Jedro

Ker v postopkih v zvezi z (ne)priznanjem tuje sodne odločbe na podlagi 71. člena Uredbe slovensko sodišče odločbe, izdane v drugi državi članici, pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine, se lahko pravno relevantna dejstva nanašajo le na procesno dejansko stanje. To je skladno s stališčem SEU, da sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, ne more preverjati niti, ali je sodišče države izvora pravilno uporabilo materialno pravo niti, ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Presoja o nujnosti zadeve pomeni del vsebine sklepa nemškega sodišča, zato sodišče priznanja oziroma izvršitve v skladu z 71. členom Uredbe tega, ali so podani razlogi nujnosti, ne sme preverjati.

Prepoved vsebinskega preverjanja sodnih odločb drugih držav članic velja po sodni praksi SEU tudi za razloge ogroženosti dobrobiti otroka, ki jih stranka zatrjuje po izdaji potrdila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Uvodno

1.Predlagatelj je oče mladoletne A. A., rojene ... 2012 (v nadaljevanju otrok, tudi hčerka), nasprotna udeleženka je njena mama. Nemško občinsko sodišče v B. je s sklepom 2 F 1469/2023 z dne 8. 11. 2023 odločilo, da mora predlagatelj otroka nemudoma izročiti nasprotni udeleženki.

1.Slovensko izvršilno sodišče je na predlog matere na podlagi citirane tuje sodne odločbe s priloženim potrdilom v obliki priloge IV v skladu z Uredbo EU št. 2019/1111 Sveta Evropske unije o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba Bruselj II b - prenovitev, v nadaljevanju Uredba) izdalo sklep o izvršbi I 2736/2023 z dne 19. 1. 2024, ki je postal izvršljiv istega dne. Zoper ta sklep je predlagatelj vložil ugovor in predlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe oziroma podrejeno za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe. Ker predlog za zavrnitev priznanja oziroma izvršitve tuje sodne odločbe v skladu z a 42.b členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) obravnava okrožno sodišče v samostojnem postopku, je izvršilno sodišče zadevo odstopilo v presojo temu sodišču, ki je predlagatelja pozvalo na dopolnitev predloga za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe. Ta je pred Okrožnim sodiščem v Mariboru 6. 5. 2024 vložil dopolnitev predloga za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe oziroma podrejeno za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe, ki ga je okrožno sodišče obravnavalo v izpodbijanem sklepu IV R 63/2024 z dne 20. 3. 2025. V predlogu je trdil, da ga je nemško sodišče izdalo, preden se je imel možnost spustiti v postopek in obravnavanje ter da mu začetno pisanje v postopku pred nemškim sodiščem ni bilo vročeno v njemu razumljivem jeziku, kršitev naj ne bi mogel uveljavljati s pravnimi sredstvi v državi izvora. Nemško sodišče tudi ni upoštevalo volje 11-letne hčerke, ki bi jo ta lahko izrazila. Zatrjeval je tudi hčerkino ogroženost v primeru vrnitve v Nemčijo zaradi nevarnosti, ki jo pomeni novi partner nasprotne udeleženke.

2.Nasprotna udeleženka je predlogu predlagatelja nasprotovala in navedla, da ne držijo njegove navedbe o neučinkovitem pravnem sredstvu pred nemškim sodiščem, saj ga je to po njegovem obvestilu o obstoju okoliščin, ki nasprotujejo vrnitvi otroka materi, povabilo, naj se s hčerko 10. 11. 2023 zglasita na sodišču. O vsebini sklepa nemškega sodišča z dne 8. 11. 2023 ga je obvestil tudi Center za socialno delo v Mariboru (v nadaljevanju CSD).

Odločitev sodišča prve stopnje

3.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja za zavrnitev priznanja sklepa nemškega sodišča z dne 8. 11. 2023 in za zavrnitev izvršitve tega sklepa. Vsakemu od udeležencev je naložilo plačilo svojih stroškov postopka. Odločitev je oprlo na določbe 30., 33., 34., 39., 41., 59 in 71. člena Uredbe. Pojasnilo je, da v zadevi, potem ko je predlog in druge vloge vročilo udeležencema, ni opravilo naroka, ker odločitev o predlogu ni odvisna od spornih dejstev. Presodilo je, da ni podano zatrjevano očitno nasprotje javnemu redu v državi članici priznanja, ob upoštevanju otrokove koristi, po točki a) prvega odstavka 39. člena Uredbe, saj ni izkazana očitna kršitev temeljne pravice oziroma pravnega pravila v državni priznanja. Prav tako ni podana kršitev iz drugega odstavka 39. člena Uredbe zaradi nepridobitve izjave 11-letnega otroka. V zvezi s tem je pojasnilo, da je presoja zmožnosti otroka podati svoje mnenje v izključni pristojnosti nemškega sodišča, ki je izdalo potrdilo iz priloge IV Uredbe z oznako, da otrok ni sposoben oblikovati svojega mnenja. Poleg tega je nemško sodišče odločalo v nujni zadevi —  protipravnem odvzemu otroka, v kateri si je treba na podlagi Uredbe prizadevati za čimprejšnjo vrnitev otroka. O zatrjevanih predlagateljevih kršitvah glede

3.vročanja in možnosti zaslišanja pred izdajo sklepa pa je sodišče pojasnilo, da je bil sklep nemškega sodišča predlagatelju, kar tudi sam zatrjuje, vročen 3. 5. 2024 skladno z Uredbo (EU) 2020/1784 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 11. 2020 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju Uredba o vročanju) ter da iz obrazložitve sklepa izhaja, da se bo postopek z obravnavo in zaslišanjem zaradi posebne nujnosti vodil po izdaji sklepa, ko bo imel predlagatelj tudi možnost izjave. Postopanje nemškega sodišča je prepoznalo kot skladno z ureditvijo začasnih odredb v Družinskem zakoniku (v nadaljevanju DZ), ki jih sodišče izda v primeru otrokove ogroženosti, ter s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-491/10 PPU, v skladu s katero je po Uredbi podana predpostavka, da nezakonita premestitev ali zadržanje otroka resno ogrožata njegovo korist. Nemškemu sodišču zato ni mogoče očitati kršitve po točkah b) in c) prvega odstavka 39. člena Uredbe (torej glede vročanja in možnosti zaslišanja).

Pritožba predlagatelja in odgovor nasprotne udeleženke

4.Predlagatelj vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da mu nemško sodišče, potem ko mu je poslalo vabilo na zaslišanje za 23. 1. 2024,

