Jedro

Iz izvršilnega naslova izhaja, da ima upnik zoper dolžnika v primeru kršitve varovanja poslovnih skrivnosti in kršitve konkurence pravico zahtevati odškodnino. Upnik torej ima zoper dolžnika denarno terjatev. Ker ima upnik zoper dolžnika denarno terjatev, je v predlogu za izvršbo zmotno predlagal izvršilni postopek za uveljavitev nedenarne terjatve po 226. členu ZIZ tako, da sodišče s sklepom izreče denarno kazen za primer, če dolžnik ne bo izpolnil obveznosti. Izvršba se v konkretnem primeru torej ne opravi po določbah 226. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdijo izpodbijane točke I, II in IV izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Upnik je dolžan v roku 8 dni, od vročitve tega sklepa, povrniti dolžniku njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 298,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Upnik krije sam svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi I 30/2021 z dne 31. 3. 2021 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka), upniku naložilo, da mora v 8 dneh povrniti dolžniku 577,65 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (II. točka izreka), v presežku zavrnilo zahtevo dolžnika za povrnitev stroškov (III. točka izreka) in odločilo, da upnik nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Upnik po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija I., II. in IV. točko izreka tega sklepa sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da izvršilni naslov ni primeren za izvršbo in se sklicuje na določbe 17. in 20.a člena ZIZ. Navaja, da izvršilno sodišče na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe pazi po uradni dolžnostih in presojo primernosti izvršilnega naslova opravi v prvi fazi, t. j. v fazi odločanja o predlogu za izvršbo. Sodišče je v izrek sklepa o izvršbi v celoti vzelo besedilo, kot ga je predlagal upnik v svojem predlogu za izvršbo, zaradi česar se je utrdilo upnikovo prepričanje, da je njegov izvršilni naslov primeren za dovolitev izvršbe - nezanemarljivo je tudi dejstvo, da je primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe predhodno potrdilo že Okrožno sodišče v Celju v gospodarskem sporu med upnikom in dolžnikom, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, zaradi katere je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja. Iz izreka sklepa o izvršbi jasno izhaja, da je dolžnik dolžan spoštovati zavezo iz 3. točke sedmega člena notarskega zapisa - zavezo varovanja poslovnih skrivnosti in prepoved konkurence, t. j. prepoved sodelovanja ali delovanja kot družbenik, član uprave, delavec ali podjetnik v dejavnosti, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo družbe .... in ..., vse skladno z določili 40. in 41. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), in ne sme storiti ničesar v nasprotju s temi zavezami. V kolikor teh zavez dolžnik ne bi spoštoval, se mu izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR. Navedeno jasno določa, kakšna je nedenarna obveznost dolžnika, in upnika preseneča, da si je sodišče v izpodbijanem sklepu premislilo in sprejelo tako diametralno nasprotno odločitev od svoje prvotne odločitve, ko je ugodilo upnikovemu predlogu za izvršbo in izdalo sklep o izvršbi ravno s predlaganim besedilom na podlagi predmetnega izvršljivega notarskega zapisa kot primernega izvršilnega naslova. Okrožno sodišče v Celju je v sklepu P 33/2021 z dne 10. 3. 2021, v gospodarskem sporu med upnikom in dolžnikom, v katerem je upnik poskušal doseči tudi izdajo regulacijske začasne odredbe na podlagi istega dejanskega stanja, izrecno zapisalo, da upnik, ki že ima izvršilni naslov, na podlagi katerega bo lahko dosegel varstvo svoje nedenarne terjatve, nima več pravnega interesa za začasno odredbo. V notarskem zapisu pogodbe je že izrecno določena obveznost dolžnika in sankcija za njeno kršitev. Navedeno predstavlja jasno potrditev okrožnega sodišča, da je upnikov izvršilni naslov primeren za izvršbo predmetne nedenarne terjatve. Ker je okrožno sodišče s to obrazložitvijo zavrglo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe in upnik sedaj v predmetnem kasnejšem postopku zahteva močnejše pravno varstvo od regulacijske začasne odredbe, sodišče pa se spušča v presojo vprašanj, ki ne bi več smela biti odprta, izpodbijani sklep krši upnikovi ustavno