Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, predpisanih v prvem odstavku 420. člena ZKP in sklicevanje na kršitve, ki so bile uveljavljane s pritožbo, ne zadošča kriterijem iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je s sklepom z dne 23.1.2008 po drugem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obdolženega I.B. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 30.1.2008 zavrnilo pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno. Zoper obdolženca je Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu vložilo obtožnico zaradi poskusa kaznivega dejanja velike tatvine, storjenega v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom in 25. členom KZ.

Zagovorniki so zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagajo, da vrhovno sodišče spremeni napadeno pravnomočno odločbo tako, da pripor odpravi, podrejeno pa se zavzemajo za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve pristojnemu organu v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču je ponovitvena nevarnost povezana s trdovratnostjo in agresivnostjo, ki ga izkazuje konkretno kaznivo dejanje obdolženca. Vrednotenje posameznih osebnih okoliščin (npr. težave zaradi razveze) nakazujejo le na uveljavljanje razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar velja tudi za tako imenovane subjektivne okoliščine, na katere se zahteva izrecno sklicuje. Tudi priznanje, na katerega se sklicuje zahteva, samo po sebi ne more vplivati na obstoj pripornega razloga in ne zadeva vprašanja njegove zakonitosti.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva se sklicuje na navedbe pritožbe z dne 25.1.2008 in njene dopolnitve z dne 29.1.2008. V ostalem poudarja, da niti ena subjektivna okoliščina ne kaže na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja, še manj pa, da bi v obtožbi opisano kaznivo dejanje dokončal. Obdolženec je bil v okolju, v katerem živi, vseskozi v rednem delovnem razmerju, praktično od končanja srednje šole do štirih mesecev pred nespametnim dejanjem. Izkazano je, da je nekaznovan, delovno razmerje je začasno prekinil zaradi težav osebne narave, in sicer razveze in ne iz drugih razlogov. Po izjavi delodajalca je možno delovno razmerje ponovno skleniti, kar kaže, da ima obdolženec urejene razmere in da je urejeno okolje, v katerem živi. Zgrešeno je sklepanje sodišča, da je obdolženec prihajal v Slovenijo zgolj zaradi izvrševanja kaznivih dejanj. Obdolženec je le v enem kazenskem postopku, v Republiki Sloveniji ni pravnomočno obsojen, njegovo prejšnje življenje je popolnoma neomadeževano, obdolžen je le za poskus kaznivega dejanja, premalo je upoštevano njegovo priznanje, kaznivo dejanje pa je bilo izvedeno vse prej kot profesionalno. Po stališču zahteve nižji sodišči nista kritično ocenili vseh zakonsko predpisanih predpostavk in nista na podlagi danih dejstev odločali izkustveno. Zato so podane takšne kršitve kazenskega postopka, da je odločba o podaljšanju pripora nezakonita.

Nevarnost ponovitve kaznivih dejanj sodišče glede na vsebino odločbe 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP presoja na podlagi ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin. Sodna praksa je v zvezi s temi okoliščinami zavzela stališče, da ni nujen obstoj vseh okoliščin, naštetih v navedeni določbi, pač pa mora biti vselej podana vsaj ena okoliščina objektivne in ena okoliščina subjektivne narave. Posamezna dejstva in okoliščine ugotovi sodišče, jih oceni in na tej podlagi sklepa, ali je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil istovrstna kazniva dejanja.

Obdolženec je utemeljeno osumljen poskusa kaznivega dejanja velike tatvine, izvršenega v sostorilstvu z neznano osebo. Kot je razvidno iz doslej zbranega dokaznega gradiva in tudi obdolženčevega zagovora, je bila izvršitev kaznivega dejanja načrtovana, obdolženec pa je v ta namen prišel v Republiko Slovenijo iz sosednje države. Nobenega pomisleka ni, da je izkazan utemeljen sum njegove udeležbe pri poskusu izvršitve premoženjskega delikta težje narave. Zato je sodišče utemeljeno presojalo ponovitveno nevarnost na podlagi teže in načina izvršitve kaznivega dejanja (objektivni okoliščini).

Sodišče je ugotovilo tudi subjektivne okoliščine, posebej tiste, ki zadevajo obdolženčeve osebne lastnosti ter okolje in razmere v katerih živi. Ugotovilo je namreč, da gre ob upoštevanju, da je obdolženec tuj državljan in da je prišel iz Republike Hrvaške zaradi izvršitve kaznivega dejanja v Republiko Slovenijo, za predrznega storilca. Prav tako je na podlagi doslej zbranih podatkov ugotovilo, da obdolženec ni zaposlen in da nima rednih sredstev za preživljanje. V takem položaju je sodišče utemeljeno sklepalo, da je pri njem podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil kazniva dejanja zoper premoženje. To še posebej, ker je v zagovoru sam nakazal, da je bila pri njem prisotna želja po hitrem zaslužku. Iz teh razlogov zahteva neutemeljeno očita sodišču, da ni dovolj kritično presodilo vseh v procesnem zakonu predpisanih pogojev v zvezi s sprejeto odločitvijo. Ker je sodišče ugotovilo odločilna dejstva iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, hkrati pa tudi presodilo, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in zakaj gre za sorazmeren ukrep, izpodbijani sklep ni nezakonit. Navedbe, s katerimi zahteva ponuja lastno presojo okoliščin, ki zadevajo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost in njegovo zaposlitev pred razvezo zakonske zveze in navedbe, v katerih trdi, da je le v enem kazenskem postopku, da v Republiki Sloveniji ni pravnomočno obsojen, da gre v obdolženčevem primeru le za poskus kaznivega dejanja, da ni dovolj upoštevano njegovo priznanje ter da ima možnost na prostosti ponovno skleniti delovno razmerje, pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP grajo dejanskih zaključkov izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Zahteva se ne more sklicevati na pritožbene navedbe, ker gre za izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, predpisanih v prvem odstavku 420. člena ZKP. V skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP pa se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato sklicevanje na kršitve, ki so bile uveljavljane s pritožbo, ne zadošča kriterijem določbe prvega odstavka 424. člena ZKP (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 5.9.2002, opr. št. I Ips 165/99).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obdolženega I.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).