Jedro

V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, saj se zakonitost opozorila presoja v okviru presoje zakonitosti redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga. Zato je sodišče tožbo na razveljavitev opozorila pravilno zavrglo. Tožnik pa je tudi napačno zahteval sodno varstvo po 3. odst. 204. člena ZDR, saj ne gre za disciplinsko sankcijo opomina, ampak za opozorilo po 1. odst. 83. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke na razveljavitev obdolžitev člana uprave tožene stranke M. d.d., s štev. 0 34/2004, z dne 29.3.2004, s katero se tožečo stranko M. K. obdolžuje kršitve delovnih in pogodbenih obveznosti kot nezakonita in da se ugotovi, da tožeča stranka M. K. ni kršila očitanih delovnih obveznosti, to je, da dne 4.3. in 5.3.2004, ni skoordinirala vse potrebnih aktivnosti za dobavo materialov za prezentacijo pri kupcu - firmi Vokel - BiH (tč. I. izreka); obenem pa sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške sodnega postopka (tč. II. izreka). Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz določila 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. podrejeno, da izpodbijani sklep tako spremeni, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka, ki naj se skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje, do plačila nakažejo na transakcijski račun pooblaščenke tožeče stranke odvetnice pri Novi KB Maribor d.d. s št. 04 119-0110337624. V pritožbi navaja, da se tožeča stranka s citirano odločitvijo sodišča ne strinja in je pri presojanju tožbenega zahtevka nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato ker se je zadovoljilo zgolj z navedbo tožene stranke, da je vodila postopek v skladu z določilom 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Iz celotne predložene listinske dokumentacije pa je razvidno, da je tožena stranka zoper tožnico vodila disciplinski postopek. Tožeča stranka je že v tožbi navajala, da se ne strinja z obrazložitvijo člana uprave, s katero jo obdolžuje kršitve delovnih in pogodbenih obveznosti. Sodno varstvo svojih pravic pri naslovnem sodišču je uveljavljala na podlagi 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih, saj gre v bistvu za odločitev o disciplinski odgovornosti tožeče stranke, ki jo je tožena stranka ugotavljala po postopku, določenem za disciplinsko odgovornost delavcev v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih. Res je, da se tožeči stranki z obdolžitvijo ne spreminja delovnopravni status, vendar pa ne gre spregledati, da je takšna obdolžitev podlaga za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, zaradi česar pa lahko pride do spremembe delovnopravnega statusa toežče stranke. Tudi predpostavka za kasnejšo odpoved ima pravne posledice za tožečo stranko. Zaradi nje je vodenje postopka odpovedi iz krivdnih razlogov sploh mogoče in omogoča delodajalcu odpoved tudi v primeru, ko delavec predhodno sploh ni kršil delovnih oz. pogodbenih obveznosti. Ves ta čas pa je bila, t.j. v času očitane ji kršitve, v bolniškem staležu. Zato ne more biti dvoma, da ima tožeča stranka tudi zoper dano opisno vložitev delodajalca možnost sodnega varstva. Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje, se protivi vsem navedam tožeče stranke, in predlaga zavrnitev njene pritožbe. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da Zakon o delovnih razmerjih v 1. odst. 83. čl. določa, da pisno opozorilo delodajalca ne predstavlja dejanja ali odločitve, s katerim ta krši kakšno od pravic delavca iz delovnega razmerja oz. ne izpolnjuje določenih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato zakon o delovnih razmerjih, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, delavcu ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva zaradi ugotovitve nezakonitosti oz. razveljavitve pisnega opozorila delavcu na izpolnjevanje obveznosti in predstavlja le predpostavko za kasnejšo morebitno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, iz katerih se sme sklep izpodbijati, ugotovilo, da pritožbeni razlogi ne obstojijo. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu tega sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb postopka po 2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe tožeče stranke in se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe za razveljavitev opozorila delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (1. odst. 83. čl. ZDR). V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavca na izpolnjene obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo že po gramatikalni razlagi ne pomeni dejanja, s katerim bi delodajalec kršil katero od pravic delavca iz delovnega razmerja ali posegel v neko od njegovih pravic. Opozorilo namreč nima neposrednih pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za kasnejšo redno odpoved. Šele v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi delavec lahko uveljavljal neutemeljenost takšnega opozorila. Glede na to za konkretno odločitev ni pomembno, če bi delavec najprej zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu v smislu 1. odst. 204. člena in v nadaljevanju postopal po 2. odst. 204. člena ZDR. Nikakor pa ne pride v tem primeru v poštev 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih, saj ta določba jasno določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem, ker gre v tem primeru le za opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi v primeru ponovne kršitve, nikakor pa ne za disciplinski postopek delodajalca zoper tožečo stranko kot to zmotno meni pritožba tožeče stranke, saj bi morala tožena stranka izreči disciplinski ukrep (175. čl. ZDR-02). Pri tem pa pripominja, da se v takšnem primeru glede razveljavitve pisnega opozorila ne plača sodna taksa po 12. čl. 3. odst. Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS,št. 1/90 - prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 48/90, 14/91, 38/96, 20/98, 70/2000, 93/2001, 77/2002 in 99/2002), kajti iz odstavka tega člena jasno izhaja, da sodne takse ne plača delavec v individualnem delovnem sporu o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Namreč pisno opozorilo predstavlja predpostavko za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi tega ga je treba upoštevati v širšem smislu kot spor glede prenehanja delovnega razmerja (1. odst. 83. čl. ZDR, ki se nahaja v 4. poglavju - odpoved pogodbe o zaposlitvi). Glede na navedeno zaključuje pritožbeno sodišče, da so pritožbene navedbe tožeče stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljene, saj sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 23. čl. Ustave R Slovenije, ker pisno opozorilo ne pomeni dejanja, s katerim bi delodajalec kršil katero od pravic delavcev iz delovnega razmerja ali posegal v neko od njegovih pravic. Iz teh razlogov ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen in zakonit. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožeča stranka zato, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo zato, ker le-ta ni bil potreben (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot vse to izhaja iz izreka tega sklepa.