Jedro

Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici pri delodajalcu nezakonito prenehalo delovno razmerje) bi se za sporno obdobje ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnica ne bi bila že v tem obdobju prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje) in na podlagi 3. odstavka 23. člena ZPIZ-1 (starševstvo). Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnico ves čas zavarovanja vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja je glede na določbe ZUP, ki se je uporabljal v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. URS v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Zato tožničin tožbeni zahtevek na priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za sporno obdobje ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 5. 7. 2013 in odločbe št. ... z dne 30. 11. 2012 ter priznanja lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja v obdobju od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2009, od 20. 2. 2009 do 4. 6. 2009 in od 5. 6. 2009 do 19. 2. 2010 in povračilo stroškov postopka, zavrne.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 5. 7. 2013 v celoti, odločbo toženca št. ... z dne 30. 11. 2012 pa v 2. odstavku izreka (I. tč.). Ugotovilo je, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 v obdobju od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2009, od 20. 2. 2009 do 4. 6. 2009 in od 5. 6. 2009 do 19. 2. 2010 pri delodajalcu A. d.o.o. (II. tč.). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 462,45 EUR, v 8 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. tč.).

Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku moralo uporabiti določbo 49. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 82/2000), ki določa pogoje za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca. Za sporna obdobja, v katerih je bila tožnica že vključena v obvezno zavarovanje po 23. členu in 34. členu ZPIZ-1, se na podlagi v delovnem sporu ugotovljenega delovnega razmerja za ta obdobja odloča o spremembi podlage zavarovanja v skladu s 4. alineo 49. člena ZMEPIZ. V teh primerih pa je ne glede na določbi 45. in 48. člena ZMEPIZ, potrebno upoštevati, da je tožnica v obstoječih obdobjih zavarovanja pri nosilcih socialnih zavarovanj pridobila različne pravice na podlagi vključenosti v obvezno zavarovanje. Sklicuje se na sodno prakso, ki je zavzela stališče, da je sama pridobitev statusa zavarovanke tako z vidika fizične osebe kot z vidika sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pomembnejša od ugotovitve zgolj spremenjene podlage za že obstoječe zavarovanje oziroma podlage statusa zavarovanca. Posledično se pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage za zavarovanje v smislu določbe 4. alineje 49. člena ZMEPIZ ni mogoče sklicevati na določbo 2. odstavka 45. člena oz. 48. člena ZMEPIZ o veljavnosti spremembe za nazaj, vse do vzpostavitve (novega) pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, saj ti določbi opredeljujeta zgolj nastanek zavarovalnega primera, ne urejata pa situacije, ko gre le za spremembo njegove podlage. Poudarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da gre za pravnomočno urejena pravna razmerja, v katera ni mogoče posegati, oziroma jih je dovoljeno spreminjati le za naprej. Sklicuje se na 158. člen Ustave RS in sodno prakso, ki se je izoblikovala za primere spreminjanja zavarovalnih podlag pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Že obstoječa obdobja pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v skladu s 158. členom URS potrebno obravnavati kot pravnomočno urejena pravna razmerja, ki so imela za zavarovanko ves čas teh zavarovanj tudi vse pravne učinke. Podatki o zavarovanju na določeni podlagi namreč izkazujejo določen status oziroma pravno razmerje, ki je glede pravnih učinkov identično s pravnim razmerjem kot če bi bilo urejeno s posamičnim upravnim aktom. V rednem postopku je mogoče pravna razmerja spreminjati le za naprej, določbe o posegih v obstoječ status zavarovancev pa je potrebno ozko razlagati. S tem, ko je sodišče prve stopnje za nazaj spremenilo lastnost zavarovanke, je ravnalo v nasprotju s prej omenjenim ustavnim načelom in sodno prakso ter tako poseglo v že pridobljene pravice tožnice, zaradi česar je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožencu naloži plačilo stroškov tega postopka. Meni, da toženec zmotno trdi, da se lahko lastnost zavarovanca po pravnomočni sodni odločbi ugotavlja le za obdobja, ko delavec ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sklicevanje toženca na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je neutemeljeno, saj navedene sodbe (VIII Ips 86/2004, VIII Ips 209/2009 in VIII Ips 265/2007) obravnavajo primere prostovoljne in pravočasne prijave v zavarovanje in ne obravnavajo primerov, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Pravnomočna sodna odločba in z njo priznano delovno razmerje, predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 45. členom ZMEPIZ oziroma dokaz o obstoju tega delovnega razmerja v skladu s 1. alineo 1. odstavka 2. člena Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 388/2009). Po 2. členu Pravilnika osebe iz 8. člena ZPIZ (v spornem obdobju 13. člena ZPIZ-1) dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca s pravnomočno sodno odločbo. Zmotno je tudi stališče, da naj bi prostovoljno zavarovanje in zavarovanje iz naslova starševstva predstavljalo pravnomočno pravno razmerje. Ustava RS v 158. členu ureja zgolj pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, ne pa pravnomočnosti pravnih razmerij brez pravnomočne odločbe. V konkretnem primeru je edina pravnomočna sodna odločba ta, ki določa, da je bila tožnica v obdobjih, ki ji jih toženec noče priznati, v delovnem razmerju. Prvostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo ni poseglo v že pridobljene pravice tožnice. Toženec je tisti, ki ne spoštuje pravnomočne sodne odločbe o vzpostavitvi delovnega razmerja tožnice pri delodajalcu in ji s tem krati njene pravice. Tožnica za obdobje več kot enega leta (od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2010) nima priznane delovne dobe in je zaradi tega vsak mesec prikrajšana pri plačilu dodatka za delovno dobo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

V tej zadevi je spor v tem ali so izpolnjeni pogoji za priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja tudi v obdobju od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2009, v obdobju od 20. 2. 2009 do 4. 6. 2009 in od 5. 6. 2009 do 19. 2. 2010. Gre za situacijo, ko je bila tožnica v navedenih obdobjih, tj. delu obdobja (naknadno ugotovljenega) nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavarovana na drugi podlagi.

Toženec je s prvostopno odločbo št. ... z dne 30. 11. 2012, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 5. 7. 2013 odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja na podlagi 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) pri delodajalcu A. d.o.o., B. v obdobju od 13. 10. 2008 do 24. 10. 2008, od 25. 1. 2009 do 25. 1. 2009 in od 20. 2. 2010 do 2. 1. 2011. Zahtevo delodajalca A. d.o.o., B. za ugotovitev lastnosti zavarovanca za tožnico iz naslova delovnega razmerja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 v obdobju od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2009, od 20. 2. 2009 do 4. 6. 2009 in od 5. 6. 2009 do 19. 2. 2010 pa je toženec zavrnil. Sporen je torej zavrnilni del odločbe za obdobja od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2009, od 20. 2. 2009 do 4. 6. 2009 in od 5. 6. 2009 do 19. 2. 2010. Kot izhaja iz dokumentacije, je bila tožnica v obdobju od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2009 prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1. V obdobju od 20. 2. 2009 do 4. 6. 2009 in od 5. 6. 2009 do 19. 2. 2010 pa je bila vključena v obvezno zavarovanje na podlagi starševstva po 3. odstavku 23. člena ZPIZ-1. Od 20. 2. 2009 do 4. 6. 2009 je prejemala porodniško nadomestilo, od 5. 6. 2009 do 19. 2. 2010 pa nadomestilo za nego in varstvo otroka. Iz dokumentacije je nadalje razvidno, da je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 2466/2008 z dne 2. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 421/2009 z dne 20. 10. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 27/2010 z dne 21. 2. 2012 odločeno, da je tožnici dne 12. 10. 2008 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ki še vedno traja in je tožnica v delovnem razmerju pri A. d.o.o. od 1. 4. 2008 dalje za nedoločen čas. Delodajalcu je bilo s sodbo še naloženo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter izplača nadomestila plače in druge prejemke v zvezi z delom ter ji v delovno knjižico vpiše delovno dobo.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju ZMEPIZ). Lastnost zavarovanca ima po 46. členu ZMEPIZ vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje. Na podlagi 47. člena ZMEPIZ se ob pogoju vložene prijave v zavarovanje pridobi lastnost zavarovanca, oseba iz sedme alinee 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 z dnem vpisa v evidenco brezposelnih, oseba iz 23. člena ZPIZ-1 pa z dnem pridobitve pravice do starševskega dodatka. Skladno z 49. členom ZMEPIZ se obstoj zavarovanega razmerja oz. lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje; če ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bila podlaga za zavarovalno razmerje; če pristojni organ odkloni sprejem prijave v zavarovanje in če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. čl. ZPIZ-1. V obravnavanem primeru je bila za sporno obdobje od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2010 vložena prijava v zavarovanje, prav tako pa je potem bila vložena odjava iz zavarovanja. Pristojni organ ni odklonil prijave v zavarovanje, prav tako tožnica ni bila prijavljena v zavarovanje v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1. Ko je bil sprožen postopek pri tožencu, pa tožnica v zavarovanje po 34. oziroma 23. členu ZPIZ-1 ni bila več vključena. Tako ni izpolnjen noben od taksativno naštetih pogojev za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po 49. členu ZMEPIZ.

Na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 2466/2008 z dne 2. 3. 2009, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 421/2009 z dne 20. 10. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 27/2010 z dne 21. 2. 2012, bi se za obdobje od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2009 ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnica ne bi bila že v tem obdobju prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 in za obdobje od 20. 2. 2009 do 19. 2. 2010 na podlagi 3. odstavka 23. člena ZPIZ-1. Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnico ves čas takšnega zavarovanja tudi vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - ZUP), ki se je uporabljal v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča v podobnih primerih doslej že večkrat zavzeto, zavzelo pa ga je tudi Vrhovno sodišče RS(1), ki je poudarilo, da Ustava RS v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom.

Glede tožničinih navedb v odgovoru na pritožbo, da je zmotno stališče, da naj bi prostovoljno zavarovanje tožnice in zavarovanje iz naslova starševstva predstavljalo pravnomočno pravno razmerje, saj naj bi 158. člen Ustave RS urejal le pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, ne pa pravnomočnosti pravnih razmerij brez pravnomočne odločbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS(2) zavzelo stališče, da se celo v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. Bistvo pravnomočnega akta je namreč v tem, da je na pravno zavezujoč način odločeno o pravicah in obveznostih strank iz pravnega razmerja. Že samo dejstvo plačevanja prispevka zavodu kaže na to, da stranki priznavata obstoj medsebojno pravno učinkujočega razmerja zavarovanja in ga tudi izvršujeta. V tako urejeno razmerje bi lahko toženec z odločbo z učinkom za nazaj posegel le primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, to pa je tudi bistvo določila 158. člena Ustave RS.

Glede sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 388/2009 z dne 19. 4. 2011, na katero se sklicuje tožnica v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče res zavzelo stališče, da pravnomočna sodna odločba in z njo priznano delovno razmerje predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 45. členom ZMEPIZ oziroma dokaz o obstoju tega delovnega razmerja v skladu s 1. alineo 1. odstavka 2. člena Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96). Vendar pa je potrebno poudariti, da je v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, tožnica predlagala ugotovitev lastnosti zavarovanke šele od 1. 5. 2000, tj. od datuma, do katerega je bila tožnica zavarovana na podlagi 22. člena ZPIZ-1. V tem primeru je namreč sodišče prve stopnje kljub pravnomočni sodbi delovnega sodišča o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnice od 1. 2. 2000, le tej priznalo lastnost zavarovanke šele od 1. 5. 2000, tj. od datuma, do katerega je tožnica prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti pri zavodu in bila že zavarovana na podlagi 22. člena ZPIZ-1 oziroma od datuma, ko ni bila več zavarovana na tej ali katerikoli drugi pravni podlagi.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 5. 7. 2013 in odločbe št. ... z dne 30. 11. 2012 ter priznanja lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja v obdobju od 26. 1. 2009 do 19. 2. 2009, od 20. 2. 2009 do 4. 6. 2009 in od 5. 6. 2009 do 19. 2. 2010 in povračilo stroškov postopka, zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.

Op. št. (1): Sodba VSRS opr. št. VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008 Op. št. (2): Sodba VSRS opr. št. VIII Ips 209/2009 z dne 22. 2. 2011