4.vse do 3. 5. 2024, ko mu je po določbah Uredbe vročilo sklep z dne 8. 11. 2023, ni vročilo nobenega sodnega pisanja. V celotnem postopku (ne pred ne po vročitvi sklepa z dne 8. 11. 2023) ni imel možnosti podati izjave niti vložiti pravnega sredstva, zato mu je bila kršena pravica do učinkovite obrambe. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu Cp 42/2018 z dne 21. 2. 2019. Zatrjuje kršitev pravice do izvedbe naroka iz 8. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ker naj bi bila na podlagi te določbe izvedba naroka obvezna, sodišče pa je odločitev o tem, da ga ne izvede, zmotno oprlo na 7. člen prej veljavnega ZNP, na podlagi katerega izvedba glavne obravnave v nepravdnem postopku ni bila obvezna. Sodišče ni imelo podlage za neizvedbo naroka za glavno obravnavo, zato je podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, toliko bolj ker je predlagal svoje zaslišanje kot dokaz glede nasilja, ki ga hčerka doživlja v Nemčiji in glede njene volje ostati v Sloveniji. Zatrjuje tudi kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da v postopku ni bilo spornih dejstev, kar je v nasprotju s trditvami predlagatelja o napačnih podatkih na potrdilu iz priloge IV in da je bila 11-letna hčerka sposobna izjaviti svojo voljo. Sodišče zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem predlagatelja ni obrazložilo. Razlog za zavrnitev priznanja oziroma izvršitve sklepa nemškega sodišča z dne 8. 11. 2023 pa je podan predvsem iz razloga, ker je nemško sodišče izdalo sklep, ne da bi otroku, ki lahko oblikuje svoje mnenje, dalo možnost, da ga v skladu z 21. členom Uredbe izrazi. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi C-455/15. Otroka bi moralo zaslišati vsaj slovensko sodišče, saj nemško sodišče poleg tega, da ni pridobilo otrokovega mnenja, tudi ni izvajalo dokazov glede sposobnosti izražanja volje niti ni navedlo razlogov o tem, zakaj otrokove izjave ni pridobilo. Ocena v prilogi IV izvornega sodišča, da otrok ni sposoben oblikovati svojega mnenja, po mnenju predlagatelja ni sodniška odločitev, zato bi moralo otrokovo voljo ugotavljati vsaj slovensko sodišče. Protispisna je ugotovitev slovenskega sodišča, da je presojo otroka, da izrazi voljo, opravilo že nemško sodišče. Na pomen otrokove volje je v postopku na podlagi zahteve nasprotne udeleženke za vrnitev otroka v Nemčijo opozorilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-635/24-25. Slovensko sodišče je (tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) zmotno uporabilo 39. (pogoji za zavrnitev priznanja odločbe izvorne države) in 71. člen (izključitev preverjanja vsebine odločbe izvorne države) Uredbe, ker presoja okoliščin, ali je imel otrok možnost izraziti svojo voljo, ne pomeni posega v tujo sodno odločbo oziroma preverjanje vsebine. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5.Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je nemško sodišče udeležencema omogočilo sodelovanje v postopku. Spornih dejstev med udeležencema (razen ali predlagatelj govori nemško ali ne) ni. Slovensko sodišče ni pristojno presojati navedb izvornega sodišča v obrazcu Uredbe (vključno s presojo nemškega sodišča, da hčerka ni sposobna oblikovati lastnega mnenja), zato ni zagrešilo očitanih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi 21. člena Uredbe lahko namembno sodišče sicer zavrne priznanje tuje odločbe zaradi kršitve pravice do izjave, vendar ne, če gre za nujno zadevo. Tako nujnost utemeljuje predlagateljev protipraven odvzem hčerke, ki je zaupana v varstvo in vzgojo materi. S priznanjem in izvršitvijo tuje sodne odločbe bi se prekinilo protipravno stanje odvzema otroka staršu, ki mu je otrok zaupan v izključno varstvo in vzgojo, zato tudi ne more biti kršen javni red. Svoje in otrokovo zaslišanje pred nemškim sodiščem je s svojo pasivnostjo preprečil sam predlagatelj, nato pa se je skliceval na kršitev pravice do zaslišanja in javnega reda. Tudi če bi nemško sodišče zagrešilo kršitev otrokove pravice do izjave, to ne pomeni tudi kršitve slovenskega javnega reda v okviru odločanja o priznanju tuje sodne odločbe, ker otrokova pravica do izjave ni absolutna.

6.Pritožba ni utemeljena.

Dejanski okvir spora

V obravnavani zadevi dejansko podlago odločanja tvorijo naslednja pravno pomembna dejstva:

Nemško sodišče je 8. 11. 2023 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da mora predlagatelj mld. otroka nemudoma izročiti nasprotni udeleženki.

Otrokova mati je na podlagi navedenega nemškega sklepa pred izvršilnim sodiščem v Sloveniji vložila predlog za izvršbo, v katerem je predlagatelj vložil ugovor in predlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe oziroma zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe, ki ga je sodišče s sklepom zavrnilo, pritožba zoper ta sklep pa je predmet pritožbenega preizkusa tega postopka.

Nemško sodišče predlagatelju pred izdajo sklepa z dne 8. 11. 2023 ni dalo možnosti izjave.

