Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu glede odškodnine za negmotno škodo spremenita tako, da se izrek prvostopenjske sodbe odslej glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 2,650.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1988 dalje do plačila, v 15 dneh." V preostalem delu se revizija tožene stranke, v celoti pa revizija tožeče stranke, zavrneta.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 16.000,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za povrnitev negmotne in gmotne škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 23.11.1993. Za negmotno škodo mu je prisodilo 3,560.000,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za to škodo še za nadaljnjih 4,400.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 110.000,00 SIT, ki je bil prisojen za duševne bolečine zaradi skaženosti ter izrek o pravdnih stroških, in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v obširni reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tako kot v pritožbi, izpodbija celotni zavrnilni del in uveljavlja kršitev 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ugotavlja, da bi sodišči morali bolj upoštevati bolečinsko obdobje, ki ga je tožnik prestajal doslej in ki ga bo moral prestajati tudi v bodoče. Ponovno poudarja, da je bil ob škodnem dogodku star 32 let in da bo moral breme bolečin prenašati vsaj še 42 let. Sodiščema očita, da nista dovolj upoštevali individualnih lastnosti tožnika in da iz izvedenskega mnenja dr.

A. D. nedvomno izhaja, da ima tožnik nizek bolečinski prag in je torej bolj od povprečnega človeka dovzeten za telesne bolečine.

Nadalje ugotavlja, da mora tožnik tudi v bodoče izvajati fizioterapevtske vaje, da mora uporabljati ergonomsko blazino in tudi sicer redno razgibavati vratni del hrbtenice. Zato mu gre vsa zahtevana odškodnina za to vrsto škode. Prav tako sta sodišči zmotno presodili odškodnino za strah. Premalo sta upoštevali tožnikovo psihofizično konstelacijo in v zvezi s tem večjo oziroma izredno zaskrbljenost za izid zdravljenja. Enako velja tudi za primarni strah, ko je tožnik v bolnišnici izvedel, da ima pravzaprav srečo, da mu oporna plošča ni zlomila tilnika. Zato uveljavlja tudi za to obliko škodo vso zahtevano odškodnino (500.000,00 SIT). Nadalje je po mnenju revidenta prenizko ocenjena škoda in s tem zmotno uporabljeno materialno pravo pri presoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ne gre prezreti, da ima tožnik še vedno zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice in sicer vsaj za 1/4. Kljub temu, da se gibljivost vratnega dela hrbtenice pri tožniku izboljšuje, se obseg tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki so bistveno zmanjšane, ni spremenil oziroma bo v enakem obsegu ostal tudi v bodoče do konca njegovega življenja. Tožnik je invalid III. kategorije, njegova delovna zmožnost je zmanjšana, zmanjšana je tudi zmožnost rekreativnih dejavnosti, ki so mu bile prej v veselje. Prav tako pa je omejen pri vsakodnevnih aktivnostih (vožnja avtomobila, itd.). Ob nepredvidenih gibih čuti hude telesne bolečine in tudi ne more dlje časa gledati televizije. Tudi za to obliko škode mu torej gre vsa zahtevana odškodnina (3,800.000,00 SIT). Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi v izpodbijanem delu tako spremeni, da odloči, da mora tožena stranka plačati tožniku poleg že prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode še nadaljnjo odškodnino v znesku 4,400.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi ter pravdnimi stroški.

Tožena stranka pa uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbi sodišč druge in prve stopnje izpodbija za še nadaljnjih 1,950.000,00 SIT z obrestmi in pravdnimi stroški. V reviziji trdi, da sodb sodišč druge in prve stopnje glede tega, za kakšno škodo sta prisodili odškodnino, ni mogoče preizkusiti. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožnik utrpel le zvin vratne hrbtenice in nič drugega. Vse druge težave so bodisi tožnikove prirojene anomalije ali pa gre za poškodbo, ki nima nobene zveze z nesrečo, ki je predmet obravnavaja v tem sporu. To je izkazano z dopolnilnim izvedenskim mnenjem. Nadalje ugotavlja, da sta sodišči tudi zmotno uporabili materialno pravo. Za fizične bolečine je odškodnina odločno previsoka, saj gre za krajše bolečinsko obdobje. Sodišči sta zmotno upoštevali tudi bolečine pri gibih v desni rami, kar ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Poleg tega pa sta zmotno obravnavali dolžino bolniškega staleža, saj gre pri tožniku za agravacijske tendence ter rentne tendence, kar vse je ugotovil izvedenec.

