Jedro

Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita oz. da je terjatev tožeče stranke izkazana. Iz tega razloga predlog za izdajo začasne odredbe, da se naloži izplačevanje nadomestila plače do pravnomočne odločitve sodišča, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, ki je zahteval: - da sodišče dolžniku (toženi stranki) naloži, da je dolžan upniku (tožniku) od dneva izdaje te začasne odredbe do pravnomočne odločitve sodišča v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja plačevati nadomestilo plače v višini ... EUR bruto pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in sicer vsak mesec do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vključno z obračunom in plačilom davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila neto plače do plačila in - da sodišče v primeru neizplačila ali zamude pri plačilu nadomestila plače upniku s strani dolžnika na podlagi 226. člena ZIZ dolžniku izreče denarno kazen v znesku 4.000,00 EUR, s tem da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča v sporu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - povračilo stroškov postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sklep nezakonit in nepravilen. V 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da v predlogu za izdajo začasne odredbe ni bilo zahtevano zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavku 85. člena ZDR, kar ne drži, saj je upnik v predlogu jasno navedel, da predlaga zadržanje odpovedi, ni pa tega dejstva navedel v sklepnem delu, ker ni potrebno navajati ugotovitvenega zahtevka za uveljavljanje dajatvenega zahtevka, če je po vsebini že naveden v samem predlogu. Ker sodišče navaja, da je zahtevek zaradi tega neutemeljen, dejansko pa gre za vprašanje sklepčnosti zahtevka, je bila storjena bistvena kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče upnikovega pooblaščenca ni pozvalo na dopolnitev ali popravo zahtevka. V 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da tožnik v tej fazi postopka še ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, pri čemer je napačno uporabilo materialno pravo in ni odgovorilo oz. preizkusilo navedb upnika, ki je v tožbi prvenstveno zatrjeval, da odpovedi ni podal dolžnik, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Odpoved ne more učinkovati, v kolikor nima žiga pravne osebe in če pravnega dejanja pravne osebe ne podpiše upravičena oseba (zakoniti zastopnik) ali njegov pooblaščenec, pri čemer je potrebno predložiti pooblastilo, ožigosano s strani zakonitega zastopnika pravne osebe. Ob odpovedi je bil izkazan najmanj dvom v njeno veljavnost, saj nima štampiljke, izkazan pa je tudi dvom, ali ga je podpisala upravičena oseba, saj ni znano, kdo je odpoved izdal in podpisal. Tudi opozorilo nima štampiljke pravne osebe, zato je izkazan tudi dvom v veljavnost tega opozorila. Zato je sporno, da sodišče navaja, da listine A1 ne more presojati kot verodostojen dokaz, medtem ko listine A16 in A10, ki tudi nimajo podpisa dolžnika, posredno uporabi kot verodostojen dokaz. Če ni mogoče z gotovostjo zavzeti stališča glede veljavnosti listine A16, tudi stališča, da naj bi odpoved podal dolžnik kot pravna oseba, ni mogoče zavzeti, saj pravne osebe za veljavnost svojih pravnih dejanj uporabljajo štampiljko, s katero izražajo svojo voljo. V 6. točki izpodbijanega sklepa obrazložitev ni utemeljena in pravno logično smiselna. Po sodni praksi ni dolžnost upnika, da zahteva socialno pomoč, ker bi to preveč poseglo v človekovo dostojanstvo. Če zakon omogoča izdajo začasne odredbe, ni mogoče govoriti o škodi, če bi upnik ob zadržanju odpovedi po začasni odredbi ostal na delu in delo dejansko opravil. Navajanje, da naj bi bil v primeru izdaje začasne odredbe oškodovan dolžnik, ni na mestu. Če bi upnik delo opravljal še naprej, bi nadomestilo „oddelal“, na drugi strani pa bo v primeru neizdaje začasne odredbe nastala upniku večja škoda kot dolžniku, saj mu je onemogočeno preživljanje, zlasti ker na zavodu za zaposlovanje ne bo prejemal nadomestila. Tožnik nadalje navaja, da je bil postopek redne odpovedi obremenjen z „absolutno bistveno kršitvijo“, ker mu ni bilo omogočeno podati ustni zagovor v skladu s 83. členom ZDR, čeprav ima do njega pravico po zakonu. Tožnik je bil v bolniškem staležu in ni bil sposoben podati ustni zagovor v tem času, ker bi lahko poslabšal svoje zdravje, zato je predlagal preložitev zagovora zaradi opravičljivih razlogov, vendar mu tožena stranka ni ugodila in je zato ravnala nezakonito. Poleg tega pa je bil s strani delodajalca tudi njegov pisni zagovor popolnoma prezrt, tako da je bil tožnikov vpliv na celoten postopek zgolj formalen in ne vsebinski. Njegova terjatev je torej verjetno izkazana, glede izpolnjevanja ostalih pogojev po 272. členu ZIZ pa se tožnik v celoti sklicuje na tožbo in pritožbo svojega pooblaščenca ter na celotno dokumentacijo v spisu.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo predlagano začasno odredbo iz razloga, ker tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve do tožene stranke. Pri tem izpostavlja, da so neutemeljene trditve upnika, da direktor poslovne enote ... A.A. nima pooblastila za zastopanje dolžnice, da na odpovedi ni njegovega podpisa in da odpoved ni zakonita iz razloga, ker je ni podala dolžnica, ker nima štampiljke. Štampiljka ni obvezna sestavina pri ustanavljanju pravne osebe niti ni potrebna v smislu izražanja veljavne pravnoposlovne volje kot dodatek na različnih pravnih aktih. Vsak poslovodja ima pravico po predhodnem soglasju generalnega direktorja prenesti pooblastila s svojega področja dela na delavce, ki vodijo posamezne organizacijske enote družbe ali druge delavce družbe. Iz pooblastila direktorju poslovne enote A.A. št. ... z dne 24. 10 2008 izhaja, da lahko uvede, vodi in odloča v postopkih o redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem poslovne enote. Vse poslovne listine podpisuje pooblaščenec skupaj s svojim namestnikom, v primeru odsotnosti namestnika pa samostojno. Enako določa pooblastilo namestnici direktorja poslovne enote ... A.B. z dne 7. 10. 2009. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni verjetno izkazal, da bi dolžnica s predlagano odredbo utrpela le neznatno škodo, zato bi moral dokazovati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, česar pa ni izkazal. Škoda, ki bi upniku nastala, če se začasna odredba ne izda, nikakor ni težko nadomestljiva, saj bodo tožniku, če bo toženemu zahtevku ugodeno, plačane vse plače, davki in prispevki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju izrecno uveljavlja pritožba.

V izpodbijanem sklepu se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh odločilnih dejstev, zato tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je navedbe upnika prezkusilo in zavzelo stališče tudi do njegovih trditev, da odpovedi ni podal dolžnik, razlogi o vseh odločilnih dejstvih so iz obrazložitve sklepa razvidni in ga je mogoče preizkusiti. Povsem zmotno pa je stališče tožnika, da naj bi dejstvo, da „sodišče vseh navedb upnika ni materialnopravno in kritično preizkusilo“, obenem predstavljalo bistveno kršitev po 8. točki 2. odstavka istega člena ZPP ter da je bila storjena absolutna bistvena kršitev po tej določbi tudi zato, ker sodišče upnikovega pooblaščenca ni pozvalo k dopolnitvi ali popravi zahtevka, če je štelo, da je nesklepčen oz. nepopolno opredeljen, ker ni bilo predlagano zadržanje odpovedi po 85. členu ZDR. Ta kršitev je namreč podana v drugačnih primerih, to je takrat, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ne pa takrat, kadar stranka meni, da se sodišče ni natančno opredelilo do njenih trditev in pravnih stališč oz. ji domnevno nepopolne vloge ni poslalo v popravo. S pritožbenimi navedbami v zvezi z domnevnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka tožnik v bistvu izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča oz. uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Vsa odločilna dejstva so bila v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena, pri čemer je v 3. alinei, na katero se izrecno sklicuje tožnik, določeno, da mora biti verjetno izkazana predpostavka, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani tožene stranke – delodajalca, nezakonita, namreč v tej (začetni) fazi ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno, kot je v obrazložitvi sklepa navedlo že prvostopenjsko sodišče. Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostila zakonskim pogojem, pravilnost izvedbe postopka podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obstoja utemeljenega odpovednega pa bo predmet odločanja o glavni stvari po izvedenem dokaznem postopku. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu namreč še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila redna odpoved nezakonita. Ni izkazano, da bi bila npr. podana prepozno, da jo je podala oseba, ki za podajo odpovedi ni upravičena, da je delodajalec očitno kršil kogentne predpise v zvezi s postopkom odpovedi ali da bi bila podana iz očitno neutemeljenih razlogov.

Zlasti ni mogoče pritrditi stališčem tožnika, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, da je izkazan najmanj dvom v veljavnost odpovedi, ker nima štampiljke pravne osebe in ker ni ugotovljeno, ali jo je podpisala upravičena oseba. Tožnik se pri tem sklicuje na to, da iz (podatkov) Ajpesa ne izhaja, da bi imel A.A. (direktor poslovne enote) pooblastilo za zastopanje tožene stranke in da bi moralo biti njegovo pooblastilo za odpoved pisno, poleg tega pa izpostavlja, da je odpoved podpisal nekdo drug in ne g. A.A., kar izhaja iz primerjave podpisov na pogodbi o zaposlitvi in na odpovedi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je podpis A.A. na sporni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi enak podpisoma na opozorilu na izpolnjevanju obveznosti in vabilu na zagovor in na tej podlagi pravilno presodilo, da dvom, da bi bil podpisnik odpovedi v resnici A.A., direktor poslovne enote, ni utemeljen (kljub neskladnosti podpisov na navedenih listinah s podpisom A.A. na s strani tožnika nepodpisani pogodbi o zaposlitvi brez datuma sklenitve, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za verodostojno zaradi omenjenih pomanjkljivosti). Dejstvo, da na odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni štampiljke tožene stranke, samo po sebi ne vzbuja dvoma v pristnost te listine, saj štampiljka ni pogoj za veljavnost listine pravne osebe. Tožena stranka pa tudi ni ravnala nezakonito, če tožniku skupaj z odpovedjo ni predložila pisnega pooblastila zastopnika tožene stranke direktorju poslovne enote za podajo odpovedi (v smislu 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR). Na tej podlagi še ni mogoče sklepati, da odpovedi ni podala pooblaščena oseba (tudi to vprašanje bo predmet dokaznega postopka pri odločanju o glavni stvari). Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

Isto pa velja za tožnikove trditve, da je verjetno izkazana nezakonitost odpovedi zaradi kršitve pravice do ustnega zagovora. Tudi kršitev določbe 2. odstavka 83. člena ZDR, to je kršitev pravice do zagovora, ki ga mora delodajalec zagotoviti delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, po oceni pritožbenega sodišča ni verjetno izkazana. Iz listin v spisu ni razvidno, da bi tožnik ob tem, ko je predlagal prestavitev datuma zagovora, toženi stranki predložil tudi ustrezna dokazila o tem, da se zagovora iz zdravstvenih razlogov ni sposoben udeležiti (zgolj bolniški stalež oz. predviden kontrolni pregled pri psihiatru nista okoliščini, ki bi sami po sebi predstavljali utemeljen razlog za preložitev zagovora oz. opravičen razlog za odsotnost z zagovora). Zato tožena stranka ni ravnala očitno nezakonito, ko predlogu za preložitev zagovora ni ugodila, o čemer je pravočasno obvestila pooblaščence tožnika, pravico do zagovora pa je tožnik izkoristil s podajo obsežnega pisnega zagovora. Tudi iz teh razlogov je zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev ni verjetno izkazana, pravilen, zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe pa utemeljena.

Kadar sodišče prve stopnje ugotovi, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, ni izpolnjen, niti ni dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasno odredbo po citiranih določbah ZDSS-1 oz. ZIZ. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso odločilnega pomena in jih pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).