Jedro

Če je oškodovanec ob škodnem dogodku nezavesten, primarni strah ni podan.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki dosojena odškodnina zniža za 3000 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v III. točki pa tako, da se znesek stroškov, ki jih toženka dolguje tožniku, zniža za 449,10 EUR (na 382,97 EUR).

II. Pritožba tožnika se zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnik naj toženki plača 219,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi prometne nesreče, in sicer za pretrpljene telesne bolečine 3500 EUR (zahtevanih je bilo 9000 EUR), za strah 1000 EUR (zahtevanih je bilo 1500 EUR) in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7500 EUR (zahtevanih je bilo 10.000 EUR), skupaj torej 12.000 EUR, kar je 12 povprečnih mesečnih neto plač. Od tega zneska je odštelo valorizirano akontacijo, ki jo je toženka že plačala in ji naložilo v plačilo 6219,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2014 dalje do plačila. Naložilo ji je še, naj tožniku povrne 832,07 EUR stroškov.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki, tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe v celoti, toženka pa del obsodilnega in stroškovnega dela, oba zahtevata še povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnik meni, da je dosojena odškodnina prenizka, saj da je šlo za srednje hud primer po Fischerjevi lestvici. Sklicuje se na primera II Ips 1198/2008, II Ips 216/2007. Sodišče prve stopnje po njegovem ni upoštevalo načela individualizacije in objektivizacije odškodnine ter ni upoštevalo določb glede bodoče škode (182. čl. Obligacijskega zakonika; OZ).

4. Toženka izpodbija 3000 EUR iz razloga napačne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navaja, je bila da v primerljivih primerih iz sodne prakse, in sicer II Ips 324/2002, II Ips 590/2006, II Ips 107/2000, II Ips 366/2006, II Ips 105/2006, II Ips 223/2001, II Ips 223/2001, II Ips 482/2008, II Ips 818/2005, II Ips 408/2007, II Ips 213/2004 in II Ips 670/2003, odškodnina za tovrstno nepremoženjsko škodo nižja. Ob tem meni, da tožnik ne trpi bistvenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj še vedno opravlja prevoze; tožnik naj bi zaradi daljše vožnje do A., kar je pet ur v eno smer, celo izostal z naroka.

5. Odgovorov na pritožbi stranki nista podali.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik je v prometni nesreči, ki je podlaga za odmero sporne odškodnine, utrpel poškodbe, ki se po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb uvrščajo med zelo lahke (obtolčenina glave, obtolčenina leve rame in nateg vratnih mišic) oz. lahke (pretres možganov, pri čemer je bila potrebna zdravniška oskrba le ambulantna). Povprečna odškodnina za nepremoženjsko škodo v teh dveh kategorijah meri 3 oziroma 8 povprečnih neto mesečnih plač.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu s sodno prakso odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine v znesku 3500 EUR. Ugotovljeno je, da je tožnik je trpel en teden stalne srednje močne telesne bolečine, ki so naslednja dva tedna ohranjale svojo intenziteto, vendar postale občasne, za tem pa je doživljal lahke do srednje močne občasne glavobole, ob zdravljen ju pa je imel določene nevšečnosti (preglede, slikanja, fizioterapije). V povsem primerljivih primerih, to so zadeve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 769/2005, II Ips 419/2006 in II Ips 204/2006, je sodišče za prestane telesne bolečine prisodilo 3,5 povprečnih mesečnih plač, kar je enako, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. Na ta način je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije, torej posebne okoliščine tožnika, kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih.

10. Enako velja glede strahu in tudi v tem delu pritožbeni očitki tožnika o nepravilni uporabi materialnega prava niso utemeljeni. V primerljivih okoliščinah je za strah sodišče tožnikom priznalo med 0,7 in 1,5 neto povprečne plače (npr. zadeve VS RS II Ips 1209/2008, II Ips 258/2008 in II Ips 1259/2008). Pri tožniku primarnega strahu zaradi nezavesti ni bilo, zato odškodnina 1000 EUR iz tega naslova nikakor ni prenizka.

11. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je treba pritrditi toženki, da je previsoka. Sodišče prve stopnje se je oprlo na zadeve, ki niso primerljive. Izmed navedenih se po dejanskih ugotovitvah obravnavani še najbolj približata zadevi VS RS II Ips 590/2006 in II Ips 105/2006, kjer pa sta bila zneska odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nižja (približno 4 plače). Treba je upoštevati, da gre v tožnikovem primeru za celostno lahek primer, tudi glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Edini dejavnik zmanjšanja le-teh je pri tožniku postkomocionalni sindrom, ki ga ovira pri daljših poteh s kombijem, ki jih organizira njegovo podjetje, in jih zato opravlja le izjemoma, prej pa je opravljal delo voznika tovornjaka. Zaradi ugotovljenih občasnih glavobolov (očitek tožnika, da to ni upoštevano, torej ne drži), težav s koncentracijo in občutljivosti na svetlobo in vročino, ki so znaki tega sindroma, je tožniku tako delo sicer nekoliko oteženo, ne pa onemogočeno. Enako velja za prostočasne aktivnosti, to so kotalkanje in tek, pri čemer tožnik niti ni trdil, da bi te aktivnosti (pred nesrečo) pogosto opravljal. Da je odmerjena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obravnavanem primeru previsoka, izhaja tudi iz sodne prakse, ki jo je v pritožbi navedla tožena stranka. Gre v večini za povsem primerljive primere zmanjšanja življenjskih aktivnosti (konkretno zadeve VS RS II Ips 590/2006, II Ips 107/2000, II Ips 366/2006, II Ips 818/200, II Ips 670/2003), kjer odškodnine znašajo od 3 do 4 povprečne mesečne neto plače. Primerna in pravična odškodnina za ta del nepremoženjske škode (179. čl. OZ) za tožnika je torej 4500 EUR, kar je približno 4,5 povprečne neto plače, v presežku pa je treba ta zahtevek zavrniti.

12. Kot logično izhaja iz prejšnje točke, je tožnikova pritožba, češ da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka, neutemeljena. Sodna praksa, ki jo je v pritožbi navedel, se nanaša na bistveno hujše primere, ki niso primerljivi z njegovim.

13. Kot že omenjeno zgoraj v oklepaju, je sodišče prve stopnje sicer ustrezno upoštevalo in uporabilo tudi 182. čl. OZ, ki ureja povrnitev bodoče škode (če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodoče), četudi tega določila, ni posebej navedlo. Iz obrazložitve je jasno razvidno, da so bili glavoboli, ki naj bi jih pritožnik prestajal v prihodnosti, upoštevani pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

14. Drugi nominalno navedeni pritožbeni razlogi niso nič konkretizirani, zato nanje ni mogoče odgovarjati, prav tako niso podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

15. Po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. ZPP je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo in odškodnino znižalo za 3000 EUR, s čimer je ugodilo toženki v celoti, tožnikovo pritožbo pa je bilo treba zavrniti in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

16. V posledici spremembe glavne odločitve je bilo treba spremeniti tudi stroškovni del izpodbijane sodbe. Tožnikov uspeh je sedaj manjši, in sicer 22 % (prej 41%), zato je po pobotanju ustreznih delov obeh zneskov obračunanih pravdnih stroškov toženka dolžna tožniku plačati 382,97 EUR in ne 832,07 EUR.

17. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške, in sicer 219,40 EUR: pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi), povečan za 22% DDV, to je 4,40 EUR, in sodno takso v višini 195,00 EUR (2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).