Jedro

V predmetni zadevi ne gre za varstvo pravice do dostopa do sodišča iz 6. člena EKČP ali 23. člena Ustave, ampak gre za pravico do enakega oziroma do enakih možnosti dostopa do sodnega varstva pred ESČP ne glede na materialni položaj stranke (prvi odstavek 14. člena Ustave; Protokol št. 12 k EKČP).

Za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP mora biti očitno, da je zadeva nerazumna; standard "očitno" pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev BPP iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev BPP oziroma

a contrario

, da je mogoče prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh.

Pravila, standardi in kriteriji glede dopustnosti pritožb na ESČP so bolj komplicirani in se bolj dinamično dopolnjujejo kot pravila, standardi in kriteriji glede vsebinske presoje kršitev človekovih pravic.Zato ni mogoče od stranke zahtevati, da bo svojo prošnjo za brezplačno pravno pomoč utemeljila z ekspertnim poznavanjem standardov in kriterijev iz tega priročnika, kar nenazadnje dokazuje tudi pomanjkljiva in napačna obrazložitev tožene stranke v tem konkretnem primeru.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okro
7enega sodi
61
0da v Ljubljani 1t. Bpp 129/2026 z dne 4. 3. 2026 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazlo
7eitev

Izpodbijana odločba

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za vložitev pritožbe ter za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in sicer v zvezi z njegovo ustavno pritožbo z dne 1. 2. 2024, o kateri je s sklepom odločilo Ustavno sodišče v zadevi Up-148/24 z dne 10. 12. 2025. Tožnik je prošnjo za brezplačno pravno pomoč na podlagi poziva dopolnil po pooblaščencu dne 27. 2. 2026.

2.V obrazložitvi odločbe je navedla, da je tožnik v izjavi, priloženi prošnji za brezplačno pravno pomoč, navedel, da je Ustavno sodišče zavrnilo njegovo zadevo z utemeljitvijo, da zanj niso nastale hude posledice, ker je velika laž, in da je zaradi nepoštene sodbe dobil status pravnomočno obsojene osebe, zaradi česar ne more pridobiti potrdila o nekaznovanosti, posledično ne more odpreti svojega podjetja, ne dobi zaposlitve, ne more dobiti delovne dobe in kasneje pokojnine.

3.V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega akta je navedeno, da je služba za brezplačno pravno pomoč prosilca pozvala na odpravo pomanjkljivosti v zvezi z vsebinskimi kriteriji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ga seznanila s tem, da je pritožba na ESČP izredne narave, seznanila ga je tudi s splošnimi pravnimi načeli ki jih upošteva ESČP, vključno z vsebino načela subsidiarnosti oziroma kriteriji za očitno arbitrarnost sodne odločbe v postopku pred domačim sodiščem, obseg morebitnega polja proste presoje, in od česa je ta obseg odvisen, da mora stranka kršitve EKČP uveljavljati že v postopkih pred domačimi sodišči in o tem, kako se presoja poštenost postopka pred domačimi sodišči gledano celovito.

4.S pozivom z dne 27. 1. 2026 je služba za brezplačno pravno pomoč pozvala prosilca, da se v roku 10 dni opredeli do dejstev oziroma okoliščin pomembnih za izdaji odločbe, da opredeli razloge in argumente, iz katerih bodo izhajali verjetni izgledi za uspeh pritožbe na ESČP, tako da bo razvidno, da zadeva ni očitno nerazumna ter naj priloži ustrezna dokazila. V pozivu je bilo navedeno tudi, da naj v dopolnitvi prošnje navede, kršitve katerih pravic iz EKČP utemeljuje in s katerimi razlogi oziroma argumenti. V skladu s 87. členom ZUP je bil prosilec obveščen o pozivu dne 30. 1. 2026, kar je razvidno iz vročilnice v spisu. Prosilec dokumenta v 15 dneh ni prevzel, tako da se je rok za dopolnitev prošnje iztekel dne 16. 2. 2026. Zato je bilo sodno pisanje vloženo v hišni predalčnik, vročeno dne 16. 2. 2026. V obrazložitvi akta je še navedeno, da je tožnik dan po izteku roka, dne 27. 2. 2026, po pooblaščencu prošnjo dopolnil. V dopolnitvi kot razlog za prošnjo navaja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, pri čemer navaja, da konkreten in natančen opis kršitev izhaja iz vložene ustavne pritožbe, ki jo prilaga in se nanjo sklicuje.

5.Tudi v osrednjem delu obrazložitve izpodbijanega akta, to je v odstavkih 12-13, tožena stranka najprej navaja kriterije za sprejem pritožbe, ki izhajajo bodisi iz EKČP ali sodne prakse ESČP, in v zvezi s tem dodaja, da ESČP ne more obravnavati katerih koli pritožb. Kot izhaja iz spletnih podatkov ESČP je več kot 90 % pritožb, ki jih obravnava ESČP, razglašenih za nedopustne. ESČP vsako leto prejme na deset tisoče pritožb, zato ne more obravnavati trivialnih ali ponovnih pritožb, ki so nesmiselne in niso primerne za obravnavo pred mednarodnim nadzornim organom. Take pritožbe in pritožbe, v katerih pritožniki uporabljajo žaljiv jezik, se lahko zavrnejo kot zloraba pravice do pritožbe. ESČP lahko zadevo, na katero se nanaša pritožba, zavrne tudi, če posameznik ni utrpel dejanske škode ali bil v znatno neugodnejšem položaju in v njej ne gre za nova vprašanja na področju človekovih pravic, ki bi jih bilo treba obravnavati na mednarodni ravni. Pritožnik mora biti osebno in neposredno žrtev kršitve temeljne pravice, torej da gre za neposredno kršitev temeljne pravice in da je posledično utrpel dejansko škodo ali nastanek znatno neugodnega položaja. Za očitke je potrebno imeti trdne dokaze, utemeljitvi in razlagi je potrebno priložiti trdno dokazno gradivo (dokumente, odločbe, zdravniške izvide, izjave prič, itd.). Nadalje lahko ESČP obravnava zadevo samo, če pritožnik lahko izkaže, da je v zadevi, glede katere se pritožuje, prišlo do neupravičenega posega v temeljno pravico, da gre torej za neupravičen poseg v temeljno pravico. Posameznik se ne more zgolj pritožiti, da je bila odločitev nacionalnega sodišča nepravična ali napačna. ESČP namreč ne deluje kot pritožbeno sodišče v razmerju do nacionalnih sodišč, zato nima pristojnosti razveljaviti ali spremeniti odločitve nacionalnih sodišč, če pritožnik meni, da gre za neupravičeno ali napačno odločitev nacionalnega sodišča. ESČP torej ni instanca nacionalnim sodiščem, ki bi sodila o pravilnosti in zakonitosti njihovih odločitev. Pogoj za vložitev pritožbe na ESČP je tudi izčrpanje domačih sredstev. Našteva še obvezne sestavine pritožbe na ESČP.

6.V odstavku 14 tožena stranka povzema, kaj je navedel tožnik v prošnji oziroma v njeni dopolnitvi. V odstavku 15 obrazložitve izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik zgolj pavšalno navedel kršitev 6. člena EKČP, da se sklicuje na identičen opis kršitve, kot ga je podal v ustavni pritožbi, ustavne pritožbe pa Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo na podlagi 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstU). Ni se opredelil do predloga za vložitev pritožbe na ESČP niti ni navedel nobenega argumenta, s katerim utemeljuje vložitev pravnega sredstva. Zgolj dejstvo, da je prosilec določene kršitve že uveljavljal pred nacionalnimi sodišči (v konkretnem primeru v ustavni pritožbi) ne zadostujejo za izkaz razumnosti zadeve in verjetnih izgledov za uspeh v postopku pred ESČP.

7.V odstavku 16 obrazložitve tožena stranka nadaljuje s splošnimi pogoji za sprejem pritožbe na ESČP, torej če je posameznik osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve ali jamstva določenega v EKČP in njenih protokolih. Za vložitev pritožbe ni dovolj, da se izkoristijo vsa pravna sredstva, temveč je treba, da so posamezniku kršene pravice iz EKČP ali protokolov. Pritožba na ESČP je pravno sredstvo, ki je namenjeno le uveljavljanju kršitev iz EKČP ter protokolov in z njo ni mogoče uveljavljati zgolj napačne uporabe materialnega ali procesnega prava ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja v postopkih pred nacionalnimi sodišči.

8.V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka preide na obravnavo očitne nerazumnosti iz 24. člena ZBPP. Pravi, da gre za vsebinski pogoj, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej (prim, npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013, 11. tč. obrazložitve). Sodišče je pri presoji obstoja in utemeljenosti vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP upoštevalo, da morajo biti v skladu s sodno prakso navedbe v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči obrazložene, konkretizirane oziroma substancirane, torej tudi morebitna zgolj pavšalna navedba razlogov ne zadošča. Prosilec v prošnji ponavlja zgolj navedbe iz prejšnjih vlog (pritožbene navedbe oziroma razloge, s katerimi je utemeljeval ustavno pritožbo), ki pa ne izpostavljajo primerjave z argumentacijo oziroma razlogi sodišča v izpodbijanih sodnih odločitvah.

