Jedro

Ker je z izpodbijano odločbo bila odločba organa prve stopnje odpravljena in vrnjena zadeva v ponovni postopek in odločanje, o tožnikovi obveznosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sploh še ni odločeno. Zato tožnik z izpodbijano odločbo ni prizadet v kakšni pravici ali pravni koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na tožnikovo pritožbo odpravila odločbo Izpostave republiške uprave za javne prihodke z dne 23.9.1993 o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in vrnila zadevo v ponovni postopek. Navaja, da se na podlagi odloka Skupščine mesta Ljubljana o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin (Uradni list SRS št. 32/86, 46/88 in 39/89) v skladu z 58. členom zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84, 33/89) plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Po 62. členu navedenega zakona mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačevati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Organ prve stopnje je tožniku odmeril nadomestilo za čas od 1.5.1992 do 31.5.1993 za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga je pridobil z nakupom poslovne stavbe. Tožnik je med navedenim obdobjem od 1.6.1992 do 1.10.1992 (po tožnikovem do 31.12.1992), kot tudi od 1.6.1993 dalje, na podlagi sklenjenih najemnih pogodb prostore oddal v najem. Tožnika bi zato bilo treba šteti za zavezanca za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča le za čas, ko poslovnih prostorov ni oddajal v najem, ker je bil v tem času sam neposredni uporabnik prostorov, kar je bil razlog, da je tožena stranka odločbo organa prve stopnje odpravila in vrnila zadevo v ponovni postopek. Zavrnila pa je njegov ugovor, ki ga je opiral na 11.b člen mestnega odloka, da bi bil oproščen plačila navedenega nadomestila zato, ker mu najemnik ni plačeval najemnine oziroma, da je imel poslovne prostore zaprte. Po določbi 11.a člena prej navedenega odloka so namreč za dobo dveh let oproščeni plačila nadomestila le samostojni obrtniki, razen gostincev, ki se ukvarjajo z bifeji. Zato tožnika ni bilo mogoče oprostiti plačila nadomestila.

Tožnik v tožbi ugovarja odločitvi tožene stranke, ker je le ta z izpodbijano odločbo odpravila odločbo organa prve stopnje iz drugih razlogov, ne pa iz tistih, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi. Navaja, da je uveljavljal oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker je "objekt posloval z izgubo" (objekt ni bil v obratovanju), ter se je pri tem skliceval na 11.b člen prej omenjenega mestnega odloka. Zadevni objekt je odkupil, ker ga je nameraval posodobiti. V času, ko se v objektu ni opravljala nobena dejavnost (od 1.1.1993 do 1.6.1993), ni bilo tudi nobenih dohodkov, marveč zgolj stroški za varovanje, obveznosti za plačila davkov in komunalnih pristojbin. Glede na to, da so po 4. členu ustave RS pred zakonom vsi enaki, tožnik zahteva, da zanj kot zasebnika veljajo ista določila 11.b člena odloka o dopolnitvah odloka o nadomestilih za uporabo stavbnega zemljišča, kot za organizacije združenega dela. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila odločba organa prve stopnje z dne 23.9.1993 v celoti odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločitev. To pomeni, da o tožnikovi obveznosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi za obdobje 1.6.1992 do 1.10.1992 sploh še ni odločeno. Zato tožnik z izpodbijano odločbo ni prizadet v kakšni svoji pravici ali pravni koristi. Tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge oziroma pravilno pojasnila, koga šteje zakon za zavezanca ter navedla za to pravno podlago in vsebino določbe 62. člena zakona o stavbnih zemljiščih.

Tožena stranka je tudi pravilno pojasnila razloge za zavrnitev tožnikovih ugovorov, s katerimi je smiselno uveljavljal oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sklicujoč se na 11.b člen odloka Skupščine mesta Ljubljana o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin. Ta namreč določa, da se v celoti začasno oprosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča organizacija združenega dela, ki posluje z izgubo, izkazano v periodičnem obračunu in zaključnem računu pod pogojem, če ima sprejet program ukrepov za odstranitev vzrokov izgube, dokler ne začne uspešno poslovati. Po 11.a členu istega odloka pa so za dobo dveh let od dneva vpisa v register oproščeni plačila nadomestila obrtniki. Tožnik niti sam ne trdi, da je opravljal obrtno dejavnost ali da bi bil podjetnik - zasebnik in bi z opravljanjem dejavnosti posloval z izgubo. Prav tako ne trdi, da bi bilo dejansko stanje v navedenem smislu napačno ugotovljeno, ampak navaja le, da je kot fizična oseba, ki je poslovno stavbo odkupil, lastnik objekta. Stavba kot objekt ne more poslovati z izgubo, poslujejo pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost. Sicer pa ima tožnik možnost, da vse tisto, kar uveljavlja v tožbi, kot stranka tudi v ponovljenem postopku pri organu prve stopnje ponovno uveljavlja in se zoper novo odločbo lahko pritoži, če z njo ne bo zadovoljen. Po presoji sodišča v stvari torej ne gre za neenakopravno uporabo zakona, kot to tožnik zmotno zatrjuje.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.