21. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRpv 1152/2005 z dne 7. 6. 2005 v zvezi z odločbo Okrajnega sodišča v Sevnici št. PRs-15/2005 z dne 18. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bila pritožnica spoznana za odgovorno storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta ji bili denarna kazen in kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Navaja, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista upoštevala dejstva, da naj bi pritožnica storila prekršek v skrajni sili in v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Prvostopenjsko sodišče naj se do tega ne bi opredelilo, Višje sodišče pa naj bi takšno kršitev dopustilo.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica z navedbami, da v odločbah niso upoštevane določbe o skrajni sili ter da je storila prekršek v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, smiselno zatrjuje kršitev 22. ter 25. člena Ustave. Iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Iz povedanega tudi izhaja, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi, obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi določbami in ki niso očitno pravno nepomembna (tako že v odločbi št. Up-7/98 z dne 23. 9. 1998, OdlUS VII, 233).

5.Iz prvostopenjske odločbe je razvidno, da je Okrajno sodišče ugotovilo vse subjektivne in objektivne znake prekrška. Glede na pritožničin zagovor, v katerem je priznala, da je pila vino, ter na podlagi spisovnega gradiva, je Okrajno sodišče utemeljeno ocenilo, da se je pritožnica zavedala, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana in sankcionirana, prav tako se je zavedala, da je doma pila alkohol. Tudi očitek, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede skrajne sile in domnevne vožnje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni utemeljen. Višje sodišče je razumno pojasnilo, da se v postopku na prvi stopnji ni pojavil dvom glede prištevnosti, saj je pritožnica sama v zagovoru povedala, da se ni počutila vinjene, z navedbami glede bistveno zmanjšane prištevnosti, ki jih pritožnica prvič uveljavlja v pritožbi ter s tem spreminja svoj zagovor, pa po oceni Višjega sodišča ne more vzbuditi dvoma glede neprištevnosti. Višje sodišče tudi pojasnjuje, da pritožnik s pritožbenimi navedbami ne utemelji elementov skrajne sile. Iz okoliščin zagovora pa po mnenju Višjega sodišča tudi ne izhaja nevarnost, ki je pritožnica sama ne bi zakrivila, niti okoliščine ne pomenijo, da nevarnosti ne bi mogla odvrniti drugače kot z vožnjo motornega vozila, kljub zavedanju svoje alkoholiziranosti. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 22. in 25. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer