Jedro

Tožena stranka je informacije o izvorni državi upoštevala, saj jih je zelo podrobno navedla. Pri tem je potrebno upoštevati tudi to, da v odločbi ni govora o splošni neverodostojnosti, ampak zgolj o neverodostojnosti. To pomeni, da je tožnik spoznan za neverodostojnega zgolj v tistem delu, kjer je sam priznal, da je neverodostojen - torej zgolj v zvezi s preganjanjem na Kosovu. Če pa je tožnik priznal, da se mu tam dogodki, ki jih je opisal v prošnji, niso dogajali, potem je popolnoma smiselno, da informacije o Kosovu niso relevantne za tožnikov primer.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da je državljan Kosova, po narodnosti Rom. V prošnji je dejal, da so Romi na Kosovu manjšina in da jih ne marajo niti Albanci niti Srbi. Pred približno dvemi leti je doživel napad s strani treh ali štirih Albancev, tepli so ga in ga še zabodli z nožem. Pred tremi meseci se je pogovarjal na cesti z enim znancem, ki ga je Albanec začel zmerjati, ko pa ga je vprašal, zakaj ga zmerja, je prišel še eden in ga udaril v obraz in ko je prišel k sebi, je opazil, da ima zlomljen prst na levi roki. Oba dogodka je prijavil policiji. Povedal je tudi, da ima težave s spominom, ki so se začele pred dvema ali dvema letoma in pol. Na osebnem razgovoru je povedal, da je od leta 1989 do leta 2009 živel v Nemčiji, s tem, da se je leta 1993 vrnil v Beograd in po treh mesecih znova vrnil v Nemčijo. Povedal je tudi, da ima jugoslovansko državljanstvo, vendar Jugoslavije ni več. Ko je bil predočen, da je v prošnji navedel, da je državljan Kosova, je pojasnil, da se sam obravnava kot državljan Kosova, ker je tam rojen, vendar se je poročil v Beogradu. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel to, da je Rom. V Beogradu je bil večkrat pretepen. Pri tem je povedal, da je prijavil policiji dogodek, ko so ga slekli do nagega in mu grozili z nožem ter tepli s kovinsko palico. To se je zgodilo v Beogradu blizu železniške postaje. Na policijski postaji je prijavil dogodek. Ko je bilo tožniku predočeno, da je pri podaji prošnje navedel, da ima probleme na Kosovu in da ni niti enkrat povedal, da ima težave v Srbiji in ko je bil opozorjen, da podaja popolnoma druge razloge, kot jih je navedel pri podaji prošnje, je tožnik povedal, da se je odločil, da bo govoril resnico, pa četudi v svojo škodo. Za Kosovo je povedal zato, ker so se tako dogovorili s prijateljem in ker vedo, da se jih v Kosovo ne vrača. Na vprašanje, zakaj ni govoril resnice pri podaji prošnje, je povedal, da so že od začetka lagali za imena in za Kosovo. Tako so se dogovorili, sedaj pa govori resnico. Na vprašanje, naj bolj natančno pove, kakšne težave je imel kot Rom, je tožnik povedal, da je prodajal stvari po ulicah, in ko so ga dobili, so mu vzeli stvari, mu preklinjali mater, ga brcali. Nekoč so ga tudi vbodli z nožem in ga večkrat pretepli s kovinsko palico. Vse to se je dogajalo leta 1982 ali 1983. Ko se je iz Nemčije leta 2008 vrnil v Beograd, je leta 2009 odšel na Madžarsko, kjer je tudi zaprosil za azil, nato jo je leta 2009 zapustil in odšel v Nemčijo, da vidi otroke, tam pa so ga dobili in je bil v zaporu leto in pol, ko se je leta 2011 ponovno vrnil v Beograd. Beograd je zapustil junija 2012. V tem času se mu je v Beogradu zgodil dogodek, da so ga dva tedna pred njegovim odhodom pretepli. Zgodilo se je tako, da je ženska, ki je imela na stojnici stvari, opazila, da je nekdo vdrl na stojnico in ji kradel. Naslednji dan je prišla policija v hišo, kjer je stanoval in njega ter njegovega nečaka odpeljala na policijsko postajo, kjer se je izkazalo, da gre za pomoto in da on ter njegov nečak nista storilca. Zvečer pa so prišle tri osebe in so ju brez vzroka začele tepsti. Odšli so na policijo in ko je vse povedal, se ni nič zgodilo. Na splošno pa je tožnik glede položaja Romov povedal, da nekatere družine sicer prejemajo socialno pomoč, sicer pa vsak drugi Rom brska po smetnjakih. Nadalje je tožnik povedal, da nič od tistega, kar je povedal pri prošnji dne 9. 7. 2012 ni res. V Srbiji se ne more integrirati, ker je bil več kot 20 let v Nemčiji. Tožnik je preko pooblaščenca priložil tudi nekaj informacij o izvorni državi, ki jih tožena stranka v nadaljevanju odločbe povzema. Prav tako je med drugim tudi priložil kopijo uradnega zaznamka, napisanega v cirilici z dne 24. 5. 2012. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pri podaji prošnje je rekel, da ima na Kosovu težave zaradi tega, ker je Rom. Pri osebnem razgovoru pa je navajal popolnoma druge razloge in je povedal, da ima težave v Srbiji zaradi tega, ker je Rom. Tožena stranka zaključuje, da tisto, kar je tožnik navedel kot razlog za mednarodno zaščito, ni mogoče šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic. Pri osebnem razgovoru je pojasnil samo en fizični napad in samo zaradi tega, ker je bil osumljen tatvine, ne pa zaradi tega, ker je Rom. Ni navedel, da bi imel po tem napadu še kakršnekoli težave s strani teh oseb. Na vprašanje, kako je bil preganjan v Srbiji zaradi svoje narodnosti, je tožnik odgovoril na splošno, kratko in skopo. Navedel je le to, da je prodajal stvari po ulicah in ko ga dobijo, mu stvari vzamejo, preklinjajo mater itd. Na vprašanje, kdo to počne, je navedel, da policija, vendar v zvezi s tem ni ničesar več povedal. Glede dogodka, ko so ga Srbi vbodli z nožem, pa je povedal, da je bilo to leta 1982 ali 1983. Po mnenju tožene stranke ta dogodek ne more pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite, saj se je zgodil pred 29 ali 30 leti in na sedanjost nima več vpliva. Tožena stranka ocenjuje, da razlogov za zapustitev izvorne države, kot jih je tožnik navedel, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, da morajo biti preganjanja v skladu z 1.a členom Ženevske konvencije dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča. Poleg tega, da je tožnik navedel popolnoma druge razloge na osebnem razgovoru glede zapustitve izvorne države, je tožnik navajal tudi druge osebne podatke. V Nemčiji se je predstavil kar z šestimi različnimi imeni in priimki. Tožnik se je v prošnji predstavil kot državljan Kosova, vendar je na osebnem razgovoru povedal, da ima jugoslovansko državljanstvo. Povedal je, da se sam obravnava kot državljan Kosova, saj je tam rojen. Ne ve pa, kako bi ga obravnavali, ali je tu ali pa tam. Glede na to, da je tožnik povedal, da na osebnem razgovoru govori resnico, mu je tožena stranka verjela, da je državljan Kosova, saj se tudi sam tako obravnava. Glede na to, da je navajal razloge, ki so se mu zgodili v Srbiji, sam pa se obravnava kot državljan Kosova, tožena stranka zaključuje, da mu v izvorni državi (torej na Kosovu) ne preti preganjanje. Tožena stranka je v okviru presoje statusa begunca preverjala splošno situacijo glede Romov na Kosovu, torej v njegovi izvorni državi ter tudi v Republiki Srbiji, kjer je tožnik navajal, da je preganjan zaradi romske narodnosti. Na podlagi proučenih informacij tožena stranka ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ali tudi v Srbijo ne bi bil podvržen preganjanju zaradi romske narodnosti. Iz proučenih informacij izhaja, da so varnostne razmere na Kosovu mirne, saj se je od januarja 2010 že več kot 1.600 pripadnikov manjšin prostovoljno vrnilo na Kosovo. Vlada je namenila nekaj finančnih sredstev za omogočanje procesa vrnitve na domove. Nekaj parcel so podelili za dolgoročno uporabo za družine povratnikov, ki nimajo zemljišč. Sprejet je bil tudi akcijski načrt za izvajanje strategije integracije RAE, na podlagi katerega so zagotovljena finančna sredstva za integracijo približno 5.000 povratnikov letno. Ob vrnitvi na Kosovo osebe dobijo tudi paket pomoči UNHCR, ki vsebuje hrano, neprehrambene artikle in osnovno pohištvo. Prav tako se kosovske oblasti ob sodelovanju z UNHCR trudijo, da bi zagotovile nastanitev za vrnjene Rome. Vlada je v letu 2011 podeseterila vlaganja v programe za sprejem in vnovično integracijo neprostovoljnih povratnikov, zlasti Romov. Iz proučenih informacij o varnostnih razmerah v Srbiji pa je razvidno, da srbski pravni sistem vsebuje pohvalna jamstva glede varstva narodnih manjšin. Srbija je 26. 3. 2009 sprejela Zakon o prepovedi diskriminacije in 31. 8. 2009 Zakon o nacionalnih odborih narodnostnih manjšin. Sprejet je bil tudi novi Kazenski zakonik z nekaterimi važnimi določbami o prepovedi diskriminacije. Sprejeti so bili tudi pozitivni ukrepi za obravnavanje problemov, s katerimi se soočajo Romi pri dostopu šolanja, zdravstva, nastanitve in zaposlovanja. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik zaradi svoje narodnosti ob vrnitvi v izvorno državo ne bo utrpel preganjanja v smislu določil ZMZ in Ženevske konvencije. Sicer pa so bile vse tožnikove navedbe, kar se tiče Kosova, glede preganjanja ocenjene kot neverodostojne. Tožnik ni izkazal posebnih individualnih potreb po mednarodni zaščiti in zaradi svoje narodnosti ni upravičen do podelitve statusa begunca. Preko pooblaščenca je priložil nekaj informacij o izvorni državi, ki jih je tožena stranka sicer povzela, vendar pa zaradi neverodostojnosti izjav v zvezi s preganjanjem v izvorni državi informacij ne more šteti za relevantne in jih ni presojala pri presoji dejanskega stanja. Tožnik je navedel tudi, da ima težave s spominom. Pri osebnem razgovoru teh težav sam ni navajal in šele na vprašanje pooblaščenca je navedel, da če se z njim nekdo pogovarja počasi, potem je vse v redu, če pa je pod pritiskom, pa se izgubi. S tem v zvezi je uradna oseba tožnika vprašala, če je sedaj odgovarjal brez strahu in pritiska in tožnik je to potrdil in povedal, da je odgovarjal brez strahu in pritiska. Razen tega tožena stranka ugotavlja, da je podajal skladne in kronološko povezane odgovore in da posledično ni bilo zaznati, da bi imel težave s spominom. Na težave s spominom se je skliceval samo pri podaji prošnje in ker je tudi sam pojasnil, da je vse, kar je povedal pri podaji prošnje, neresnica, tožena stranka ne more verjeti, da ima težave s spominom. Tožena stranka pa tudi ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. V postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Ker so tožnikove navedbe glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile na zatrjevanem preganjanju zaradi njegove romske narodnosti, je tožena stranka njegove navedbe presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Ker ni navedel nobenih drugih razlogov, ki ne bi bili v povezavi z njegovo romsko narodnostjo, tožena stranka ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ. Na podlagi proučenih informacij je tožena stranka ugotovila, da v izvorni državi tožnika ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil individualno grožnjo za življenje in osebnost prosilcev, tako da ne obstaja tveganje, da bi tožnik utrpel škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala tožnikovih težav s spominom. Glede opozorila, da ima težave s spominom, bi tožena stranka morala postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ocenil tožnikovo psihično zdravje. Tožnik je pri podaji prošnje povedal, da opaža izrazito izgubo spomina. Povedal je, da so se njegove težave začele pred dvema ali dvemi leti in pol. Pri podaji prošnje je uradno osebo nenehno neposredno opozarjal na svoje psihične težave. Že v tej fazi bi se moral toženi stranki pojaviti dvom v tožnikovo zmožnost sodelovanja v postopku in odgovarjanja na vprašanja. Na podlagi tega bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje in samoiniciativno pridobiti mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Relevantnost psihičnega stanja prosilcev za azil izhaja tudi iz odločb ustavnega sodišča, pri čemer se tožnik sklicuje na odločbo št. Up 771/06. Enako stališče je ustavno sodišče ponovilo tudi v odločbi št. Up-2195/06. Tožnik predlaga, naj v ponovljenem postopku izvedenec poda svoje mnenje o tem, ali so nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah posledica psihičnih motenj. Tožnik predlaga tudi izvedensko mnenje kliničnega psihologa. Ta dva dokaza bi lahko vplivala na končni izid postopka. Razen tega iz obrazložitve odločbe izhaja kontradiktorna in mestoma nejasna dokazna ocena o tožnikovih izpovedbah. Tožena stranka ni sprejela dokazne ocene glede tožnikove navedbe pri podaji prošnje ter na osebnem razgovoru. Na 13. strani odločbe je le pavšalno zapisala, da razmere, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi. Glede fizičnega napada zaradi suma tatvine tožena stranka tudi ni pomislila na to, da tak napad ni običajen niti primeren odziv na delikvenco, tudi če se je v resnici dogodila in da so taki napadi pogosto mnogo hujši, kadar so obarvani s težnjami preganjanja določene narodne manjšine. Poleg tega tožnik ni omenil le enega fizičnega napada, temveč je pojasnil, da je bil večkrat pretepen, natančneje pa je opisal zadnji primer tovrstnega nasilja. Torej ne drži, da je tožnik opisal le en fizični napad. Ocena tožene stranke, da dejanja, ki jim je podvržen tožnik, niso dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, je napačna. Tožena stranka je očitno sledila tožnikovi navedbi, da je vse, kar je govoril poprej, neresnica, verjela pa je njegovim izjavam na osebnem razgovoru. Skladno s tem pa je ocena o tožnikovi državi izvora napačna. Tožena stranka verjame navedbam tožnika, da je državljan Kosova, ker se tudi sam tako obravnava in ker je rekel, da na razgovoru govori resnico. Velja pa tudi opozoriti, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da v Beogradu živi od leta 1979 ter da ima v Beogradu stalno prebivališče. Očitno je torej, da tožnik kot svojo izvorno državo šteje Srbijo. V tem oziru tožena stranka napačno ugotavlja, da je tožnikova izvorna država Kosovo. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj nekaterim navedbam verjame, nekaterim pa ne. V tem delu je dokazna ocena pomanjkljivo obrazložena oziroma je ni. Nadalje tožnik očita toženi stranki, da je informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, povzela, do njih pa se ni opredelila. V celoti se je oprla le na informacije, ki jih je pridobila sama. Tožena stranka sicer povzema, da srbski pravni sistem vsebuje pohvalna jamstva glede varstva narodnih manjšin, ni pa preverila, kako se navedeni zakoni aplicirajo v praksi. Večji del se je opirala le na informacije o Kosovu, čeprav ji je bilo že pojasnjeno, da je tožnikova izvorna država Srbija. Po drugi strani pa je tožnik predložil tri obsežna poročila glede Srbije, med katerimi so tudi zelo konkretne informacije v zvezi z dogajanjem v mestu Ž., ki ga je tožnik navedel kot svoj rojstni kraj. Glede tega je tožena stranka navedla, da priloženih informacij ni štela za relevantne in jih ni upoštevala pri presoji dejanskega stanja, ker niso povezane s tožnikovim primerom. S tem v zvezi tožnik opozarja na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, ko je sodišče razveljavilo tretji odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da pristojnemu organu izjave prosilcev v ključnih razlogih za prošnjo za mednarodno zaščito ni treba preverjati v povezavi s splošnimi in specifičnimi informacijami o stanju v izvorni državi, če ni ugotovil splošne verodostojnosti. Tožena stranka je storila ravno to, tožnika je ocenila za neverodostojnega in na podlagi tega ni upoštevalo informacij o državi izvora. Nadalje se tožnik sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere izhaja, da mora prosilec izkazati tehtne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi z vrnitvijo utrpel kršitev ustavne pravice iz 18. člena ustave ali 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Tožnikov pooblaščenec je priložil informacije o državi izvora, ki so bile bolj specifične od informacij, ki jih je pridobila tožena stranka in so se nanašale na dejansko in ne zgolj regulirano stanje v relevantnih območjih. Tožena stranka se do njih ni opredelila, čeprav je povzela njihovo vsebino. Informacije, ki jih je pridobila sama, pa so povsem splošne. Iz sporočila Amnesty International izhaja, da so v Srbiji sicer sprejeli nekaj pozitivnih ukrepov za odpravo diskriminacije, kljub temu pa so v praksi ranljive skupine podvržene diskriminaciji in težko uveljavljajo svoje pravice. Tožena stranka je le navidez oprla informacije o državi izvora, dejansko pa ni podala ocene stanja v izvorni državi. V nadaljevanju tožnik povzema, kaj izhaja iz informacij, ki jih je vložil tožnikov pooblaščenec. Vsebina informacij je takšna, da bi se tožena stranka morala opredeliti, zakaj poročilom ne sledi. Iz teh informacij izhaja, da se romska manjšina v Srbiji še vedno sooča s hudimi oblikami diskriminacije in sovraštva, ki lahko ustreza pojmu preganjanja zaradi pripadnosti določeni narodni manjšini. Njihove relevantnosti ne more odvzeti zgolj s sklicevanjem na informacije, ki jih je pridobila sama. Tožnik tudi očita, da tožena stranka ni opravila dokazne ocene o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito. Razlogi za pridobitev statusa begunca so drugačni od pogojev za pridobitev subsidiarne zaščite in zgolj ocena tožene stranke, da prvi ne obstajajo, ni dovolj za sklep, da ne obstajajo tudi drugi. Odločbe se v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da izvedenca psihiatrične stroke ni postavila zato, ker ZMZ v prvem odstavku 19. člena določa, da prosilcu, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi kakšnih drugih razlogov ni sposoben razumeti pomena postopka, krajevno pristojni center za socialno delo nemudoma postavi zakonitega zastopnika. Drugi odstavek tega člena pa določa, da krajevno pristojni center za socialno delo izda odločbo na predlog pristojnega organa in na podlagi zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju prosilca. Tožena stranka ni imela razlogov za postopanje po tem členu. Iz spisa upravne zadeve ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena postopka. Tožnik je pri podaji prošnje in na razgovoru obsežno pojasnil razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito in nedvomno se je pomena postopka tudi zavedal, zato nikakor ni mogoče trditi, da tožeča stranka ne more razumeti pomena postopka priznanja mednarodne zaščite. Če bi imel tožnik resnične težave s spominom, zagotovo ne bi priznal, da se je pri podaji prošnje vse zlagal, prav tako pa se ne bi niti spomnil, kaj je takrat navajal. Šele če se pojavi dvom v njegovo sposobnost, da razume pomen postopka, bi bilo potrebno postaviti izvedenca. Popolnoma neutemeljeno tožeča stranka navaja, da gre v tožnikovi situaciji za primer večletne intenzivne podvrženosti fizičnemu in psihičnemu nasilju. Tožnik je večkrat zapustil Beograd in se vanj tudi vračal. Po treh mesecih bivanja v Nemčiji se je vrnil v Beograd in se tam neuradno poročil, nato pa je leta 1989 odšel nazaj v Nemčijo, kjer je bival vse do leta 1993, se za tri mesece vrnil, nato pa zopet odšel nazaj v Nemčijo in tam bival do leta 2008. Leta 2009 je odšel na Madžarsko in tam zaprosil za mednarodno zaščito, nato se je vrnil v Nemčijo, kjer je bil v zaporu do leta 2011, od leta 2011 do junija 2012 pa je živel v Beogradu. Večino časa je tožnik preživel v Nemčiji, zato nikakor ne drži, da bi bil več let podvržen fizičnemu in psihičnemu nasilju v Srbiji. Tožena stranka je v sami odločbi natančno in obširno pojasnila, zakaj v določenem obsegu tožniku verjame, v določenem pa ne. Tožnik je preko pooblaščenca res priložil nekaj informacij, do katerih se tožena stranka ni opredelila, saj se vse informacije nanašajo na državo Srbijo, ki pa ni izvorna država tožnika in niso povezane s konkretnim primerom, zato teh informacij tožena stranka ni štela za relevantne in jih ni upoštevala pri presoji dejanskega stanja. Tožena stranka tudi zavrača navedbe, da ni opravila dokazne ocene, ali tožnik izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito. Toženi stranki ni jasno, kakšno škodo bi tožnik utrpel ob vrnitvi na Kosovo, saj je na osebnem razgovoru navajal težave zaradi romske narodnosti v Republiki Srbiji. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj tistega, kar je navedel kot razlog za mednarodno zaščito, ni mogoče šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic, ker je pri osebnem razgovoru pojasnil, da je šlo za samo en fizični napad in samo zaradi tega, ker je bil osumljen tatvine, ne pa zaradi tega, ker je Rom; glede dogodka, ko so ga Srbi vbodli z nožem, pa tudi sodišče meni, da ta dogodek zaradi časovne odmaknjenosti ne more pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite, saj se je zgodil pred mnogimi leti. Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da glede na to, da je navajal razloge, ki so se mu zgodili v Srbiji, sam pa se obravnava kot državljan Kosova, mu v izvorni državi (torej na Kosovu) ne preti preganjanje, na podlagi preučenih informacij pa je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo (ali tudi v Srbijo) ne bi bil podvržen preganjanju zaradi romske narodnosti. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, ki so po oceni sodišča prav tako pravilno pojasnjeni v odločbi.

Glede zatrjevanja, da ima tožnik težave s spominom in da bi zaradi tega tožena stranka morala postaviti izvedenca psihiatrične stroke ter kliničnega psihologa, pa sodišče najprej pojasnjuje, da iz odločbe ustavnega sodišča št. Up 771/06 ne izhaja, da bi morala tožena stranka v vsakem primeru, ko bi se nakazovale psihične težave, postaviti izvedenca. Iz te odločbe izhaja, da bi se moralo sodišče opredeliti do dokaznega predloga o postavitvi izvedenca in da je bil tožnik zaradi tega prikrajšan za pravico do enakega varstva. Ustavno sodišče je navedlo, da je potrebno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Navedlo je tudi, da morebitne psihične zdravstvene težave bi zgolj lahko vplivale na odgovore pritožnika pri vložitvi prošnje, iz česar pa sledi, da ne morejo vplivati v vsakem primeru, ampak smiselno iz te odločbe izhaja, da je potrebno v vsakem primeru glede na okoliščine konkretnega primera preučiti, ali te težave vplivajo na odgovore prosilca za azil. V obravnavani zadevi sodišče ocenjuje, da tožena stranka ni storila napake, ker ni postavila izvedenca. Tožnik je pri podaji prošnje res navedel težave s spominom, vendar pa je pozneje na osebnem razgovoru povedal, da je vse tisto, kar je povedal v prošnji, izmišljeno, torej tudi glede dogodkov, ki jih je opisal. Ker je tožnik to sam navedel, bi bila postavitev izvedenca glede dogodkov na Kosovem povsem nerelevanten dokaz. Pri opisu dogodka na osebnem razgovoru, ki naj bi pomenil razlog preganjanja, pa je tožena stranka tožniku verjela in mu ni očitala, da bi bil v tem delu neverodostojen in zato postavitev izvedenca prav tako ne bi bila smiselna. Razen tega je tožnik razumel pomen postopka in ni bilo razlogov za dvom v njegovo sposobnost, da razume pomen postopka in da bi bilo zato potrebno postaviti izvedenca. Poleg tega je sam povedal, da je na vprašanja odgovarjal brez strahu in pritiska, medtem ko ima težave s spominom samo takrat, ko je pod pritiskom strahu.

Sodišče se tudi ne more strinjati, da tožena stranka ni podala dokazne ocene glede tožnikovih navedb pri prošnji in na osebnem razgovoru. Treba je namreč upoštevati, da je tožnik sam zanikal vse tisto, kar je povedal v prošnji in je rekel, da tisto ni resnično. Iz navedenega razloga ni potrebna nobena posebna dokazna ocena glede njegovih navedb v prošnji, saj jih je že sam označil za neresnične navedbe. Glede navedb, ki jih je podal na osebnem razgovoru, pa jim je tožena stranka sledila in je na njihovi podlagi opravila oceno, ali so pri opisu dogodkov podani znaki preganjanja, kot je definirano po ZMZ. Iz tega smiselno izhaja, da je tožnikovim navedbam na osebnem razgovoru tožena stranka sledila. Zaradi tega kakšna posebna dokazna ocena niti ni bila potrebna, kajti dokazna ocena je po mnenju sodišča potrebna takrat, kadar obstaja dvom o tem, ali se je nekaj resnično zgodilo ali ne. Tožnik tudi očita toženi stranki, da je upoštevala le en fizični napad, čeprav ni omenil samo enega, ampak je pojasnil, da je bil večkrat pretepen. Tožena stranka je upoštevala dogodke, ki so bili konkretno navedeni, tudi dogodek iz leta 1982 ali 1983. Res je sicer, da ta dogodek na sedanjost nima več vpliva, vendar ga je tožnik navedel le primeroma. S tem v zvezi sodišče meni, da je možno upoštevati le tiste napade, ki jih prosilec za azil konkretno navede in opiše, ne pa tudi splošnih navedb o pretepanjih. Sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da gre v tožnikovi situaciji za primer večletne intenzivne podvrženosti fizičnemu in psihičnemu nasilju. Tožnik je namreč že leta 1989 odšel iz Srbije in se je šele po 20 letih vrnil iz Nemčije (s tem, da je bil vmes zelo kratek čas - 3 mesece v Srbiji), na kar je ponovno zapustil Srbijo, odšel na Madžarsko, od tod v Nemčijo, nakar se je leta 2011 ponovno vrnil v Srbijo in bil tu le kratek čas do junija 2012. Iz navedenega razloga ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da gre za primer večletne podrženosti fizičnemu in psihičnemu nasilju. Tožnik tudi zatrjuje, da je dokazna ocena o njegovi državi izvora napačna. Sodišče se s tem ne more strinjati, saj se je sam tožnik predstavil kot državljan Kosova in tožena stranka ni imela nobenega razloga, da mu ne bi verjela, da je državljan Kosova, če se sam prišteva za takega državljana. Toženi stranki po mnenju sodišča tudi ni treba pojasnjevati, zakaj tožnikovim navedbam o Kosovu ne more verjeti, če pa jih je tožnik sam označil za neresnične. Če pa mu o dogodkih v Srbiji verjame, pa po mnenju sodišča ni potrebno še posebej dokazovati, zakaj mu verjame. Sodišče se ne more strinjati s trditvijo, da se tožena stranka do informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, ni opredelila. V odločbi na strani 18 je navedeno, da je tožnik preko pooblaščenca priložil nekaj informacij o izvorni državi, katerih vsebino je uradna oseba že povzela pod rubriko priložena dokumentacija. Ker zaradi neverodostojnosti izjav prosilca v zvezi z preganjanjem Romov informacije o izvorni državi, ki obravnavajo Rome, niso povezane s prosilčevim primerom, pristojni organ priloženih informacij ni štel za relevantne in jih ni upošteval pri presoji dejanskega stanja. To pomeni, da se je tožena stranka tudi do teh informacij opredelila, le da jih je štela za nerelevantne. V tožbi je navedeno, da se je tožena stranka opirala le na informacije o Kosovu. S to tožbeno trditvijo se sodišče prav tako ne more strinjati, saj iz odločbe izhaja, da se je tožena stranka opredelila tako do informacij o Kosovu, kot tudi do informacij v Srbiji (stran 17 odločbe).

Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da bi ravnala v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011. Razveljavljeno določilo je določalo, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Tožena stranka je informacije o izvorni državi upoštevala, saj jih zelo podrobno navedla. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi to, da v odločbi ni govora o splošni neverodostojnosti, ampak zgolj o neverodostojnosti. To pomeni, da je tožnik spoznan za neverodostojnega zgolj v tistem delu, kjer je sam priznal, da je neverodostojen - torej zgolj v zvezi s preganjanjem na Kosovu. Če pa je tožnik priznal, da se mu tam dogodki, ki jih je opisal v prošnji, niso dogajali, potem je popolnoma smiselno, da informacije o Kosovu niso relevantne za tožnikov primer. Tožnik se sklicuje tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pri čemer v zvezi s tem omenja, da mora prosilec izkazati tehtne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti. S tem v zvezi sodišče meni, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, saj je glede dogodkov na Kosovem sam povedal, da niso resnični, dogodek, ki se mu je zgodil v Srbiji, pa nima vseh elementov, ki ustrezajo definiciji preganjanja po ZMZ.

Tožnik tudi očita toženi stranki, da so informacije, ki jih je pridobila, povsem splošne. Meni, da so tožnikove informacije bolj specifične. Pri tem sodišče meni, da tiste informacije, ki so v tožbi navedene, niso relevantne. V teh informacijah je večinoma govora o prisilnih deložacijah, tožnik pa glede sebe ni izpostavil tega problema. Opisan je tudi dogodek, ko je v letu 2000 policija pretepla A.A. skupaj z njegovim sinom, vendar gre po mnenju sodišča za časovno oddaljen dogodek izpred trinajstih let, medtem ko se je tožnik nazadnje nahajal v Srbiji v letih 2011 in 2012. Iz navedenega razloga sodišče meni, da tožena stranka ni naredila napake, ker se ni bolj natančno opredelila do informacij, ki jih je posredovala tožeča stranka, saj tudi če bi se, to ne bi vplivalo na pravilnost odločitve. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno trditvijo, da se tožena stranka ni opredelila do vprašanja, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v matično državo izpostavljen resni škodi, kot jo določa 28. člen ZMZ. Ne more se sodišče strinjati s trditvijo, da je tožena stranka subsidiarno zaščito ugotavljala izključno v okviru pogojev za priznanje statusa begunca in da se ni opredelila do vprašanja, ali tožnikova situacija morebiti terja subsidiarno zaščito. Tožena stranka se je do tožnikove morebitne upravičenosti do subsidiarne zaščite opredelila na strani 19 odločbe, kjer je šla skozi vse tri alineje 28. člena ZMZ in za vsako alinejo posebej pojasnila, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za posamezno obliko subsidiarne oblike zaščite.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.