Jedro

Okoliščina, da je obdolženec priprt v eni kazenski zadevi, sama po sebi še ne narekuje obvezne obrambe tudi v drugem postopku, ki hkrati teče zoper istega obdolženca. Sodišče mora glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoditi, ali je priprtemu obdolžencu potrebno zagotoviti obvezno obrambo tudi v drugem kazenskem postopku, ker se sam ne more (uspešno) braniti ali ker to zahtevajo razlogi pravičnosti.

Izrek

Zahteva obsojene V.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Vrhniki je s sodbo z dne 14.10.2003 obsojeno V.V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in ji na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen pet mesecev zapora, v katero ji je po 2. odstavku (pravilno bi bilo po 1.) 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 28.8.2003 od 3.45 ure dalje. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.5.2004 obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo plačila povprečnine kot stroška pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenka zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, iz razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo (sama jo poimenuje za prošnjo) za varstvo zakonitosti. Namesto predloga vložnica navaja, da prosi za razjasnitev dejanskih okoliščin, da se zahtevo obravnava prednostno ter se ji omogoči enotno prestajanje kazni, saj to vpliva tudi na "samo trenutno prestajanje" zaporne kazni in s tem povezane ugodnosti ter morebitni predčasni odpust. Vrhovna državna tožilka, specialistka A.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložnica pa pravnomočno sodbo izpodbija tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenkino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni V.V. ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja kršitev pravic obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker da ji je bila na glavni obravnavani kratena pravica do zagovornika. Svoje stališče utemeljuje z navedbami, da je bila na glavno obravnavo dne 14.10.2003 privedena iz Zaporov K., kjer je bila priprta v drugi kazenski zadevi, da zagovornik ni mogel pristopiti, sodnica pa glavne obravnave ni želela preložiti in je vložničino zahtevo, da se ji sodi v navzočnosti zagovornika, zavrnila. Obrambo je morala prevzeti sama, četudi nanjo ni bila pripravljena, saj v rokah ni imela niti obtožnega predloga in se "na zagovor ni odzvala". Izpostavlja, da je na začetku glavne obravnave jasno povedala, da se ne želi zagovarjati brez zagovornika, pa to ni bilo vpisano v zapisnik, ampak je sodišče njeno izjavo prikrojilo, kar se vložnici zdi sporno.

Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 30.6.2005, opr. št. I Ips 196/2003, sprejelo stališče, da okoliščina, da je obdolženec priprt v eni kazenski zadevi, sama po sebi še ne narekuje obvezne obrambe tudi v drugem postopku, ki hkrati teče zoper istega obdolženca, ampak da mora sodišče glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoditi, ali je priprtemu obdolžencu potrebno zagotoviti obvezno obrambo tudi v drugem kazenskem postopku, ker se sam ne more (uspešno) braniti ali ker to zahtevajo razlogi pravičnosti. Pri tem mora izhajati predvsem iz načela enakosti orožij kot pomembne sestavine pravice do poštenega sojenja in v zvezi s tem pretehtati obdolženčevo dejansko možnost za uspešno (učinkovito) obrambo. Upoštevati mora zahtevnost zadeve v dejanskem (obsežnost, število in težo kaznivih dejanj, zamotanost dokazne problematike) ali pravnem pogledu (težavnost pravne problematike) v povezavi z obdolženčevo zmožnostjo, da se zaradi objektivnih omejitev, povezanih s pripornim položajem in s svojimi osebnostnimi lastnostmi, sploh lahko (uspešno) brani. Če presoja pokaže, da tega ni sposoben mu mora sodišče postaviti zagovornika.

Drži kar trdi zahteva, da je bila obsojenka na glavno obravnavo dne 14.10.2003 privedena iz Zaporov K., kjer je bila v priporu v drugi kazenski zadevi. Ostale navedbe, s katerimi vložnica utemeljuje kršitev pravice do obrambe, pa je argumentirano zavrnilo že sodišče druge stopnje (4. odstavek na 2. strani sodbe). Obsojenki je bil obtožni predlog vročen 12.4.2002, ko je bila še na prostosti, nakar je sodišču 17.4.2002 posredovala obrambno vlogo, ki jo je poimenovala odgovor na vabilo, v kateri je podala svoje videnje o zadevi. Tudi na glavno obravnavo 2.10.2003 je bila obsojenka privedena iz pripora, vendar je bila zaradi nenavzočnosti obsojenkinega zagovornika, ki bo po njenih besedah "v nekaj dneh predložil pooblastilo", glavna obravnava preložena na 14.10.2003. Sodnica je obsojenko v skladu z določbo 2. odstavka 439. člena ZKP poučila, da glavna obravnava ne bo preložena, tudi če njen zagovornik nanjo ne bo pristopil. Četudi obsojenka pooblastila za odvetnika M.P. ni predložila, ga je sodišče povabilo na glavno obravnavo, vendar nanjo ni pristopil in svoje odsotnosti tudi ni opravičil. Vprašanje varovanja roka iz 3. odstavka 439. člena ZKP, ki ga vložnica niti ne problematizira, se glede zagovornika (odvetnik je vabilo prejel dan pred glavno obravnavo) ne postavlja, saj tudi v poznejši fazi postopka z rednim in izrednim pravnim sredstvom, vložnica pooblastila ni predložila in je zato treba ugotoviti, da se je v postopku zagovarjala brez zagovornika. Na glavni obravnavi je storitev kaznivega dejanja zanikala in svoje videnje dogajanja podrobno obrazložila, v zaključni besedi pa dejanske in pravne sklepe nasprotne stranke zavrnila. Na glavni obravnavi si je na svojo zahtevo ogledala fotografijo, ki jo je policija uporabila v fazi odkrivanja (storilke) kaznivega dejanja, o pričanju S.Š. pa izjavila, da zanjo nima vprašanj in tudi ne pripomb na njeno izpovedbo. Glede na to, da je šlo za preprost in pregleden življenjski primer in je bila obtožba z dejanskega in pravnega vidika nezahtevna, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je imela obsojenka, četudi priprta v drugi kazenski zadevi in brez zagovornika, zadostne možnosti za učinkovito obrambo. Zato je bil gledano s tega zornega kota kazenski postopek zoper obsojenko pošten in zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana.

Kolikor pa vložnica v zahtevi zatrjuje, da je na glavni obravnavi izrecno povedala, da se ne želi zagovarjati brez zagovornika, pa ta navedba v zapisniku o glavni obravnavi nima podlage. Da bi imela obsojenka na vsebino zapisnika pripombe in da teh v nasprotju z določbo 4. odstavka 315. člena ZKP sodišče ni zapisalo, zahteva tudi ne uveljavlja. Zato je tudi ta vložničin očitek neutemeljen.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, pri katerem velja načelo dispozitivnosti, zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, saj jih v nasprotnem ni mogoče preizkusiti.

Vložnica v laični zahtevi navaja, da je okrožna državna tožilka "iniciativno" pristopila z vnaprejšnjim prepričanjem, da je obsojenka kriva, čeprav ji dejanja ni zakonsko dokazala, pri čemer pa je razpolagala z evidenco, da je bila sodba Okrajnega sodišča v Postojni z dne 7.3.2001, ki se navezuje na zadevo (sodbo) pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki, pravnomočna, da je kazen v citirani sodbi prestala, čeprav je nastopila zakonska rehabilitacija, pa sodišče tega v njenem primeru ni upoštevalo. Opozarja, da se okrožna državna tožilka "opira na sodbo" le v delu njenega zagovora, del kazenske sankcije pa "izpusti", prav tako, da je kazen že prestala. Iz take utemeljitve ni mogoče razbrati, katere kršitve zakona, ki jih je mogoče upoštevati v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, zahteva sploh uveljavlja.

Kolikor pa vložnica navaja, da ji je sodišče dvakrat sodilo za isto dejanje, kar bi pomenilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, pa svoje videnje opira na trditev, da so bile v obeh postopkih zaslišane iste priče. Načelo ne bis in idem v konkretni zadevi ni bilo prekršeno, saj gre za dva različna življenjska primera, ki sta si resda kronološko sledila.

Prav tako ni razvidno, katero kršitev zakona uveljavlja vložnica s trditvijo, da se je senat Okrajnega sodišča na Vrhniki (sodila je sodnica posameznica) že pred samim začetkom glavne obravnave "okužil" s podatki iz prejšnje (to je sodbe Okrajnega sodišča v Postojni) in je tako neutemeljeno brez trdnih dokazov prišlo do "končne odločbe", s tem pa da je prekršena enakost položaja tožilstva in obrambe.

Z nadaljnjimi navedbami, da sodišče ni upoštevalo niti enega samega dokaza obrambe, pri čemer niti iz zahteve niti iz postopka pred rednim sodiščem ni razvidno, da bi katerikoli dokaz obsojenka sploh predlagala, vložnica na najbolj splošni ravni uveljavlja kršitev pravice obrambe, ki pa je z ničemer ne utemelji. Kolikor pa navaja, da sodišče ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, da po prestani kazni leta 2001 ni imela "nobenega kazenskega postopka", da je na prestajanju zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici, v trajanju 1 leta in 2 mesecev, da mora prestati še 5 mesecev in 18 dni zaporne kazni, obsojena V.V. izpodbija primernost izrečene ji kazenske sankcije. Take formulacije tudi z razlago v vložničino korist ni mogoče razumeti kot očitek sodišču, da je storilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z določbama 48. in 49. člena KZ.

Prav tako vložnica ne pove, katero kršitev zakona utemeljuje z navedbami, da njena beseda v postopku ni imela nobene teže, da je odrinjena na rob družbe in da ji je preprečena reintegracija vanjo, da je med prestajanjem kazni izgubila otroka in zdravje, da si je kljub temu uredila življenje, našla partnerja in službo. Enako velja za obsojenkino skepso glede tega, da kazenska sankcija lahko "spreobrne človeka", če ta sam v sebi ne dojame, da njegovo nezakonito ravnanje nima smisla. Kolikor pa navaja, da je sodišče (neutemeljeno) sledilo oškodovancem, pa vložnica zavrača v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za njene nadaljnje navedbe, ko izpodbija verodostojnost prič, ki so jo prepoznale po fotografiji na podlagi EMŠO, niso pa preverili identitete iz osebnih dokumentov, ko govori o oškodovankinem (očitno je mišljena S.Š.) obujanju spomina pred sodno dvorano in ponuja sklepanje, da tudi zatrjevana naključna najdba avtomobila postavlja njihovo izpovedbo na "netrdna" tla. S temi navedbami vložnica ponuja lastno presojo dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti Obsojena V.V. v zahtevi navaja, da je že v pritožbi na višje sodišče opozorila, da prepoznava "kot taka" ni bila kot jo narekuje zakon. Prepoznavo oseb ali predmetov kot procesno dejanje sodišča ureja določba 242. člena ZKP. Prepoznava pred prvostopenjskim sodiščem ni bila opravljena, pač pa je sodnica priči M.B. in S.Š. vprašala, ali obsojenko prepoznata kot osebo, ki je pri njunih podjetjih najela vozilo, pričo Ž.R. pa o tem, ali obsojenko prepozna kot osebo, s katero je šel na poskusno vožnjo. O prepoznavi kot procesnem dejanju zato ni mogoče govoriti, pač pa so se navedene priče v okviru svojih izpovedb izjavile o tem, ali je obsojenka tista oseba, o kateri so govorile, ko so pojasnjevale zatrjevana dejstva, povezana s kaznivim dejanjem.

Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojena V.V., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenka z zahtevo ni uspela, vendar jo je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na njene slabe gmotne razmere oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.