Jedro

Sodišče prve stopnje ni presojalo (niti ga ni omenilo) ključnega dokaza v spisu, to je več odločb ZZZS, iz katerih izhaja trajanje tožnikove odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu. Vse odločbe ZZZS so bile vročene tudi drugi toženki kot tožnikovemu delodajalcu. Druga toženka bi kot delodajalec lahko vplivala na vsebino teh odločb ZZZS - imela je možnost vložitve pravnih sredstev, ki pa jih glede na spisovne podatke ni izkoristila. Pravnomočne in dokončne odločbe ZZZS zavezujejo tudi drugo toženko. Te odločbe so bile pravna podlaga za uveljavitev nadomestila plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolniškega staleža. Gre za javne listine, kot jih opredeljuje 224. člen ZPP, in imajo kot take večjo dokazno moč. Dokazujejo namreč resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). To pa je v tem primeru odločilno dejstvo poškodbe pri delu.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2017 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženkama stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da je do poškodbe prišlo na delovnem mestu, neutemeljena, v nasprotju s pravili dokaznega bremena, protispisna in sprejeta brez sintetično analitične dokazne ocene. Napačna presoja dokazov predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženki nista predložili nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da do nesreče ni prišlo pri delu. Tožnik pa je padec dokazoval s pričo, ki je padec videla in ga potrdila. Tožnik se je naslednji dan po padcu tudi oglasil pri varnostnem inženirju druge toženke in podal prijavo poškodbe pri delu. Malo verjetno je, da bi tožnik, ki ve, da so vse površine druge toženke pod varnostnimi kamerami, lagal, da je padel na dvorišču druge toženke, in nato v postopku zahteval posnetke varnostnih kamer. Vse do sodnega postopka toženki tudi nista ugovarjali dejstvu, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu. Od dneva padca je bil vseskozi v bolniškem staležu, druga toženka pa je imela možnosti raziskati okoliščine poškodbe. Druga toženka tudi sicer, razen pavšalnega dvoma, če je tožnik res padel na njenem dvorišču, ni oporekala nastanku poškodbe, zato je sodišče prve stopnje tudi mimo trditvene podlage zaključilo, da do tožnikove poškodbe ni prišlo na delovnem mestu. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo bistvene listine v spisu, in sicer prijavo poškodbe pri delu, ki jo je izpolnila varnostna inženirka druge toženke, kot tudi dokončne in pravnomočne odločbe ZZZS o tožnikovi zadržanosti z dela, iz katerih izhaja, da je bila zadržanost posledica poškodbe pri delu. Do teh listin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar pomeni, da je izostala dokazna ocena, s tem pa so bile storjene tudi kršitve določb postopka iz 8. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedene odločbe ZZZS so javne listine in imajo kot take visoko dokazno moč, saj dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih navaja. Trditveno in dokazno breme, da se tožnik ni poškodoval na način, kot ga zatrjuje, in da ne gre za poškodbo pri delu, kot izhaja iz javne listine, je tako na strani toženke, ki pa tega bremena ni zmogla. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da se je poškodoval na delovnem mestu, je tako napačen. Meni, da bi morala druga toženka, če je menila, da do poškodbe ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, zavarovati videoposnetke. Zasliševanje prič po sedmih letih ne more biti dokaz, s katerim bi sodišče lahko ovrglo do sodnega postopka nesporno dejstvo poškodbe pri delu, potrjene v javnih listinah. Izpovedbi tožnika in priče A. A. pa se tudi sicer nista skladali le o nebistvenih stvareh, kar pa je po sedmih letih od dogodka življenjsko. Sodišču prve stopnje očita, da je odločitev gradilo na nepomembnih dejstvih, zanemarilo pa je, da je padec videla priča, da je tožnik naslednji dan prijavil poškodbo pri delu in da je bil ves čas v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, čemur druga toženka nikoli ni ugovarjala. Če je sodišče prve stopnje dvomilo, da je do padca prišlo na način, kot ga opisuje tožnik, bi lahko angažiralo izvedenca medicinske stroke, ki bi se opredelil do tega, kako narašča bolečina, ali je tožnik lahko vozil itd.

3.Druga toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožba utemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožba tako utemeljeno uveljavlja pomanjkljivost dokazne ocene. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zato ni mogoče potrditi zaključka sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu.

6.Kot utemeljeno navaja pritožba, je druga toženka v svoji trditveni podlagi tudi sicer izrazila zgolj dvom o tem, da se je tožnik 10. 12. 2017 zjutraj poškodoval na njenem dvorišču. Tako niti ni izrecno zatrjevala in dokazovala, da je tožnik poškodbo, v zvezi s katero zahteva plačilo odškodnine, utrpel izven delovnega mesta in delovnega časa oziroma da ne gre za poškodbo pri delu. Zatrjevan dvom je druga toženka sicer utemeljevala s tem, da tega dne ni bila obveščena o tožnikovi poškodbi in da je tega dne tožnik kljub zatrjevanemu padcu normalno opravil svoj delovnik.