9.V odstavku 18 obrazložitve izpodbijanega akta navaja, kaj bi prosilec moral narediti v prošnji oziroma njeni dopolnitvi. Po mnenju tožene stranke bi moral določno nakazati razloge in pojasniti argumente, iz katerih izhajajo verjetni izgledi za uspeh s pritožbo na ESČP, ki bi lahko kazali na uspeh v postopku vložitve pritožbe na ESČP v primerjavi s prejšnjimi sodnimi odločitvami v konkretnem postopku. Slednjega pa niti v prošnji niti v dopolnitvi ni konkretiziral. Tudi prosilec sam mora načeloma poleg podatkov o zadevi vsaj laično, vendar določno, nakazati okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh v postopku pred ESČP. Pogojevanje dodelitve brezplačne pravne pomoči z izkazano možnostjo za uspeh dopušča tako ustaljena sodna praksa Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, kot tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, 1t. 46800/99 z dne 26. 2. 2002, tako tudi v sodbi Upravnega sodi
61
0da RS I U1391/2021 z dne 19.10. 2021). Zgolj zakonska možnost vložitve določenega pravnega sredstva še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči zanj, saj pri vložitvi pravnega sredstva (še zlasti izrednega) ne gre za ustavno pravico, kot to velja za prvostopenjski postopek. Ustavno sodišče RS podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do brezplačne pravne pomoči v pritožbenem postopku, in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi obsojena oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji (odločba Vrhovnega sodišča X Ips 2014 in odločba Ustavnega sodišča Up-729/03, U-I-187/04, odločba Upravnega sodišča I U 174/2017).

10.Tožena stranka iz tega izpeljuje, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, ki je vezana izključno na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

11.Naloga pristojnega organi za BPP ni, da bi moral tudi ob vsebinsko pravzaprav praznih prošnjah za BPP samostojno in proaktivno raziskovati dejansko stanje onkraj navedb prosilcev in namesto njih iskati oziroma razvijati morebitne dejanske in pravne argumente, tudi glede morebitne sodne prakse, v korist prosilcev. S tem bi se izvotlil namen sistema BPP, še posebej prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, med drugim zato, ker bi omogočal zlorabo vlaganja prošenj za pravno zastopanje oziroma sestavo in vložitev pravnih vlog, po katerih bi prosilci zgolj vlagali prošnje z navedbo, kakšen postopek oziroma pravno vlogo želijo, npr. vložitev tožbe, pritožbe, ugovor, predlog za dopustitev revizije, ustavno pritožbo, nato pa bi moral aktivno vlogo skorajda v celoti prevzeti pristojni organi za BPP, s tem pa bi se vloga teh organov vse bolj in bolj približevala vlogi odvetnikov kot pravnih strokovnjakov. To bi bilo v nasprotju z določbo 26. člena ZBPP, po kateri je pravno svetovanje oziroma pravno svetovanje in zastopanje prosilcev vloga zgolj in le odvetnikov kot izvajalcev BPP. Tako je odločilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 529/2021 z dne 25. 5. 2021 in I U 1391/2021 z dne 19. 10. 2021, kjer je navedeno, da morajo prosilci že v prošnji navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bo pristojni organ za BPP lahko ocenil ali ima zadeva razumne izglede za uspeh. Prosilci imajo, če ne vedo, katere dejanske oziroma pravne argumente navajati v prošnji za BPP, poleg možnosti navajati laične razloge, na podlagi prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP možnost zaprositi zgolj za pravno svetovanje po tretjem odstavku 26. člena v povezavi s petim odstavkom 24. člena ZBPP.

Tožena stranka je tako ugotovila, da je zadeva očitno nerazumna in da niso podani verjetni izgledi za uspeh iz 24. člena ZBPP.

Tožba

Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, da odločbo odpravi in njegovi prošnji za BPP ugodi.

V obrazložitvi tožbe navaja, da ne drži, da ni navedel svojega finančnega stanja in posledic. Tožena stranka je vedela, da so posledice obsodbe zanj hude, saj je bil nezakonito obsojen na šest mesecev zapora in dve leti pogojno, zaradi česar ne more pridobiti potrdila o nekaznovanosti, zaradi česar se ne more zaposliti ali delovati kot samostojni podjetnik. Posledično nima dohodkov, razen 100 EUR mesečno, ki jih prejema od A. Njegova družina je socialno ogrožena, delovna doba mu ne teče, zaradi česar bo prikrajšan tudi pri pokojnini.

