Jedro

Obsojenec z navedbami, da očitanega kaznivega ni storil in da ga je sodišče na podlagi neresničnih izpovedb oškodovanke in drugih prič spoznalo za krivega, izpodbija dokazno oceno sodišča in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obs. J.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. J.B. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 4.6.2001 je bil obs. J.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ. Prvostopenjsko sodišče mu je na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojenca je obsodilo tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka, oškodovano M.G. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.11.2001 pritožbo zagovornika obs. J.B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Obs. J.B. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo sicer imenuje revizija, v kateri uvodoma navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga pa, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter prvostopenjskemu sodišču naloži, da ponovno odloči. Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da obsojenec v svoji vlogi izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in ne zatrjuje nobenih kršitev zakona. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva obs. J.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v naslednjih primerih: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona; 2) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP; 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Iz obrazložitve obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da ne uveljavlja nobene od navedenih kršitev, pač pa z navedbami, da očitanega kaznivega ni storil in da ga je sodišče na podlagi neresničnih izpovedb oškodovanke in drugih prič spoznalo za krivega, izpodbija dokazno oceno sodišča, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je zato obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.