Jedro

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v 3., 4. in 5. odstavku izreka) razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. V I 1660/95 z dne 9.10.1995, v točki 1 izreka v veljavi glede plačila 35,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1995, v preostalem delu (glede plačila 6.692,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 in zakonitih zamudnih obresti od zneska 35,00 SIT za čas od 1.1.1995 do 24.5.1995 ter izvršilnih stroškov v znesku 2.750,00 SIT) pa se sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Nadalje je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, naj toženi povrne 200,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper tako sodbo se je v zavrnilnem delu pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni in se zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti.

Sodišče je napravilo zaključek, da je večja poraba impulzov v decembru 1994 posledica pretrganja telefonskega kabla v maju 1995. Takšen zaključek ni logičen. Zveze med pretrganjem v maju 1995 in porabo v decembru 1994 sodišče ni pojasnilo. Toženčev telefon je tudi še naprej delal, čeprav ta trdi, da je bil kabel pretrgan in ga je vrgel stran. Sodišče je še napačno uporabilo drugi odstavek 67. člena Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah, ki določa, da je naročnik odgovoren za uporabo telefona in plačilo storitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (ZPTTS, Ur.l. SFRJ, št. 2/86, 26/90), ki je veljal v času zapadlosti obveznosti po spornem računu, naročnik odgovarja za uporabo telefona in plačilo storitev. Ne odgovarja torej, če dokaže, da znesek računa ni pravilen ali da je število impulzov, ki je podlaga računu, nastalo iz razloga, ki ni na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pri košnji v maju 1995 pretrgal kabel, ki se je nahajal v bližini telefonskega droga. Pri tem pa ni obrazložilo, za kakšen kabel je šlo in v kakšni vzročni zvezi je z višjim številom impulzov v mesecu decembru 1994 od običajnega. Da tožeča stranka v postopku zaradi reklamacije ni opravila pregleda vseh vodov, še ne pomeni, da mora zato sama nositi nastale stroške uporabe telefona.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 1. odstavka 369. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, ali obstajajo razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni dolžna poravnati višjega zneska računa, in nato odločiti o tožbenem zahtevku ter svojo odločitev v celoti obrazložiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.