Jedro

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da obsojenčev zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni A.A. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni je bil obsojeni A.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca in 15 dni zapora ter preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sodbi je obsojenčev zagovornik dne 27.9.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Uveljavil je, da oškodovančeva telesna poškodba ni mogla povzročiti zmanjšanje zmožnosti za delo od 18.3. do 17.4.2001. Poleg tega oškodovanec sam telesne poškodbe ni ugotovil, pač pa šele izvedenec. Verodostojnost izvedenca po mnenju zagovornika omaja dejstvo, da iz strokovne literature izhaja, da je šele obojestranski izpah čeljustnega sklepa šteti za lahko telesno poškodbo. Zagovornik tudi trdi, da je imel oškodovanec dober motiv za lažen prikaz telesne poškodbe, saj med njim in obsojenim že dalj časa traja spor. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 29.11.2004 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca obsojenčev zagovornik uveljavlja dejanska vprašanja, ki jih ni dopustno reševati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz obrazložitev obeh izpodbijanih sodb je razvidno, da je sodišče natančno razčistilo vsa odločilna dejstva glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ ter ocenilo tako nastanek oškodovančeve telesne poškodbe kot tudi posledice te poškodbe. Izvedenec je tudi pojasnil, sodišče pa zavrnilo ugovore obrambe, da iz strokovne literature izhaja drugačno stališče glede izpaha čeljustnega sklepa. Iz teh obrazložitev je razvidno, da o sami telesni poškodbi kot odločilnem dejstvu ni nobenega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, kot zatrjuje zagovornik. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je namreč razvidno, da obsojenčev zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.