Jedro

V pogodbi dogovorjeni sporazum o takojšnji zapadlosti celotne obveznosti zaradi neplačila dveh obrokov velja, vendar z dodatkom, skladnim z zakonsko zahtevo, da morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek proti tožencu zaradi plačila 1,052.056 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zaradi plačila zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanih in neplačanih obrokov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta se pravdni stranki v 3. členu pogodbe o potrošniškem posojilu dogovorili, da zapade celotna kreditna terjatev v takojšnje plačilo, ko se ugotovi, da posojilojemalec ni plačal dveh zaporednih obrokov. Po drugem odstavku 550. člena ZOR se pravila ZOR o prodaji na obroke uporabljajo tudi pri posojilu, ki je bilo dano kupcu in namenjeno za nakup določenih stvari, če je bilo v pogodbi med kupcem in prodajalcem sklenjeno, da bo kupec odplačeval posojilo v obrokih (financirani kup). Določila ZOR o prodaji na obroke je torej potrebno uporabiti tudi za presojo razmerja med pravdnima strankama, saj se je tožena stranka zavezala kupnino oziroma posojilo vrniti v 36 obrokih. Po 551. členu ZOR so nična vsa določila pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za kupca manj ugodna od določb ZOR, ki urejajo prodajo na obroke. Ob upoštevanju navedenega je pogodbeno določilo prvega odstavka 3. člena o zapadlosti celotne terjatve, če nista plačana dva zaporedna obroka, nično in sicer od sklenitve pogodbe dalje, to je od 30.8.1993. Veljavnost določil pogodbe je potrebno presojati po datumu sklenitve pogodbe. Takrat je bila določba prvega odstavka 3. člena pogodbe za kupca manj ugodna od določb 7. poglavja ZOR in je bila tako na dan sklenitve 30.8.1993 ob uporabi 551. člena ZOR nična.

Tožeča stranka zaradi ničnosti ni mogla uveljaviti pogodbeno dogovorjene pravice iz prvega odstavka 3. člena pogodbe. Določbe ZOR o prodaji na obroke so kogentne norme in jih pogodbene stranke s svojimi dogovori ne morejo izključiti. Ob upoštevanju slednjega je napačen zaključek sodišč, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Posojilo je enotna obveznost, ki je v celoti zapadla v plačilo na dan 30.9.1996, to je na dan zapadlosti zadnjega obroka. Tožeča stranka je tožbo vložila 23.3.2001, torej znotraj petletnega roka.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravna prednica tožeče stranke in toženec sta dne 30.8.1993 sklenila pogodbo o potrošniškem posojilu za nakup določenega osebnega avtomobila. Toženec naj bi posojilo odplačal v 36 mesečnih obrokih. V revizijskem postopku ni sporno, da je šlo za pogodbo o potrošniškem posojilu, za katero se poleg pogodbenih določil na podlagi drugega odstavka 550. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) uporabljajo določbe ZOR o prodaji na obroke. V taki pogodbi so na podlagi 551. člena ZOR nične tiste določbe, ki so za kupca manj ugodne od določb ZOR, ki urejajo prodajo na obroke.

Glede na revizijske trditve je v tej zadevi sporno, ali je zaradi toženčeve zamude pri plačilu dveh zaporednih mesečnih obrokov celotna terjatev iz posojilne pogodbe zapadla takoj ali šele z zamudo zadnjega 36 obroka. Sporno je torej, kdaj je začel teči splošni petletni zastaralni rok. Revizijsko sodišče ugotavlja, da si tožeča stranka zmotno predstavlja pravne učinke, ki jih ima 3. člen obravnavane pogodbe. Res ta pogodbena določba ne upošteva zakonskih določb iz drugega in četrtega odstavka 546. člena ZOR o kvalificirani zamudi, v okviru katere morata dva zamujena zaporedna obroka pomeniti najmanj osmino kupnine. Izbiro med upravičenjem razdreti pogodbo po drugem odstavku 546. člena ZOR in upravičenjem zahtevati plačilo vsega ostanka kupnine po četrtem odstavku tega člena je tožeča stranka opravila že ob sklenitvi pogodbe. V 3. členu pogodbe je določeno, da v primeru zamude dveh zaporednih obrokov zapade celotna terjatev v takojšnje plačilo. Taka pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR.

Vendar takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so stranke zanjo dogovorile, dogovor o takojšnji zapadlosti kupnine velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine. To velja tudi na podlagi 18. člena pogodbe, v katerem so pogodbene stranke zapisale, da za vse, kar ni dogovorjeno s pogodbo, veljajo predpisi ZOR in drugi kogentni predpisi. Tožeča stranka sama poudarja, da kogentnih zakonskih določil pogodbene stranke ne morejo izključiti. Izključiti jih ne morejo niti na tak način, kot si predstavlja tožeča stranka, da zapiše v formularno pogodbo, ki je v nasprotju s kogentno zakonsko določbo, potem pa se sklicuje na ničnost te pogodbene določbe.

Zato je v obravnavani zadevi zapadel ves neplačani del dolga v takojšnje plačilo, ko so zaporedni neplačani obroki dosegli osmino kupnine. Takrat je imela tožnica pravico terjati izpolnitev obveznosti in takrat je v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZOR začel teči zastaralni rok.

Skladno z navedenim je tudi stališče nižjih sodišč, ki sta ugotovili, da je znašal posojeni znesek 1,000.000 SIT, da je bil toženec dolžan vrniti posojilo v 36 obrokih in da je obrok znašal po 40.201 SIT.

Ugotovljeno je, da je toženec plačal 13 obrokov, zadnjega dne 23.12.1994. V obravnavanem primeru pomeni 1/8 kupnine neplačanih pet zaporednih obrokov, zato je glede na zadnje plačilo celotna obveznost zapadla v plačilo 1.6.1995. Ob ugotovitvi, da je bila tožba vložena dne 23.3.2001, je torej pravilen zaključek, da je tožeča stranka s tem zamudila petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zato sta obe sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke materialnopravno pravilno odločili. Revizijske trditve so zmotne in uveljavljani revizijski razlog neutemeljen. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.