zajamčeni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. V nadaljevanju navaja, da izpodbijani sklep vsebuje obrazložitev odločitve v enem samem odstavku na strani 22, kjer sodišče navaja, da: »po presoji sodišča vsebina dolžnikove izpolnitve oziroma opustitve ni jasno in konkretno določena, saj se 3. točka izvršilnega naslova sklicuje le na posamezno normo splošnega predpisa (40. in 41. člen ZGD-1), s čimer pa ni zagotovljena konkretizacija izpolnitve oziroma opustitve«. Sodišče več kot toliko ne pojasni. Navedena obrazložitev izpodbijanega sklepa je v okoliščinah primera navidezna. Da bi sodišče opravilo sploh kakšno presojo, upniku ni znano, saj se 20 in pol strani izpodbijanega sklepa posveča zgolj povzemanju navedb strank. Presoje o tem, kakšna bi morala biti po mnenju sodišča konkretizacija dolžnikove izpolnitve, izpodbijani sklep ne vsebuje. Dodatno tudi citat sodišča ni dosleden, saj se 3. točka (sedmega odstavka) izvršilnega naslova ne sklicuje zgolj na določbe ZGD-1, pač pa navaja: ″zavezo varovan/a poslovnih skrivnosti in prepoved konkurence, t. j. prepoved sodelovanja in delovanja kot družbenik, član uprave, delavec ali podjetnik v dejavnosti, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo družbe .... in ....″ Vse to so konkretizacije izpolnitev oziroma opustitev. Zato ni res, da se 3. točka izvršilnega naslova sklicuje le na posamezno normo splošnega predpisa (40. in 41. člen ZGD-1). Nemogoče, pretirano in predvsem neživljenjsko bi bilo zahtevati bolj konkretno navedbo prav vsake možne prekršene poslovne skrivnosti in prav vsake družbe oziroma dejavnosti, ki bi bila lahko v konkurenčnem razmerju z navedenimi družbami. Takšna zahteva po konkretizaciji dejansko izničuje pravno varstvo upnikov v okviru izvršbe na nedenarne terjatve, institut takšne izvršbe pa bi z uporabo takšnih stališč izvršilnih sodišč postal popolnoma neučinkovit in odveč. Izpodbijani sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Podan je pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izpodbijani sklep krši tudi upnikovo pravico do obrazložitve sodne odločbe in predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik je vlogo dolžnika z dne 26. 5. 2021, ki neposredno odgovarja na stališča upnika v njegovem odgovoru na dolžnikov ugovor, prejel šele skupaj z izpodbijanim sklepom, in sicer dne 31. 7. 2021. Naslovno sodišče je v izpodbijanem sklepu na strani 16, v točki 4, navedlo, da je: »skladno s pravico do izjave odgovor upnika na ugovor poslalo dolžniku«, in v nadaljevanju povzelo navedbe dolžnika iz njegove vloge z dne 26. 5. 2021. S tem, ko sodišče upniku ni vročilo dolžnikove vloge z dne 26. 5. 2021, ki jo je nenazadnje uporabilo pri svoji odločitvi v izpodbijanem sklepu, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Z opustitvijo vročitve te dolžnikove vloge namreč upniku ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o obširnih navedbah dolžnika, ki predstavljajo neposreden odziv na predhodno vlogo upnika - njegov odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi. Sodišče pa je vlogo dolžnika z dne 26. 5. 2021 pri izdaji izpodbijanega sklepa evidentno vseeno upoštevalo, in je na argumente, ki jih dolžnik navaja v tej vlogi, tudi oprlo svojo odločitev. Pravica do izjave je del ustavno zajamčene človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, zato je bilo z opisanim postopanjem sodišča poseženo tudi v ustavno pravico upnika do enakega varstva pravic in je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz tega razloga. Posledično se upnik pritožuje tudi zoper II. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, v katerih je sodišče odločilo, da je upnik dolžan povrniti dolžniku stroške postopka, ter da upnik nosi svoje stroške postopka. Glede na to, da je sodišče napačno in nezakonito odločilo, da v predmetnem postopku izvršilni naslov ni primeren za izvršbo, je treba po mnenju upnika ugovor dolžnika v celoti zavrniti. V kolikor bo sodišče druge stopnje predmetni upnikovi pritožbi ugodilo, to pomeni, da dolžnik z ugovorom ni uspel. Glede na navedeno bi moral dolžnik upniku v primeru uspeha s predmetno pritožbo v celoti povrniti stroške celotnega izvršilnega, tudi ugovornega postopka, kot so bili priglašeni v stroškovniku, ki je bil del vsake od vloženih vlog upnika v predmetnem postopku.

3. Dolžnik v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam upnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo predlog za izvršbo iz razloga, ker izvršilni naslov ni primeren za izvršbo, saj vsebina dolžnikove izpolnitve oziroma opustitve ni jasno in konkretno določena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar iz drugega razloga, ki bo podan v nadaljevanju obrazložitve.

6. Iz izvršilnega naslova – notarskega zapisa SV 528/2019 z dne 31. 12. 2019 izhaja, da je prenositelj dolžan spoštovati zavezo iz 3. točke sedmega člena, in sicer varovanja poslovnih skrivnosti in prepoved konkurence, t. j. prepoved sodelovanja ali delovanja kot družbenik, član uprave, delavec ali podjetnik v dejavnostih, ki je ali bi lahko bila v konkretnem razmerju z dejavnostjo družb ... in ..., vse skladno z določili 40. in 41. člena ZGD-1, in sicer za dobo dveh let. Za kršitev varovanja poslovnih skrivnosti in prepovedi konkurence sta pridobitelja upravičena od kršitelja zahtevati odškodnino 200.000,00 EUR.

7. Iz izvršilnega naslova izhaja, da ima upnik zoper dolžnika v primeru kršitve varovanja poslovnih skrivnosti in kršitve konkurence pravico zahtevati odškodnino 200.000,00 EUR. Upnik torej ima zoper dolžnika denarno terjatev. Ker ima upnik zoper dolžnika denarno terjatev, je v predlogu za izvršbo zmotno predlagal izvršilni postopek za uveljavitev nedenarne terjatve po 226. členu ZIZ tako, da sodišče s sklepom izreče denarno kazen za primer, če dolžnik ne bo izpolnil obveznosti. Izvršba se v konkretnem primeru torej ne opravi po določbah 226. člena ZIZ. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi oporekal obveznosti iz izvršilnega naslova in njeni prisilni izvršbi, zato mora sodišče v okviru ugovornega postopka po uradni dolžnosti presojati primernost sredstva izvršbe. Ker je upnik predlagal sredstvo izvršbe za izpolnitev nedenarne terjatve, kot je že bilo pojasnjeno, v predmetni zadevi pa gre za denarno terjatev, na kar sodišče v okviru ugovornega postopka pazi po uradni dolžnosti, je potrebno predlog za izvršbo nedenarne terjatve zavrniti iz razloga, ker je ta neutemeljen.

8. Ker je predlog za izvršbo neutemeljen že iz navedenega razloga, sodišče druge stopnje ni presojalo preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo ugovornih navedb za uveljavitev nedenarne terjatve.

9. Upnik posameznih postavk stroškov in njihove višine, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo dolžniku, ni konkretizirano pritožbeno izpodbijal, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal nobenih nepravilnosti.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijane točke I, II in IV izreka sklepa sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

11. Upnik krije sam svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj ti niso bili potrebni za izvršbo, ker s pritožbo ni bil uspešen (peti odstavek 38. člena ZIZ).

12. Dolžnik se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelil do pritožbenih navedb upnika, zato so stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo bili dolžniku neutemeljeno povzročeni (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je dolžniku priznalo glede na vrednost spornega predmeta nagrado za odgovor na pritožbo 400 točk po 6. točki tar. št. 27 OT, 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, kar znaša 8 točk in 22% DDV po drugem odstavku 2. člena OT v znesku 53,86 EUR, kar vse skupaj znaša 298,66 EUR. Upnik je dolžan v roku 8 dni, od vročitve tega sklepa, povrniti dolžniku 298,66 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila. Sodišče druge stopnje dolžniku ni priznalo v stroškovniku priglašene nagrade pregled listin in za sestanek s stranko, ker sta ti opravili že zajeti v sestavi odgovora na pritožbo.