Sklep z dne 8. 11. 2023 je nemško sodišče predlagatelju v skladu s pravili Uredbe (v slovenskem prevodu) vročilo 3. 5. 2024.

Nemško sodišče pred izdajo sklepa ni pridobilo izjave mld. otroka, tedaj v starosti 11 let.

Iz priloženega potrdila nemškega sodišča v prilogi IV izhaja, da mld. otrok ni sposoben oblikovati svojega mnenja.

Iz sklepa nemškega sodišča izhaja, da bodo zaradi posebne nujnosti zadeve obravnave in zaslišanja potekala šele po izdaji sklepa.

O postopku v zvezi z (ne) priznanjem tuje sodne odločbe

7.V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče odloča o pritožbi predlagatelja zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagatelja za zavrnitev priznanja oziroma izvršitve sklepa nemškega sodišča z dne 8. 11. 2023, izdanega v postopku za vrnitev otroka po Haški konvenciji. Pravno podlago za odločitev zato pomenijo določbe Uredbe. Na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredbe se odločba, izdana v državi članici, v drugih državah prizna, ne da bi bilo treba za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek. Prav tako je takšna odločba na podlagi prvega odstavka 34. člena Uredbe izvršljiva v drugih državah članicah, ne da bi bila za to potrebna razglasitev izvršljivosti.

8.Stranka pa lahko v skladu z določbami 39. člena v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Uredbe uveljavlja razloge za zavrnitev priznanja odločbe v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo. Po prvem odstavku 39. člena Uredbe se lahko priznanje tuje odločbe zavrne:

če bi bilo v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se uveljavlja priznanje, ob upoštevanju otrokove koristi,

če zadevni osebi, ki se ni spustila v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na način, da lahko pripravi obrambo, razen če je ugotovljeno, da se ta oseba z odločbo nedvoumno strinja,

če je bila odločba, glede katere oseba zatrjuje, da posega v njeno starševsko odgovornost, izdana, ne da bi bi bila tej osebi dana možnost zaslišanja,

če in kolikor je nezdružljiva s poznejšo odločbo v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, izdano v državi članici, v kateri se uveljavlja priznanje (ter poznejša odločba izpolnjuje pogoje za priznanje),

če ni bil upoštevan postopek iz 82. člena Uredbe Bruselj 2b (postopek o namestitvi otroka v drugo državo članico, ki se ne uporablja, kadar naj bi se otrok namestil pri staršu).

Po drugem odstavku 39. člena Uredbe se lahko priznanje tuje odločbe zavrne tudi iz razloga, če otroku, ki lahko oblikuje lastno mnenje, v postopku ni bila dana možnost, da ga izrazi v skladu z 21. členom Uredbe, razen če se postopek nanaša na otrokovo premoženje ali če so podani tehtni razlogi, zlasti ob upoštevanju nujnosti zadeve.

9.V zvezi z odklonilnimi razlogi za priznanje tuje sodne odločbe sodišče priznanja oziroma izvršitve pri preizkusu javnega reda v skladu z 69. členom Uredbe ne sme preverjati pristojnosti sodišča države izvora. Poleg tega na podlagi 71. člena Uredbe pod nobenim pogojem odločbe, izdane v drugi državi članici, ne sme preverjati glede vsebine. Sodišče SEU v svoji sodni praksi o (ne)priznavanju tujih sodnih odločb v postopkih v zvezi s civilno ugrabitvijo otroka po Haaški konvenciji poudarja, da mora priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, izrečenih v državi članici, temeljiti na načelu medsebojnega zaupanja, zato je treba razloge za nepriznanje omejiti na kar najmanjši obseg. Temu je v dosedanji sodni praksi sledilo tudi Vrhovno sodišče, ki je pojasnilo, da načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami od vsake države zahteva, da razen v izjemnih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo unije, zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Ureditev priznavanja in izvrševanja, ki ga določa Uredba, temelji prav na medsebojnem zaupanju v ustreznost sodnega varstva znotraj unije. To zaupanje med drugim zahteva, da so sodne odločbe, izdane v državi članici, ipso iure priznane v drugi državi članici. Ker pomeni oviro za uresničevanje medsebojnega zaupanja kot ene od temeljnih vrednot Uredbe, je treba določbo Uredbe, ki določa razloge za zavrnitev priznanja, razlagati ozko.

10.V postopkih na podlagi zahtevka za zavrnitev priznanja odločb v zvezi z neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem otroka, ki zadeva več kot eno državo članico, se na podlagi tretjega odstavka 1. člena Uredbe uporabljajo določbe IV. poglavja Uredbe. Tako se na podlagi prvega odstavka 40. člena Uredbe uporabljajo postopki iz členov 59-62 (in določbe VI. poglavja Uredbe). Na podlagi prvega odstavka 59. člena Uredbe postopek vložitve zahtevka za zavrnitev izvršitve (in na podlagi prvega odstavka 40. člena Uredbe tudi postopek na podlagi zahtevka za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe) v delu, ki ga ne ureja Uredba, ureja pravo države članice priznanja oziroma izvršitve. Vrhovno sodišče je zato kot pravno podlago uporabilo tudi določbe a42.b člena ZIZ. Po prvem odstavku a42.b člena ZIZ ima dolžnik oziroma zainteresirana stranka v Republiki Sloveniji pravico vložiti predlog za zavrnitev priznanja, predlog za odločitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja ali predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine. Za odločanje o tem je pristojno okrožno sodišče. Na podlagi sedmega odstavka a42.b člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom a42.b člena ZIZ je v postopku o pritožbi zoper zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe pristojno Vrhovno sodišče.

Glede neizvedbe naroka za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje

11.Sodišče prve stopnje ni opravilo naroka, ker je ocenilo, da odločitev o predlogu predlagatelja ni odvisna od spornih dejstev. Podlago za tako postopanje je imelo, in sicer ne v 7. členu prej veljavnega ZNP, temveč v šestem odstavku a42.b člena ZIZ. Ker v postopkih v zvezi z (ne)priznanjem tuje sodne odločbe na podlagi 71. člena Uredbe slovensko sodišče odločbe, izdane v drugi državi članici, pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine, se lahko pravno relevantna dejstva nanašajo le na procesno dejansko stanje. To je skladno s stališčem SEU, da sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, ne more preverjati niti, ali je sodišče države izvora pravilno uporabilo materialno pravo niti, ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dejstva, ki jih predlagatelj zatrjuje kot sporna (ugotovitev pristne otrokove volje, okoliščine otrokove ogroženosti), ne pomenijo dejstev procesnega dejanskega stanja, ki so pravno pomembna za presojo odklonilnih razlogov iz 39. člena Uredbe. Sklep Vrhovnega sodišča Ips X 22/2020 z dne 26. 8. 2020, na katerega se sklicuje v povezavi s pritožbeno tezo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče izvesti narok za glavno obravnavo, je neprimerljiv z obravnavanim postopkom, ker se nanaša na zahtevo za opravo glavne obravnave v upravnem sporu in ne v postopku glede (ne)priznanja tuje sodne odločbe. Predlagateljevi očitki o kršitvah zaradi neizvedbe naroka pred slovenskim sodiščem po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so zato neutemeljeni.

O odklonilnih razlogih iz 39. člena Uredbe

12.Predlagatelj v pritožbi uveljavlja kršitev določb 39. člena Uredbe o odklonilnih razlogih za priznanje tuje sodne odločbe, in sicer nasprotovanje javnemu redu v državi članici, v kateri se uveljavlja priznanje po (a) točki prvega odstavka 39. člena Uredbe ob upoštevanju otrokove koristi, kršitev pravice do vročitve pisanja in možnosti zaslišanja po (b) in (c) točkah prvega odstavka 39. člena Uredbe ter iz razloga po drugem odstavku 39. člena Uredbe, ker otroku pred izdajo sklepa nemškega sodišča ni bila dana možnost oblikovati in izraziti lastnega mnenja.

Glede kršitve v zvezi z vročanjem pisanj predlagatelju

V Uredbi pravila vročanja niso posebej urejena. Iz 33. točke preambule in točke (a) 2. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah izhaja, da se začasni ukrepi, ki jih je odredilo izvorno sodišče, ne smejo priznati in izvršiti, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče, razen če se sodna odločba z zadevnimi ukrepi vroči tožencu pred izvršitvijo. To potem ne bi smelo preprečiti priznanja in izvršitve takšnih ukrepov skladno z nacionalnim pravom. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da morebitna kršitev kontradiktornosti v začetni fazi postopka še ni odklonilni razlog priznanja tuje sodne odločbe. Izvedbena pravila vročanja ureja prenovljena Uredba o vročanju.

Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bil sklep nemškega sodišča z dne 8. 11. 2023, s katerim je sodišče predlagatelju naložilo takojšnjo vrnitev otroka, predlagatelju po pravilih Uredbe o vročanju vročen 3. 5. 2024. Prvostopenjsko sodišče je to ugotovitev oprlo na navedbe samega predlagatelja ter na obvestilo sodnika nemškega sodišča.

Predlagatelj je zoper sklep o izvršbi na podlagi sklepa nemškega sodišča vložil ugovor in zahtevo za nepriznanje sklepa nemškega sodišča o vrnitvi otroka. To pomeni, da je bil sklep nemškega sodišča predlagatelju vročen pred njegovo izvršitvijo. Zatrjevana kršitev vročanja kot zavrnitveni razlog po (b) točki prvega odstavka 39. člena Uredbe zato ni podana.

13.Vrhovno sodišče na podlagi navedenega šteje, da je podana dopustna izjema od razloga za zavrnitev priznanja po (b.) točki drugega odstavka 39. člena Uredbe, ker je odstop od obveznosti zaslišanja otroka utemeljeval razlog nujnosti zadeve ter izjema iz prvega odstavka 21. člena Uredbe, ker je sodišče izvorne države ocenilo, da otrok ni sposoben izraziti svojega mnenja. Posledično tudi zaključuje, da je sodišče prve stopnje določbo 71. člena Uredbe pravilno uporabilo in tudi ni prekršilo določbe drugega odstavka 39. člena Uredbe v zvezi z odklonilnim razlogom opustitve zaslišanja otroka.

14.Predlagatelj je pritožbene razloge o kršitvah javnega reda utemeljeval z drugimi zatrjevanimi kršitvami iz 39. člena Uredbe (kršitev določb o vročanju ter zaslišanju predlagatelja in otroka), za katere je Vrhovno sodišče presodilo, da niso podane. Zato tudi ni podana kršitev javnega reda iz (a) točke prvega odstavka 39. člen Uredbe.

15.Ker Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku ni ugotovilo nobene od zatrjevanih kršitev niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16.Predlagatelj s pritožbo ni uspel. Nasprotna udeleženka pa stroškov postopka ni priglasila, zato ji jih sodišče ni odmerilo v skladu z določbami prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.

-------------------------------

1Vrhovno sodišče zaradi popolnosti dodaja, da je med udeležencema pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v teku tudi postopek po Haaški konvenciji III Z 46/2023 upnice (matere) zoper dolžnika (očeta), o katerem je presojalo tudi Ustavno sodišče v odločbi, na katero se v pritožbi sklicuje predlagatelj. Ustavno sodišče je, kot sicer pravilno opozarja predlagatelj v pritožbi, med drugim zavzelo stališče, da sodišči nižjih stopenj v navedenem postopku nista navedli zadostnih, ustavno sprejemljivih razlogov za to, da nista sledili želji deklice, tedaj stare 11 let. Postopek, ki je predmet pritožbenega preizkusa, ni postopek po Haaški konvenciji za vrnitev otroka, temveč odločitev o (ne)priznanju tuje sodne odločbe.

2Zatrjuje, da se zaslišanje ni izvedlo, ker se naroka po vabilu za dan 31. 1. 2024 ni udeležil, ker ni razumel sodnih pisanj. Na nemško sodišče je naslovil dopis, da prosi za vročanje v slovenskem jeziku, ker ne razume nemških pisanj v nemškem jeziku, pa mu nemško sodišče ni odgovorilo.

3Sklep sodišča v B. se (skupaj s prevodom v slovenski jezik) v spisu nahaja pod prilogo A 1.

4Glej npr. 5. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-491/10 PPu z dne 22. 12. 2020 (Pelz), 35. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-455/15 PPU z dne 19. 11. 2015 (P proti Q). Glej tudi 3. točko preambule Uredbe.

5Primerjaj 13. točko obrazložitve sklepa VSRS Cp 7/2020 z dne 27. 2. 2020.

6ZIZ se v a42b. členu glede postopka v zvezi z (ne) priznanjem tuje sodne odločne sicer sklicuje na odločbe, izdane na podlagi Uredbe 1215/2012/EU (v nadaljevanju Uredbe Bruselj 2). Ta je predhodnica Uredbe Bruselj 2b oziroma njena prenovitev, zato se citirana določba ZIZ uporablja tudi glede odločb po Uredbi Bruselj 2b (glej prvi odstavek preambule Uredbe Bruselj 2b - prenovitev).

7Glej 36. točko sodbe SEU v zadevi C 7/98 z dne 28. 3. 2000 (Krombach).

8Smiselno primerjaj 14. točko obrazložitve sklepa VSRS Cp 7/2020 z dne 27. 2. 2020.

9Obvestilo nemškega sodišča se v izvirniku in v slovenskem prevodu nahaja pod list. št. 99 spisa.

10Glej 104. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-195/08 PPU z dne 11. 7. 2008 (Rinau).

11Glej 45. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-491/10 PPU z dne 22. 12. 2010 (Pelz).

12Glej 51. točko sodbe SEU v zadevi C-455/15 PPU z dne 19. 11. 2015 (P proti Q).

13Cilj Haaške konvencije iz 1. člena je namreč zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otroka, ki je nezakonito odpeljan ali zadržan v drugi pogodbenici ter zagotoviti, da se pravice do skrbi za otroka in osebnih stikov z njim po zakonu ene od pogodbenic spoštujejo v drugi pogodbenici. Določba prvega odstavka 11. člena Haaške konvencije iz leta 1980 tudi zahteva, da sodni ali upravni organi pogodbenic takoj izvedejo postopek za vrnitev otroka.

14Glej 14. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.

15Glej 6. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-377/01 z dne 4. 10. 2001. Glej tudi Končina Peternel, M., Mednarodna ugrabitev otrok, Pravosodni bilten 3/2013.

16Glej 9. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-419/10 z dne 2. 12. 2020.

17Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 457/2001 z dne 10. 9. 2001.

18Glej 64. in 66. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-491/10 PPU z dne 22. 12. 2010 (Pelz).

19Citirana sodna praksa je še vedno aktualna, kljub temu da se nanaša na Uredbo Bruselj 2 oziroma 2a.

20Glej 65. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-491/10 PPU z dne 22. 12. 2010 (Pelz).

21Glej 56., 69. in 74. točko sodbe SEU v zadevi C-491/10 PPU z dne 22. 12. 2010 (Pelz). V tej zadevi je potrdilo po mnenju sodišča države članice vsebovalo očitno napačno navedbo, da je sodišče države članice izvora mladoletno hčerko zaslišalo, čeprav naj ne bi bilo tako (glej 36. točko obrazložitve. Glej tudi 89. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-195/08 z dne 11. 7. 2008 (Rinau).

22Glej odgovor na četrto vprašanje sodbe SEU v zadevi C-211/10 z dne 1. 7. 2010 (Povše).