Izpodbijana odločba je napačna tudi zato, ker je bila tožniku BPP dodeljena za vložitev ustavne pritožbe. Stanje je enako, zato ni smiselno, da mu je tožena stranka BPP za ESČP zavrnila. Tožnik poudarja, da ne drži, da ni navedel, katere pravice so mu bile kršene, te kršitve navaja v prilogi tožbe. Prošnje na poziv tožene stranke ni mogel v roku dopolniti, saj mu niso pojasnili, kaj naj dopolni, poleg tega so bile v tistem času šolske počitnice in tožnikov odvetnik ni delal. Kasneje je dan prepozno odgovoril toženi stranki, pri čemer pa izpodbijana odločba ne temelji na tem, da je bil rok zamujen.

V zvezi z vsebino pritožbe na ESČP tožnik navaja, da bi moralo Ustavno sodišče ugotoviti, ali izjava, da policistka laže, predstavlja žalitev. Višje sodišče dela ni opravilo tako, kot bi moralo, saj so odločili, da tožnikova izjava, da policistka laže, ki jo je izrekel na kraju dogodka, ni žalitev, enako izjavo na pomiritvenem postopku na policijski postaji Center pa so opredelili kot žalitev. Logično je, da bi moralo o tem odločati Ustavno sodišče, ker zaradi političnih razlogov tega ni želelo, pa mora o tem odločiti ESČP. Odločitev tožene stranke je politična, kar bo tožnik dokazal na obravnavi, ki naj jo sodišče razpiše. Tožnik je varuhinji človekovih pravic podal pobudo, da se tretji odstavek 24. člena ZBPP izbriše, kar je to člen, ki vladajoči politiki omogoča kršitve človekovih pravic. Ker so sodniki politično levo usmerjeni, ta člen zlorabljajo, da preprostim ljudem preprečujejo pravico do poštenega sojenja.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na pravni podlagi iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, in sicer, da ni izkazal razumnosti vložitve pritožbe na ESČP oz. verjetnih izgledov za uspeh. Ugotovila je, da ni navedel nobenega konkretnega razloga in argumenta, ki bi upravičeval pritožbo na ESČP. V dopolnitvi, ki jo je podal njegov pooblaščenec, je zgolj pavšalno navedel kršitev 6. člena EKČP s sklicevanjem na opis kršitve, kot jo je uveljavljal že v ustavni pritožbi z dne 1. 2. 2024, in ki je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo. Tožena stranka obrazložitvi dodaja, da zgolj dejstvo, da je prosilec določene kršitve že uveljavljal pred nacionalnimi sodišči, ne zadostuje za izkaz razumnosti zadeve in verjetnih izgledov za uspeh v postopku pred ESČP.

Tožnik v tožbi uveljavlja, da ne drži, da ni navedel, katere pravice so mu bile kršene. Po presoji sodišča je ta navedba utemeljena. Tožena stranka namreč sama pravi, da je tožnik prošnjo dopolnil z navedbo o kršitvi 6. člena EKČP in da se je glede opisa kršitev skliceval na svojo ustavno pritožbo in je zaključila, da zgolj dejstvo, da je prosilec določene kršitve že uveljavljal pred nacionalnimi sodišči, ne zadostuje.

Odločitev tožene stranke torej temelji na ugotovitvi, ki se ne ujema s podatki v spisu oziroma je obrazložitev notranje nekonsistentna in predvsem preskopa v bistvenem delu uporabe oziroma aplikacije dejstev na zakonsko določbo prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. To otežuje presojo njene zakonitosti v upravnem sporu do te mere, da je podana absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

Izpodbijana odločba je sicer na prvi pogled obširno utemeljena. Vendar pa podrobnejša sodna kontrola argumentov, ki jih tožena stranka črpa iz njenega razumevanja splošnih pogojev za sprejem pritožbe v presojo s strani ESČP, pokaže, da ne gre samo za bistveno kršitev določb postopka zaradi preskope obrazložitve, ampak gre tudi za napačno uporabo materialnega prava - določbe prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Tožena stranka namreč ne bi smela v podporo odločitvi uporabiti argumentov na način, kot jih je uporabila v tem primeru, in sicer, da ESČP več kot 90% vseh zadev, ki pridejo na ESČP iz vseh držav podpisnic EKČP, razglasi za nedopustne in da pritožba na ESČP ne bi imela izgledov za uspeh, ker tudi Ustavno sodišče ni sprejelo ustavne pritožbe v obravnavo na podlagi 55.b člena ZUstS. Končni izidi sodnih postopkov zoper Slovenijo pred ESČP takšne argumentacije ne dopuščajo.