7.Vendar pa navedeno samo po sebi še ne utemeljuje zaključka, da se tožnik navedenega dne ni poškodoval na delovnem mestu. Dejstvo, da je tožnik kljub padcu cel dan vozil avtobus, glede na naravo poškodbe (diagnoza ob obisku urgence tega dne je bila "zgolj" udarnina), tako še ne pomeni, da se pred tem ni poškodoval na delovnem mestu. Tudi če tožnik druge toženke o poškodbi ni obvestil že isti dan, to še ne pomeni, da se ni poškodoval pri delu. Kot je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik že takoj naslednji dan po padcu drugi toženki prijavil poškodbo pri delu, kar dokazuje obrazec prijave poškodbe pri delu, ki ga je izpolnila B. B., takrat varnostna inženirka pri drugi toženki. Tega dokaza - s strani druge toženke izpolnjenega obrazca prijave tožnikove poškodbe pri delu, ki je glede na izpostavljen dvom druge toženke ključen, sodišče prve stopnje sploh ni presojalo glede ugotavljanja dejstva kraja tožnikovega poškodovanja, kar utemeljeno izpostavlja tožnik v pritožbi.

8.Kot nadalje utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, pa sodišče prve stopnje tudi ni presojalo (niti ga ni omenilo) ključnega dokaza v spisu, to je več odločb ZZZS, iz katerih izhaja trajanje tožnikove odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu. Vse odločbe ZZZS so bile vročene tudi drugi toženki kot tožnikovemu delodajalcu. Druga toženka bi kot delodajalec lahko vplivala na vsebino teh odločb ZZZS - imela je možnost vložitve pravnih sredstev,

ki pa jih glede na spisovne podatke ni izkoristila. Pravnomočne in dokončne odločbe ZZZS zavezujejo tudi drugo toženko. Te odločbe so bile pravna podlaga za uveljavitev nadomestila plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolniškega staleža. Gre za javne listine, kot jih opredeljuje 224. člen ZPP, in imajo kot take večjo dokazno moč.

Dokazujejo namreč resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). To pa je v tem primeru odločilno dejstvo poškodbe pri delu. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Vendar pa je v tem primeru trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki javno listino izpodbija, ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje.

Upoštevaje navedeno je pravilna tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožniku zmotno naložilo vso trditveno in dokazno breme.

9.Nadalje pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek delnim neskladnostim v izpovedbah tožnika in priče A. A. V izpodbijani sodbi ugotovljene neskladnosti se namreč ne nanašajo na bistveno, to je, da je priča potrdila, da je videla tožnika, kako je padel pred vhodom v poslovno stavbo druge toženke, pač pa na kasnejše srečanje tožnika in priče v C., ki pa za ta spor sploh ni bistveno. Tudi sicer pa je povsem življenjsko, da tožnik in priča nista mogla natančno izpovedovati o podrobnostih, saj je od škodnega dogodka pa do njunega zaslišanja minilo že sedem let.

10.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljene kršitve določb postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Ne bi bila namreč potrebna le ponovitev vseh že izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi zaradi oblikovanja ustrezne dokazne ocene, ampak bi bila v primeru ugotovitve, da se je tožnik poškodoval pri delu, potrebna ugotovitev dejanskega stanja tudi glede vseh elementov odškodninske odgovornosti in v primeru, da bi bili ti podani, tudi glede višine tožbenega zahtevka. Navedeno pa še ni bilo predmet obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Če bi vse navedeno prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS) in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11.Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu, da se zadeva vrne v sojenje pred drugim sodnikom. To možnost pritožbeno sodišče v skladu s 356. členom ZPP sicer ima, vendar se uporabi zlasti takrat, ko bi prišlo do večkratnih razveljavitev in bi prvostopenjski sodnik trdno stal na svojih materialnopravnih stališčih ter ne bi upošteval napotil pritožbenega sodišča ali če bi imelo pritožbeno sodišče resne pomisleke o sodnikovi nepristranskosti.

Za take primere pa v tej zadevi ne gre. Iz spisa namreč ne izhaja, da bi sodnik pravdni stranki različno obravnaval oziroma da bi vnaprej sprejel odločitev v zadevi. V pritožbi izpostavljena sodnikova vprašanja strankam in pričam ne omogočajo zaključka o sodnikovi pristranskosti in prejudiciranju. Zato pogojev za predodelitev zadeve drugemu sodniku ni.

12.Napotki sodišču prve stopnje pri oblikovanju nove dokazne ocene so razvidni že iz gornje obrazložitve. Sodišče prve stopnje bo tako moralo narediti dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, se kritično opredeliti do vseh navedb strank ter predloženih oziroma že izvedenih dokazov in svojo odločitev jasno in preverljivo obrazložiti.

13.Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj te niso bile odločilne za razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Člen 81 in 82 Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).

2V tem sporu sodišče ne odloča o pravicah iz socialnih zavarovanj (npr. nadomestilu plače za začasno zadržanost z dela do 30 dni) niti ne odloča o zahtevku, ki bi bil neposredno vezan na te pravice (npr. regresnem zahtevku, ki bi se nanašal na izplačano denarno nadomestilo zaradi bolniškega staleža). Zato ni mogoče upoštevati načela prirejenosti postopkov, ki sicer velja za sodne in upravne odločbe, in lahko pravno relevantno dejstvo, ki izhaja iz izrekov teh odločb, sodišče v tem sporu ugotovi tudi drugače. Prim. sodbo in sklep VDSS Pdp 459/2024.

3Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Uradni list, 2. knjiga, str. 422.

4Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Uradni list, 3. knjiga, str. 459.

Zveza: