Jedro

Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (v zasebnost) se posega, to pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov (torej ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik).

Izrek

Zahteve obsojenega Z.M. ter njegovih zagovornikov za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru spoznalo za krive Z.M., N.R. in R.J. storitve kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. in 3. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ, Z.M. pa še kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Obtoženemu M. je izreklo enotno kazen 3 leta in 6 mesecev zapora v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 14.3.2005 od 14.42 ure dalje. Po členu 40 KZ mu je izreklo še stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo 6 let. Pritožbam zagovornikov obtoženega Z.M. je Višje sodišče v Kopru delno ugodilo, glede obtoženih N.R. in R.J. pa po uradni dolžnosti in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo še o umiku predloga oškodovanca I.H. za pregon glede kaznivega dejanja prisiljenja in sicer je glede tega dejanja na podlagi 2. točke 357. člena ZKP obtožbo zavrnilo, iz opisa kaznivega dejanja opisanega pod točko 1 krivdoreka pa je izpustilo besedilo "na kar je H. pod prisilo podpisal listek, na katerega je J. napisal 100 g Ž 800.000 in 50 g B 600.000 ter skupni znesek 1,400.000 SIT", sicer je pritožbe zagovornikov obtožencev zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni Z.M. in njegova zagovornika S.K. in E.D. Uveljavljajo kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, obsojeni Z.M. pa tudi kršitev Kazenskega zakonika. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi oziroma, da ju spremeni in obsojenca obtožbe oprosti.

Vrhovna državna tožilka A.M. spec. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteve niso utemeljene. Očitane kršitve namreč niso podane, sicer pa so zahteve v pretežnem delu, zahteva zagovornika E.D. pa v celoti, podane iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

V zahtevah uveljavljene kršitve določb ZKP so naslednje:

1. Kršitev 3. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 8. členom ZKP. Na glavni obravnavi je postopek prevajala prevajalka za hrvaški jezik, čeprav je obsojenec po narodnosti Srb (kršitev uveljavljena v zahtevah za varstvo zakonitosti, ki sta jih vložila obsojenec in zagovornik K.). Isto kršitev je storila tudi policija, ki je obdolžencu dala v podpis zapisnik o opravljeni hišni preiskavi in zapisnik o zasegu predmetov, oba dokumenta pisana v slovenskem jeziku.

2. Kršitev 1. odstavka 216. člena ZKP.Pri hišni preiskavi ni bil navzoč lastnik stanovanja, zaradi česar je sodišče s tem, ko je sodno odločbo oprlo tudi na dokaze pridobljene ob tako nezakonito opravljeni hišni preiskavi, kršilo tudi 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP (uveljavlja zagovornik odvetnik D.).

3. Kršitev 385. člena ZKP.Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obdolženčevo škodo, čeprav je bila pritožba vložena le v njegovo korist (uveljavlja zagovornik odvetnik K.).

Ad 1. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bil obdolženec poučen o pravici do prevajanja (2. odstavek 8. člena ZKP), vendar pa se je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom prevajanju odpovedal (zapisnik o zaslišanju obdolženca z dne 15.3.2005). Izrecno je namreč izjavil, da v Sloveniji živi že 15 let in da slovensko razume. Na glavni obravnavi opravljeni dne 20.9.2005 je bila navzoča sodna tolmačka za hrvaški jezik, obdolženec pa kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi ni zahteval drugega tolmača in je glavni obravnavi tudi sledil. Šele v pritožbi zoper sodbo je zagovornik uveljavljal to kršitev določb ZKP, višje sodišče pa je tak pritožbeni očitek utemeljeno zavrnilo in med drugim navedlo, da ne obtoženec in tudi ne njegov zagovornik na glavni obravnavi nista niti z besedico omenila, da obtoženec bodisi neposredno, bodisi posredno preko tolmačke ne razume, kaj se na glavni obravnavi govori ali piše. Iz sklepnega dela zapisnika o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, kjer se je celo odpovedal pravici do tolmača, pa je izrecno navedeno, da se odpoveduje ponovnemu branju zapisnika, saj je sledil nareku in ga tudi razumel, tako da zapisnik kot točnega podpiše. Z navedenimi pravnimi zaključki se v celoti strinja tudi Vrhovno sodišče, pri čemer dodaja še, da bi bila kršitev iz te točke 371. člena ZKP podana le v primeru, če bi zagovornik ali obdolženec izrecno zahteval tolmača, pa mu sodišče ne bi ugodilo. Edino ravnanje sodišča v nasprotju z izrecno zahtevo stranke v postopku uporabljati svoj jezik, pomeni namreč bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ne gre pa za kršitev iz te točke niti za kršitev 8. točke, če tolmač procesnemu udeležencu, ki ne razume jezika, v katerem teče postopek, vsebine procesnega dejanja ne prevaja v njegov materin jezik temveč v kakšen drug jezik, ki ga procesni udeleženec razume in govori (v kar pa sodišče v konkretni kazenski zadevi glede obsojenca in njegovega znanja oziroma razumevanja hrvaškega pa tudi slovenskega jezika ne dvomi). Isto pa velja tudi glede procesnih dejanj, ki jih je opravila policija.

Ad 2. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je preiskovalna sodnica z odredbo z dne 14.3.2005 odredila hišno preiskavo prostorov, ki jih je uporabljal tedaj osumljeni Z.M. Hišna preiskava je bila opravljena še istega dne v navzočnosti osumljenca in dveh polnoletnih prič. Ob tej priložnosti so bili zaseženi tudi določeni predmeti. Osebe, ki so bile navzoče pri opravi hišne preiskave (vključno z osumljencem) pripomb oziroma ugovorov na vsebino zapisnika, ali o zakonitosti opravljene hišne preiskave niso imele.

O zatrjevanju zagovornika o nezakonitosti hišne preiskave je zavzelo stališče že sodišče prve stopnje, ki je opisani potek hišne preiskave ocenilo kot zakonit. Pravnim zaključkom sodišča prve stopnje glede zakonitosti hišne preiskave je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče in navedlo, da v postopku opravljanja hišne preiskave ne najde nikakršnih nepravilnosti. Neutemeljene so namreč navedbe zagovornika obtoženca, da naj bi bila hišna preiskava nezakonita zaradi tega, ker naj bi kriminalisti oziroma policisti, ki so to preiskavo opravljali, z obtožencem grdo ravnali in praktično s prisilo dosegli, da je podpisal oba zgoraj navedena dokaza (stran 5 sodbe pritožbenega sodišča).

Prav tako neutemeljeni pa so tudi nadaljnji pomisleki zagovornika v zakonitost opravljene hišne preiskave, navedeni v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je hišna preiskava nezakonita, ker pri njeni izvedbi ni bil navzoč lastnik stanovanja. V 1. in 3. odstavku 216. člena ZKP je namreč izrecno določen krog oseb, ki morajo biti navzoče pri hišni preiskavi, sicer je preiskava nezakonita in sodna odločba ne sme temeljiti na dokazih, pridobljenih pri takšni hišni preiskavi, zapisnik o preiskavi pa mora biti iz spisa izločen. Te osebe so "tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje ali njegov zastopnik" ter dve polnoletni osebi kot priči. Glede na navedbe zagovornika v zahtevi se torej zastavlja vprašanje kaj pomeni zakonsko besedilo "tisti, čigar stanovanje se preiskuje". Pri razlagi pomena zakonskega izraza je v konkretni zadevi potrebno izhajati iz namena pravnega pravila oziroma iz vrednote, ki jo ta določba varuje. Nobenega dvoma ni, da pomeni hišna preiskava poseg v ustavno pravico nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave) varovana pravica je torej varstvo stanovanja kot širšega kroga zasebnosti (ki je prav tako z Ustavo varovana dobrina - 35. člen Ustave RS). Glede na navedeno je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (v zasebnost) se posega, to pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov (torej ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik). Takšna razlaga nenazadnje izhaja tudi iz besedila Ustave (2. odstavek 36. člena), kjer je izrecno določeno, da ne sme nihče proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore niti jih ne sme preiskovati.

Ad.3 Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je glede dejanja, glede katerega je okrožni državni tožilec na obravnavi izjavil, da obtožbo umika, izdalo zavrnilno sodbo, iz besedila dejanja, za katerega je bil obsojeni M. spoznan za krivega, pa je izpustilo besedilo "na kar je H. pod prisilo podpisal listek, na katerega je J. napisal 100 g Ž 800.000 in 50 g B 600.000 tisoč ter skupno znesek 1,400.000 SIT". S tem ni kršilo določbe 385. člena (kar bi pomenilo kršitev 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), saj se sodba ni spremenila glede pravne presoje dejanja, kakor tudi ne glede izrečene kazenske sankcije v škodo obsojenca. Sicer pa navedenega ne zatrjujeta niti vložnika (obsojenec in zagovornik K.) v zahtevah, temveč le polemizirata z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Nestrinjanje z dokazno oceno oziroma uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomenijo tudi navedbe v zahtevah, kjer vložniki dvomijo v verodostojnost prič, trditve, da je bil heroin namenjen le za lastno uporabo M.J., da je policija izsiljevala izpovedbe od soobdolžencev in prič in da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi zakonskih določb obdolženca po načelu in dubio pro reo oprostiti.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevah očitane kršitve določb zakona, v pretežni meri pa so zahteve vložene tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (čeprav uvodoma sicer vložniki zatrjujejo kršitve procesnega ali materialnega zakona) in je vse tri zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.