Tožena stranka, ki se sicer sklicuje na javno dostopne statistične podatke, bi morala upoštevati, da v zadevi Dolenc v Slovenia iz oktobra 2o22 Ustavno sodišče ni ugotovilo nobene kršitve pravice pritožnika1, med tem ko je ESČP ugotovilo kršitev pravice do poštenega postopka v več elementih iz 6. člena EKČP.2 V zadevi Rutar and Rutar Marketing d.o.o. v Slovenia iz decembra 2022 se je ESČP moralo obširno ukvarjati z vprašanjem, ali naj šteje, da stranki v Sloveniji ni treba izčrpati pravnega sredstva preko ustavne pritožbe na Ustavno sodišče za sprejem pritožbe na ESČP glede na to, da ni mogoče ugotoviti, iz katerih razlogov Ustavno sodišče zavrača sprejem ustavnih pritožb,3 in je v tej zadevi sprejelo pritožbo v obravnavo, čeprav stranka ni vložila ustavne pritožbe in je tudi ugotovilo kršitev pravice iz 6. člena EKČP.4 V zadevi Bavčar v Slovenia iz septembra 2023 je Ustavno sodišče sicer obravnavalo ustavni pritožbi z vsebinsko obrazložitvijo, čeprav ustavnih pritožb ni sprejelo, kar pomeni, da tudi ni ugotovilo nobene kršitve5, med tem ko je v postopku pred ESČP to sodišče ugotovilo kršitev pravice iz člena 6(2), ne pa tudi zatrjevane kršitve pravice iz člena 7 EKČP.6 V zadevi Škoberne v Slovenia iz februarja 2024 je Ustavno sodišče sicer sprejelo v vsebinsko presojo ustavni pritožbi, vendar ni ugotovilo nobene kršitve,7 med tem ko je ESČP v tej zadevi ugotovilo kršitev pravic iz člena 6(1) in 6(3)(d) in kršitev pravice iz 8. člena EKČP.8 V zadevi X in drugi proti Sloveniji iz decembra 2024 Ustavno sodišče ni ugotovilo nobene kršitve pravice iz EKČP,9 v določenem delu Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe,10 med tem ko je ESČP ugotovilo kršitev pravic pritožnikov iz 6. in 8. člena EKČP.11 V zadevi Gorše v Slovenia iz marca 2025 Ustavno sodišče ni sprejelo v presojo ustavne pritožbe, med tem ko je v nadaljnjem postopku ESČP ugotovilo kršitev poštenega sojenja iz člena 6(1) in (2) EKČP.12 V zadevi Mladina d.d. Ljubljana proti Sloveniji (št. 2) iz začetka leta 2026 je Ustavno sodišče sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo, vendar ni ugotovilo kršitve pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP.13 V tem obdobju od oktobra 2022 do marca 2026 edino v zadevi Ladinka v Slovenia ESČP ni ugotovilo nobene kršitve EKČP, pri čemer je v tej zadevi Ustavno sodišče presojalo ustavno pritožbo tudi po vsebini in je to edini primer, kjer sta bili ESČP in Ustavno sodišče usklajeni.14 Ker ESČP izda sodbo tudi v primeru, če ne ugotovi nobene kršitve pravice iz EKČP, zgornji primeri pa so vsi primeri v bazi HUDOC, ki jih je ESČP sprejelo zoper Slovenijo v obdobju od oktobra 2022 do marca 2026, tožena stranka nima stvarne podlage za argument, da ker Ustavno sodišče ni sprejelo tožnikove ustavne pritožbe, je tožnikova prošnja za brezplačno pravno pomoč za pritožbo na ESČP očitno nerazumna v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Tožena stranka se (v odstavku 6 obrazložitve izpodbijanega akta) sklicuje tudi na načelo subsidiarnosti, na doktrino polja proste presoje držav podpisnic EKČP in da presoja poštenosti postopka na podlagi EKČP "ne pomeni vsebinske pravilnosti končne odločitve." Tudi te tri argumente je tožena stranka uporabila na način, ki ni ustrezen. Doktrina določenega polja proste presoje ("margin of appreciation"), predvsem obseg tega polja proste presoje, je namreč odvisen od vrste pravice, ki jo stranka uveljavlja. To pomeni, da tožena stranka lahko uporabi argument polja proste presoje za pravilno interpretacijo in uporabo 24. člena ZBPP samo, če ga aplicira na konkretno pravico, ki jo stranka želi zavarovati v postopku pred ESČP v navezavi na njene argumente o kršitvi 6. člena EKČP. Tožena stranka pa v izpodbijanem aktu sploh ne omenja v zvezi s katero pravico, naj bi prišlo v postopku pred slovenskimi sodišči do kršitve poštenega postopka, da bi na tej podlagi lahko uporabila argument subsidiarnosti ali morebiti tudi doktrino polja proste presoje. Tožnik je namreč v ustavni pritožbi omenjal pravico ne bis in idem in pravico do svobode izražanja, ki sta pomembni pravni področji v okviru EKČP, pri čemer je uporaba doktrine polja proste presoje v primeru svobode izražanja povsem drugačna kot v primeru pravice ne bis in idem. Tudi s tega vidika je torej obrazložitev pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti.

Kar pa zadeva načelo subsidiarnosti, le-to v praksi ESČP na splošno pomeni oziroma ga ESČP uporablja preko naslednjih standardov:

Drži, kar navaja tožena stranka, da v skladu z načelom subsidiarnosti glavno odgovornost za zagotavljanje in varstvo pravic iz EKČP nosijo nacionalni organi in sodišča, mehanizem za pritožbe pri ESČP pa je subsidiaren nacionalnemu sistemu varstva človekovih pravic. Vendar pa je enako kot pri doktrini polja proste presoje konkretna uporaba načela subsidiarnosti odvisna od tega, varstvo katere pravice stranka uveljavlja. Če so sporna dejstva glede tveganja za absolutno zavarovano pravico, se mora ESČP v postopku prepričati, da je ocena nacionalnih organov in sodišč ustrezna in zadostno podprta z domačimi gradivi ter gradivi, ki izvirajo iz drugih zanesljivih in objektivnih virov. Če je tovrstna ocena domačih organov in sodišč ustrezna, potem ni na ESČP, da nadomesti oceno dejstev, ki so jo naredili organi države podpisnice, s svojo oceno dejstev, saj so načeloma organi in sodišča držav podpisnic EKČP v (naj)boljšem položaju, da ocenijo ne le dejstva, temveč predvsem verodostojnost prič, saj imajo prav oni priložnost videti, slišati in oceniti vedenje zadevne osebe.15 Če pa gre za pravico, ki ni absolutno zavarovana in so domača sodišča skrbno preučila dejstva, pri čemer so v skladu z EKČP in sodno prakso ESČP uporabila ustrezne standarde človekovih pravic, ter so ustrezno pretehtala pravice prosilca v primerjavi s širšim javnim interesom v zadevi, potem ESČP ne bo nadomestilo presoje pristojnih nacionalnih organov s svojo lastno presojo vsebine, zlasti z lastno presojo dejanskih podrobnosti glede načela sorazmernosti. Edina izjema je, kadar se za to izkažejo "močni razlogi".16 Ker v konkretnem postopku pred Ustavnim sodiščem le-to ni podalo nobene obrazložitve, zakaj ni sprejelo ustavne pritožbe, ni mogoče preveriti, ali je Ustavno sodišče pri svoji odločitvi v skladu z EKČP in sodno prakso ESČP uporabilo ustrezne standarde človekovih pravic, ter če je ustrezno pretehtala pravice prosilca v primerjavi s širšim javnim interesom v zadevi in zato v takih okoliščinah sklicevanje tožene stranke na načelo subsidiarnosti v navezavi na prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP ni sprejemljiv argument.

Tudi ne drži argument tožene stranke, da se ESČP vedno omejuje na postopkovno pravičnost in da ne preverja vsebinske odločitve končne odločitve. ESČP namreč pravi, da uporaba načela subsidiarnosti ne sme voditi do stanja, ko bi se ESČP odpovedalo odgovornosti za razlago pravic iz EKČP in da bi se odpovedalo vsakemu nadzoru nad rezultatom, doseženim z uporabo domačih pravnih sredstev, saj bi v tem primeru pravice, ki jih zagotavlja EKČP, lahko ostale brez vsebine.17

Tudi visok odstotek nesprejetih ustavnih pritožb zoper vse države podpisnice EKČP ne more biti argument (splošne narave) za ugotovitev, da bi bila pritožba zoper Slovenijo na ESČP očitno nerazumna v smislu 24. člena ZBPP, upoštevajoč zgornjo statistiko kršitev v zvezi s postopki pred ESČP zoper Slovenijo. S tem sicer Upravno sodišče noče vzbujati vtisa, da določilo 24. člena ZBPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Do tega se sodišče ne opredeljuje, ker obravnava zgolj kakovost oziroma zakonitost obrazložitve akta tožene stranke, niso pa zgoraj obravnavani argumenti tožene stranke, ki so splošne narave, utemeljeni oziroma je nesprejemljiv način, na katerega jih je tožena stranka uporabila.

Tožena stranka kot splošen argument za zavrnitev prošnje omenja tudi pravni koncept zlorabe pravice v navezavi na pripombo o trivialnosti in žaljivosti vlog. Vendar Upravno sodišče pripominja, da argument o zlorabi pravice tožena stranka lahko uporabi samo pod pogojem, če ob tem upošteva objektivne in subjektivne kriterije za zlorabo pravice, kot jih uporablja ESČP v svoji sodni praksi.18 Teh pa tožena stranka v izpodbijanem aktu ni uporabila.

Napačen je tudi argument tožene stranke (splošne narave), da pri "vložitvi pravnega sredstva (še zlasti izrednega) ne gre za ustavno pravico, kot to velja za prvostopenjski postopek." V predmetni zadevi ne gre za varstvo pravice do dostopa do sodišča iz 6. člena EKČP ali 23. člena Ustave, ampak gre za pravico do enakega oziroma do enakih možnosti dostopa do sodnega varstva pred ESČP ne glede na materialni položaj stranke (prvi odstavek 14. člena Ustave; Protokol št. 12 k EKČP).

Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo ESČP v zadevi Del Sol proti Franciji, na katero naj bi se sklicevalo tudi Upravno sodišče v zadevi I U 1391/2021 z dne 19. 10. 2021. Ni dvoma, da pogojevanje dodelitve brezplačne pravne pomoči z izkazano možnostjo za uspeh ("arguable claim") ni sporno z vidika EKČP ali Ustave, na kar se sklicuje tožena stranka v odstavku 18 obrazložitve izpodbijanega akta skupaj z omembo sodbe ESČP v zadevi Del Sol proti Franciji19

in domače sodne prakse. Vendar pa mora za zakonito uporabo tega pogoja tožena stranka uporabiti sprejemljive in tehtne argumente. V obravnavani zadevi jih ni, zato tudi ni imela podlage, da bi tako visoko stopnjo ekspertize za verjetnost sprejema pritožbe v obravnavo s strani ESČP zahtevala od tožnika ne glede na to, ali je njegovo prošnjo sestavil odvetnik, ali ne. Od tožeče stranke je tožena stranka celo pričakovala, da bo naredil primerjavo med argumenti, ki jih je uveljavljal, in ki naj bi bili po njegovem mnenju uspešni v postopku pred ESČP v primerjavi s prejšnjimi sodnimi odločitvami v konkretnem postopku. Kako bi lahko tožnik svoje argumente primerjal s sklepom Ustavnega sodišča, ki ni obrazložen, ali z argumenti rednih sodišč, če se ta morebiti niso opredelila do tožnikovih navedb, ni jasno oziroma je tožena stranka od tožnika zahtevala nekaj, kar ni mogel izpolniti.

Upravno sodišče je namreč že v sodbi v zadevi I U 91/2025 z dne 28. 3. 2025 (odst. 14) opozorilo organ za brezplačno pravno pomoč, da so pravila, standardi in kriteriji glede dopustnosti pritožb na ESČP bolj komplicirani in se bolj dinamično dopolnjujejo kot pravila, standardi in kriteriji glede vsebinske presoje kršitev človekovih pravic. Sodišče pripominja, da ima aktualni priročnik Tajništva pri ESČP glede kriterijev za dopustnost pritožb na ESČP 117 gosto tipkanih strani.

Zato ni mogoče od stranke zahtevati, da bo svojo prošnjo za brezplačno pravno pomoč utemeljila z ekspertnim poznavanjem standardov in kriterijev iz tega priročnika, kar nenazadnje dokazuje tudi pomanjkljiva in napačna obrazložitev tožene stranke v tem konkretnem primeru.

Upravno sodišče je zato v zadevah I U 91/2025 in I U 280/2025 tudi izpeljalo, da za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP mora biti očitno, da je zadeva nerazumna; standard "očitno" pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev BPP iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev BPP oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Organ za BPP pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti. Organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP.

Brez dvoma organ za brezplačno pravno pomoč pri uporabi 24. člena ZBPP v zvezi s postopkom pred ESČP lahko preveri kriterije iz 35. člena EKČP, na primer, če je vlagatelj prošnje izčrpal pravna sredstva v Sloveniji po vsebini, če bo lahko spoštovan rok za vložitev pritožbe na ESČP, če je prošnja očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo pravice; v zvezi s kazenskimi zadevami je mogoče mutatis mutandis iz sodne prakse ESČP izpeljati tudi kriterije, kot so: resnost kaznivega dejanja, višina izrečene kazni, osebni položaj prosilca, kompleksnost zadeve. Zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka in istovrstnih prošenj sodišče tudi pripominja, da prošnjo za brezplačno pravno pomoč, ki se nanaša na postopek pred ESČP, organ lahko preverja z vidika prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP tudi na način, da upošteva, da mora pritožba na ESČP vsebovati dva temeljna elementa: in sicer dejanske trditve, torej, da je prosilec "žrtev" določenega akta (dejanja) ali opustitve, in pravne argumente, na katerih temeljijo te trditve, torej, da je zadevno dejanje, sodna odločba ali opustitev pomenilo kršitev določene pravice iz EKČP. Ta dva elementa se medsebojno prepletata, ker je treba dejstva, zoper katera se pritožba nanaša, obravnavati glede na predložene pravne argumente in obratno. V zvezi s pravico iz 6. člena velja posebnost, ker področje uporabe 6. člena EKČP zelo široko, zato mora pritožba vsebovati parametre, ki jih ESČP potrebuje za opredelitev vprašanja, kateri vidik pravice iz 6. člena EKČP naj bi bil kršen. Posameznik mora biti sposoben izkazati, da ga je ukrep, zoper katerega se pritožuje, neposredno prizadel; to je nujno za sprožitev varstvenega mehanizma EKČP. ESČP namreč lahko svojo odločitev utemelji le na dejstvih, ki so predmet pritožbe. Zato ni dovolj, da kršitev EKČP po mnenju pritožnika "očitno" izhaja iz dejstev primera.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega je sodišče upoštevajoč 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi napačne uporabe materialnega prava iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče ni samo odločilo o stvari, kot je predlagal tožnik, saj podatki postopka za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi z naravo upravnega spora, kjer gre primarno za presojo zakonitosti upravnih aktov.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Pri tem je upoštevalo tudi sodno prakso ESČP o tem, kdaj je potrebno oziroma kdaj ni potrebno zagotoviti ustnega predstavitve argumentov tožeče stranke na javni glavni obravnavi, zato kljub temu, da je tožnik predlagal zaslišanje, ni izvedlo glavne obravnave, ker bi to samo po nepotrebnem podaljšalo postopek in čas, ko bi tožnik prišel do sodbe sodišča.

-------------------------------

1 App. no. 20256/20, 20. 10. 2022, odst. 30-34.

2 Ibid. odst. 61-76.

3 App. no. 21164/20, 15. 12. 2022, odst. 39-51.

4 Ibid. 2. točka izreka sodbe.

5 App. no. 17053/20, 7. 9. 2023, odst. 49-60.

6 Ibid. 2. in 4. točka izrek sodbe.

7 App. no. 19920/20, 15. 2. 2024, odst. 52-55

8 Ibid. 2. in 4. točka izreka sodbe.

9 Št. 27746/22 in 28291/22, 19. 12. 2024, odst. 85-90

10 Ibid. odst. 92.

11 Ibid. 3. 5. in 6. točka izreka sodbe.

12 App. no. 47186/21, 6. 3. 2025, odst. 16, 65 in 54-66.

13 Št. 43388/17, 13. 1. 2026, odst. 22-24, odst. 76-78.

14 App. no. 45987/22, 3. 3. 2026, odst. 42 in 3. točka izreka sodbe.

15 Glej na primer: F.G. v Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2015, odst. 117-118; Khasanov and Rkhmanov, App. no. 28492/15 and 49975/15, 29. 4. 2022, odst. 102-105; D.M. v Sweden, App. no. 32694/23, 26. 3. 2026, odst. 152-153.

16 Savran v Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 189.

17 D.M. v Sweden 32694/23, 26. 3. 2026, odst. 153.

18 Glej na primer: Mirolubovs et autres c. Lettonie, 798/05, odst.. 62, 65; S.A.S. v France, 43835/1, 1. 7. 2014, odst. 66; Zambrano contre France, 41994/21, 21. 9. 2021, odst. 33-38; H.T. v Germany and Greece, 13337/19, 15. 10. 2024, odst. 127-128; primerjavo glej tudi sodno prakso Sodišča EU o zlorabi pravice iz sodbe v zadevi Emsland-Stärke, C-110/99, 14 12. 2000, odst. 52-54.

19 App. no. 46800/99, 26. 2. 2002, odst. 23.

20 Glej: Practical guide on admissibility criteria, European Court of Human Rights, prepared by the Registry, Updated on 31 August 2024, Strasbourg.

21 Sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 91/2025, 28. 3. 2025, odst. 11, I U 280/2025,3. 4. 2025, odst. 14. Glej tudi mutatis mutandis: sodne odločbe Upravnega sodišča I U 357/2013, 21. 3. 2013, odst. 9; II U 67/2014, 26. 3. 2014, odst. 8; II U 177/2015, 10. 6. 2015, odst. 7; II U 138/2018, 6. 6. 2018, odst. 8.

22 Mikhaylova v Russia, App. no. 46998/08, 19. 11. 2015, odst. 79-80; D.L. v Germany, App. no. 18297/13, 22. 11. 2018, odst. 28.

23 Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, dst. 88-90.

24 Glej sodbo Velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.