem postopku niti v predmetnem upravnem sporu ni jasno in konkretizirano navajal, kateri naj bi bili tisti nekrivdno nastali upravičeni razlogi, zaradi katerih z delom svojega dohodka ne more razpolagati in zaradi katerih bi bilo posledično treba del dohodka, ki se je tožniku v preverjanem obdobju mesečno odtegnil na podlagi sklepa o izvršbi, izvzeti iz izračuna višine tožnikovega lastnega dohodka. Zgolj okoliščina, da se zoper tožnika vodi postopek izvršbe, zaradi česar je onemogočen v prostem razpolaganju s svojim celotnim dohodkom, po presoji sodišča sama po sebi ne more predstavljati takšnega upravičenega razloga. Tožnik v tožbi sicer navaja, da je bil sklep o izvršbi izdan zaradi v preteklosti odprtega s.p. in nezmožnosti plačevanja vseh prispevkov, vendar teh trditev z ničemer ne konkretizira, zato se sodišče do takšnih pavšalnih navedb ne more konkretneje opredeliti. Pripominja pa, da je odločitev fizične osebe, da bo na trgu opravljala pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, izraz njegove ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude in s tem njegove svobodne volje. Zato po presoji sodišča v tožbi uveljavljana okoliščina, da je bil sklep o izvršbi izdan zaradi izterjave obveznosti, izhajajočih iz tožnikove dejavnosti, ki jo je opravljal kot samostojni podjetnik posameznik, ne more predstavljati razloga, ki ga tožnik v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP ni zakrivil po lastni volji.

10. Glede na navedeno je tožena stranka v predmetni zadevi ravnala pravilno, ko je del dohodka, ki se je tožniku v preverjanem obdobju odtegoval na podlagi sklepa o izvršbi, upoštevala pri ugotavljanju višine tožnikovega lastnega dohodka. Ker med strankama ni sporno, da višina tožnikovega lastnega dohodka (vključujoč del dohodka, ki se je tožniku odtegoval na podlagi sklepa o izvršbi, ki ga je tožena stranka, kot pojasnjeno, pravilno upoštevala pri izračunu), presega cenzus za izpolnjevanje premoženjskega pogoja za dodelitev BPP, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

12. Sodišče v predmetni zadevi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 ni razpisalo glavne obravnave, ker pravno-relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (ni namreč sporna višina tožnikovih dohodkov v preverjanem obdobju, pač pa zgolj način izračuna višine tožnikovega lastnega dohodka v okviru presoje izpolnjevanja premoženjskega pogoja za dodelitev BPP, in sicer, ali se mora skladno z določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP iz izračuna višine tožnikovega lastnega dohodka izvzeti del dohodka, ki se je tožniku v preverjanem obdobju odtegoval na podlagi sklepa o izvršbi).