Jedro

Kot olajševalne okoliščine sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo obtoženkine bistveno zmanjšane prištevnosti. V skladu z določbo tretjega odstavka 29. člena KZ-1 se tak storilec sicer sme mileje kaznovati. Takšno zakonsko pooblastilo pa sodišče ne more uporabiti, če se storilec, tako kot v obravnavanem primeru obtoženka, v takšno stanje sam spravi s prekomernim uživanjem alkoholnih pijač, kljub zavesti, da je kot voznik udeležen v cestnem prometu in da kot tak neposredno ogroža varnost cestnega prometa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena je dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena A. A., po podanem priznanju krivde na predobravnavnem naroku 17. 8. 2020, spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu ji je bila po četrtem odstavku 324. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora, za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči pa po prvem odstavku 328. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 določena kazen dveh mesecev zapora, nakar ji je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora. Po 48. členu KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 324. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtoženki izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta in šestih mesecev, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prestan v zaporu pa se v čas trajanja stranske kazni ne všteva. Po šestem odstavku 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obtoženki v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila vštelo čas, ko ji je bilo odvzeto vozniško dovoljenje od 22. 6. 2019 dalje. Obtoženka je po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka v višini 1.114,41 EUR in plačati sodno takso v najnižji vrednosti.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obtoženka pravočasno pritožila. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter graja odločbo o kazni. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in ji izreče družbeno koristno in humanitarno kazensko sankcijo, kot je to prosila že na predobravnavnem naroku.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, t. j. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pritožbenih navedb obtožene, ki so se nanašale na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkušanju prvostopenjske sodbe ni presojalo.

6. Odločbo o kazenskih sankcijah pa je obtožena izpodbijala s trditvami, da sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni ni upoštevalo okoliščin kot so: obtoženkino priznanje krivde, njena bistveno zmanjšana prištevnost ob storitvi obravnavanih kaznivih dejanj, okoliščini, da se je oškodovanec odrekel vsem zahtevkom ter da odpravlja posledice kaznivega dejanja s psihiatričnim zdravljenjem. Sodišče prve stopnje pa naj ne bi še zlasti upoštevalo njenega slabega zdravstvenega stanja (čaka na transplantacijo srca), ki ji ne dopušča prestajanja zaporne kazni.

7. V skladu z določbo drugega odstavka 49. člena KZ-1 (splošna pravila za odmero kazni), sodišče pri odmeri kazni upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogroženosti ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju. V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije ter pri odmeri obeh določenih kaznih ter izreku enotne kazni zapora upoštevalo prav vse relevantne okoliščine. Tako ne drži pritožbena trditev o neupoštevanju obtoženkinega priznanja krivde, iskrenega obžalovanja, kritičnega odnosa do storjenih kaznivih dejanj, ki se je izražalo tudi v opravičilu obtožencu in izraženem obžalovanju ter njenih zdravstvenih težav. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pod točko 6 obrazložitve pravilno izpostavilo na strani olajševalnih okoliščin, ob dodatnih dveh: dosedanje obtoženkine neobsojenosti ter sicer urejenih življenjskih razmer. Je pa sodišče prve stopnje na strani obteževalnih okoliščin pravilno poudarilo dejstvo, ki se nanaša še zlasti na kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu in sicer, da je obtoženka to kaznivo dejanje storila v stanju hude alkoholiziranosti, ko je stopnja alkohola v njenem organizmu več kot dvakratno presegla mejno vrednost 1,10 grama alkohola na kilogram krvi po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Sklicujoč na splošno uveljavljeno sodno prakso, ko se alkoholiziranost voznikov šteje za eden najpogostejših vzrokov prometnih nesreč z najhujšimi posledicami, je sodišče prve stopnje pravilno argumentiralo nujnost izreka nepogojne zaporne kazni. Kot olajševalne okoliščine pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo obtoženkine bistveno zmanjšane prištevnosti. V skladu z določbo tretjega odstavka 29. člena KZ-1 se tak storilec sicer sme mileje kaznovati. Takšno zakonsko pooblastilo pa sodišče ne more uporabiti, če se storilec, tako kot v obravnavanem primeru obtoženka, v takšno stanje sam spravi s prekomernim uživanjem alkoholnih pijač, kljub zavesti, da je kot voznik udeležen v cestnem prometu in da kot tak neposredno ogroža varnost cestnega prometa. Pritožbeni preizkus obtoženki izrečene kazni je tako pokazal, da sta ji bili za dve naklepno storjeni kaznivi dejanji s težo, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, določeni povsem primerni kazni enega leta in dveh mesecev ter dveh mesecev zapora ter nato izrečena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora.

8. V zvezi s pritožbeno izraženo željo obtoženke po „humanitarni kazni, ki bo družbeno koristna“ pa jo je treba poučiti, da ima po določbi 129.a člena ZKP pravico, da v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe zaprosi sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji (Okrožno sodišče v Celju) za eno od alternativnih oblik izvršitve zaporne kazni, med katere sodi tudi možnost opravljanja dela v splošno korist po osmem odstavku 86. člena KZ-1. 9. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je obtoženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Obtoženka s pritožbo ni uspela in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.