Izvedenec je tudi ugotovil, da se tožnik po 21.12.1993 ni več zdravil pri kirurgu. Ob dejstvu da tožnik tudi ne sodeljuje pri pregledih ter da gre za čisto subjektivne težave ter izmikanje in negodovanje pri pregledih, tožena stranka meni, da gre tožniku za telesne bolečine odškodnina v znesku največ 500.000,00 SIT. Pretirana je nadalje odškodnina za strah, kar pa tožena stranka podrobneje ne obrazloži. Končno izpodbija tudi višino odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnost. Meni, da za posledice, ki so tožniku po škodnem dogodku ostale, gre odškodnina največ v višini 800.000,00 SIT. Ne gre prezreti, da je sicer izvedenec sprva govoril o 10% zmanjšanju življenjske aktivnosti, vendar je v svojem dodatnem oziroma dopolnilnem mnenju povedal, da se je gibljivost tožnikove vratne hrbtenice bistveno izboljšala in da gre le še za lažjo stopnjo zmanjšane gibljivosti. Zato sodišči ne bi smeli upoštevati tistega odstotka, ki je bili ugotovljen prej. Sicer pa prisojena odškodnina za takšno poškodbo bistveno odstopa od odškodnin, ki se prisojajo v podobnih primerih v sodni praksi. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne za še nadaljnjih 1,950.000,00 SIT podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

O reviziji tožene stranke: Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da v sodbah druge in prve stopnje ni nikakršnih nejasnosti ali pa nasprotij med razlogi in dokazi v spisu. Razlogi v obeh sodbah so povsem jasni in popolni. Tožena stranka vsebinsko izpodbija dokazno oceno in na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje na prvi in drugi stopnji.

Sodišči sta glede še spornih okoliščin ugotovili naslednje: - da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, - da bolečine v desni rami in roki ter zmanjšana moč desnice niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, - da ima zaradi okvare spodnjih vratnih korenin moten občutek za dotik v zadnjih treh prstih desnice.

- da je bil tožnik v takoimenovanem "administrativnem staležu" od 23.11.1993 do 20.1.1995, - da znaša celotna aktivna gibljivost vratne hrbtenice v primerjavi z referenčnimi vrednostmi 74,5% normalnega obsega celotne gibljivosti, kar pomeni zgornjo mejo zmanjšanja gibljivosti lažje stopnje.

Gre za dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Izvedenec je "anatomsko varianto" tožnikove vratne hrbtenice le omenil, ne da bi ji pripisoval kakršenkoli pomen. Tudi sodišči nista ravnali drugače. Zato ta omemba za odločitev ni bila pravno odločilna. Sodišči pa sta upoštevali, da pri "administrativnem" staležu, ko je tožnik čakal na razvrstitev invalidske komisije, ni šlo za zdravljenje v pravem pomenu besede. Uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Pač pa tožena stranka delno utemeljeno ugovarja pravilnosti materialnopravne presoje tožnikove škode. Sodišči druge in prve stopnje sta delno res zmotno uporabili merila iz 200. člena ZOR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina za telesne bolečine v znesku 1,500.000,00 SIT previsoka. Ocenjuje, da znaša pravična odškodnina za to vrsto tožnikove negmotne škode 1,100.000,00 SIT. Vrhovno sodišče je sicer upoštevalo enaka merila, kot obe sodišči, vendar je pri tehtanju tožnikovih osebnostnih lastnosti na podlagi prvega odstavka 200. člena ZOR in objektivnih meril iz drugega odstavka 200. člena ZOR, dalo nekoliko večji poudarek slednjim.

Upoštevalo je okvir, ki ga je sodna praksa izoblikovala za podobne škode. Pri tem ni zanemarilo individualizacije. Ugotavlja le, da preveliko poudarjanje tožnikovih individualnih lastnosti odrinja merila iz drugega odstavka 200. člena ZOR. Če revizijsko sodišče ne bi poseglo v sporno odločitev, bi prišlo do prevelikega nesorazmerja med to odškodnino in doslej prisojenimi odškodninami za primerljive škode.

Enako velja tudi za ugovor zoper višino odškodnine za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje premalo upoštevali dopolnilno izvedensko mnenje izvedenca dr. A. D., ki sta ga sicer dokazno ocenili. Ugotovitev, da se je gibljivost vratne hrbtenice bistveno izboljšala ter da znaša celotna aktivna gibljivost vratne hrbtenice v primerjavi z referenčnimi vrednostmi 74,5% normalnega obsega celotne gibljivosti, ima večji materialnopravni pomen, kot se je to odrazilo v višini odđškodnine. Če gre za zgornjo mejo zmanjšanja gibljivosti lažje stopnje, ima tožena stranka prav, da je odškodnina v višini 1,700.000,00 SIT previsoka. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da bi bila odškodnina v predlaganem znesku 800.000,00 SIT vendarle prenizka. Prav načelo individualizacije, ki sta ga sodišči preveč upoštevali, tožena stranka premalo upošteva. Prav to načelo zahteva v konkretnem primeru prisojo odškodnine na zgornjem robu odškodnin za primerljivo škodo. Pravična odškodnina po presoji revizijskega sodišča znaša 1,300.000,00 SIT. Zato je v tem delu revizija tožene stranke utemeljena.

Neutemeljena pa je revizija zoper odškodnino za strah. Tožena stranka revizijskega ugovora zoper to odločitev ni obrazložila. Preostane zato le preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Sam škodni dogodek (padec oporne plošče na glavo), možnost, da bi prišlo do smrtne poškodbe, strah za izid zdravljenja (ob upoštevanju tožnikove siceršnje občutljivosti), so zadostna podlaga za prisojo pravične odškodnine v znesku 250.000,00 SIT. S tem sodišči nista presegli zgornje meje, ko bi bila prisojena odškodnina že v nasprotju z merili, ki jih določa drugi odstavek 200. člena ZOR.

O reviziji tožeče stranke: Tožnikova revizija v celoti ni utemeljena. Deloma je bilo tožeči stranki odgovorjeno že v razlogih o utemeljenosti revizije tožene stranke. Tožeča stranka v reviziji le ponavlja potek dogodkov v zvezi s škodo in ugotovitve izvedenca ter izpoved tožnika. Gre za okoliščine, ki so bile dokazno ocenjene in v katere zaradi navedene prepovedi revizijsko sodišče ne sme več posegati.

Na revizijske trditve o subjektivnih težavah tožnika, ki jih je tožeča stranka posebej poudarjala v pritožbenem postopku, in je nanje pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno odgovorilo, revizijsko sodišče še dodaja: Višja odškodnina kot je sedaj prisojena za tožnikovo škodo, bi posegla v merila iz drugega odstavka 200. člena ZOR, predvsem pa bi močno odstopala od primerljivih škod in že prisojenih odškodnin zanje. Z uravnoteženo sodno prakso namreč revizijsko sodišče sledi zakonodajalčevi volji, ki mu nalaga, da mora odškodnine odmerjati ob upoštevanju pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi, da prisojena odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sicer pa tožeča stranka vztraja pri enakih ugovorih, ne da bi ločevala težave, ki jih ima tožnik zaradi vzrokov, ki ne morejo biti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, od tistih, ki so posledica škodnega dogodka.

Revizijsko sodišče končno ponavlja, da je bilo načelo individualizacije iz prvega odstavek 200. člena ZOR, kljub delni spremembni na revizijski stopnji, še vedno v zadostnem obsegu upoštevano. Prav subjektivni element na tožnikovi strani (nizki bolečinski prag, posebna psihofizična konstelacija) je bil tisti razlog, ki je vodil k prisoji nekoliko višje odškodnine od povprečja za tovrstne poškodbe. Težave, ki so v zvezi s poškodbo nastale, so pri tožniku hujše, kot jih sicer povzroči takšna poškodba pri drugih ljudeh. Več pa tožniku v povezavi z drugim odstavkom 200. člena ZOR ne gre.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP delno spremenilo obe sodbi. Toženkino revizijo je v preostalem delu, tožnikovo pa v celoti zavrnilo na podlagi 393. člena ZPP. Pri tem je po uradni dolžnosti še preizkusilo, ali je prišlo na prvi ali drugi stopnji do kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Kršitev ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče je smelo odločiti le o stroških revizijskega postopka, ker je prišlo na drugi stopnji do razveljavitve prvostopenjskega stroškovnega izreka in ker je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno sodbo (tretji odstavek 166. člena ZPP). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora sama kriti svoje revizijske stroške (154. člen ZPP). Tožena stranka je uspela z glavnico 800.000,00 SIT in od tega zneska ima pravico do povrnitve stroškov revizijskega postopka (154. člen v zvezi z drugim odstavkom 166. člena ZPP). Ker je v reviziji zahtevala le povrnitev sodne takse, ji je revizijsko sodišče prisodilo sodno takso v znesku, ki bi ga morala plačati, če bi izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje le za 800.000,00 SIT.