Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem in da v primeru, če bo tožnik vrnjen na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, bo to del azilnega postopka in ne policijskega postopka. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni znal podrobneje opisati grdega ravnanja policistov po podani prošnji za mednarodno zaščito in da iz njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, in da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Dne 6. 7. 2022 je tožena stranka dobila podatek, da je bil tožnik 29. 5. 2022 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe poslala prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Dne 2. 8. 2022 je prejela od pristojnega organa Republike Hrvaške odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Dublinska uredba v b točki prvega odstavka 18. člena določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

3. Na osebnem razgovoru je bil tožnik seznanjen, da je že vnesen v centralno bazo ERODAC s strani Republike Hrvaške. Prav tako je bil seznanjen, da je Republika Hrvaška odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Na razgovoru je tožnik povedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško oziroma nikoli ni želel ostati na Hrvaškem in da so ga v kampu, kjer je bil nastanjen, neenakovredno obravnavali. Za azil je zaprosil, da ga ne bi deportirali nazaj na Kubo. Niso mu pojasnili postopka kot v Sloveniji. Ko je prvič vstopil iz Srbije na Hrvaško, ga je policija pretepla, nato pa so ga odpeljali do srbske meje in mu dejali, naj se vrne nazaj v Srbijo. Drugič pa je odšel do kampa in zaprosil za azil. Nihče mu ni na Hrvaškem izrecno dejal, da ga bodo deportirali na Kubo, to je bil njegov osebni strah. Na Hrvaškem je bil 14 ali 15 dni in je bil ves čas nastanjen v kampu. Spalnice niso bile slabe, bila pa je slaba hrana in odnos policije do prosilcev je bil slab. Pri tem ni znal podrobneje opisati grdega ravnanja policije, le da so policisti drugače obravnavali njih kot pa Ukrajince. V času bivanja na Hrvaškem ni imel težav s strani uradnih oseb oziroma kogarkoli drugega, samo policija je grdo ravnala z njim. Hrvaška mu ni všeč zaradi izkušenj, ki jih je tam doživel. 4. Tožena stranka je s strani pooblaščenca prejela dokument „Informacije o stanju na Hrvaškem“. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem. V primeru, da bo vrnjen nazaj na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, bo to del azilnega postopka in ne policijskega postopka. Glede na uradno objavljene podatke imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po določilih Dublinske uredbe, v azilnih postopkih prisotnega tolmača. Tožnik je vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in prav tako je sam izjavil, da je bil strah glede deportacije na Kubo le njegov lastni strah, ne pa izjava hrvaške policije oziroma uradne osebe. Glede njegovih izjav, da so ga policisti pretepli in razbili telefon, pa ni dostavil nikakršnih dokazov niti ni dokazoval kakršnihkoli poškodb na telesu. Policisti naj bi tako ravnali z njim, ko so ga vrnili v Srbijo in ne kasneje, ko mu je bila dana možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik ni znal podrobneje opisati grdega ravnanja policistov po podani prošnji za mednarodno zaščito. Iz tožnikovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški. Na podlagi dokumenta „Informacije o stanju na Hrvaškem“ tožena stranka ugotavlja, da noben evropski organ ni sprejel kakršnihkoli ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško. Poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanaša na onemogočen dostop do azila, kar pa v konkretnem primeru ne velja, saj je iz EURODACA razvidno, da je bil tožniku omogočen dostop do azila. Članek, ki ga opisuje, ko je Švica ustavila transfer na Hrvaško, pa opisuje le odločitev v individualnem konkretnem primeru. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev na Hrvaško ne more biti sporna. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

5. Tožnik v tožbi navaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožena stranka je napačno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih tožnika ne bi bilo mogoče vrniti. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da policija na Hrvaškem posameznikom sistematično onemogoča dostop do azilnega postopka. Gre za sistemsko pomanjkljivost, ki jo je potrebno v tožnikovi zadevi upoštevati pri izdaji odločitve. Tožniku so bile že kršene temeljne človekove pravice, kar je razvidno iz njegovih izjav, ki jih je dal tekom azilnega postopka. Povedal je, da ga je prvič, ko je vstopil na Hrvaško, policija pretepla in vrnila nazaj v Srbijo. Za mednarodno zaščito je lahko zaprosil šele v drugem poskusu. Tožnik meni, da bi morala tožena stranka presojati, ali je tožnikova predaja na Hrvaško mogoča. Sodišče EU je v zadevi C. K. in ostali proti Sloveniji sledilo sodni praksi ESČP, da sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za to, da se uporabi drugi pododstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe. Tožena stranka bi zato morala preveriti informacije in dobiti zagotovila ter ovreči vsak dvom, da v primeru vrnitve tožniku ne bo kršena prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Pri tem so navedbe tožene stranke, da se informacije nanašajo le na ilegalne prebežnike, nerelevantne in napačne. Informacije potrjujejo, da posamezniki nimajo učinkovitega dostopa do azilnega postopka. Tožena stranka tudi ni navedla, na katere informacije opira oceno, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in se zato sklepa ne da preizkusiti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

6. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločitve, saj je tožniku že nastala težko popravljiva škoda. V nasprotnem primeru bi bil tožnik lahko predan Republiki Hrvaški pred odločitvijo v upravnem sporu, zaradi česar mu bo kršena pravica do sodnega varstva. Izvrševanje sklepa je tožniku tako prizadejalo nepopravljivo škodo.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz odgovora hrvaškega pristojnega organa razvidno, da je tožnik takoj po prijetju s strani hrvaške policije izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil tudi obravnavan s strani hrvaške policije in nastanjen v azilnem domu v Zagrebu, ki pa ga je samovoljno zapustil. Če ne bi želel na Hrvaškem zaprositi za mednarodno zaščito, ga hrvaški organi ne bi obravnavali kot prosilca z vloženo prošnjo. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu podrobno opredelila do konkretnega tožnikovega primera in ga natančno preučila v skladu z vsemi določenimi merili. Do stanja na Hrvaškem se ni samo pavšalno opredelila. Razmere na Hrvaškem so ji dobro poznane, vendar v konkretnem primeru sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev niso dokazane. Vse navedbe tožnika o neprimernem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo izključno na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo v Republiko Hrvaško, vendar noben evropski organ ni sprejel kakršnikoli ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško, saj ni bilo ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Vse tožnikove izjave, povezane z ravnanjem policistov, so brezpredmetne, saj gre za opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi z tožnikovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca - ilegalca, zato ti dogodki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Niti tožnik niti pooblaščenka nista potrdila, da bi bile kakorkoli drugače kršene človekove pravice tožnika po tem, ko je že vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil obravnavan kot prosilec. Tožena stranka ni ugotovila nikakršnih sistemskih pomanjkljivosti in se pri tem sklicuje tudi na vse sodbe upravnega sodišča, izdane v zadnjem obdobju v dublinskih postopkih v zvezi z Republiko Hrvaško. Tudi noben drug evropski organ ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi. Nobena novejša sodba Evropskega sodišča za človekove pravice ni potrdila obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 16. 9. 2022 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

**K točki I izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, je določilo (b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem in da v primeru, če bo tožnik vrnjen na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, bo to del azilnega postopka in ne policijskega postopka. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni znal podrobneje opisati grdega ravnanja policistov po podani prošnji za mednarodno zaščito in da iz njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, in da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

11. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Vendar pa po presoji sodišča v konkretnem primeru tožnik s svojimi izjavami take domneve ni izkazal. Tožnik v tožbi navaja, da policija na Hrvaškem posameznikom sistematično onemogoča dostop do azilnega postopka, vendar pa v konkretnem primeru sodišče tem tožbenih navedbam ne more slediti, saj je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in bil 14 dni nastanjen v azilnem domu. Torej je bila v njegovem konkretnem primeru sprejeta njegova prošnja.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, da so bile na Hrvaškem tožniku že kršene človekove pravice, ker ga je policija pretepla in vrnila nazaj v Srbijo, pa sodišče pojasnjuje, da je pri tem treba upoštevati, da tudi če se sledi tožnikovim navedbam o grdem ravnanju policistov pri prečkanju meje, je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s tožnikom, po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki naj bi se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca - ilegalca in ne status prosilca za mednarodno zaščito.

13. V primeru sodbe Sodišča EU C. K. in ostali proti Sloveniji (C-578/16), na katero se sklicuje tožeča stranka, je šlo za situacijo, ki ni primerljivi z obravnavanim primerom. Šlo je primer prosilke, ki je imela zdravstvene težave in je bilo slabo zdravstveno stanje posledica negotovosti glede njenega statusa in stresa, ki ga to povzroča. Iz te sodbe izhaja, da je treba 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah razlagati tako, da tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca za azil v okviru Dublinske uredbe mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. Nadalje je Sodišče EU med drugim zavzelo stališče, da morajo v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, organi, ki morajo opraviti predajo, in sodišča odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe s tem, da sprejmejo potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja te osebe potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo zdravstvenega stanja. V obravnavani zadevi pa ne gre za to, da bi imel tožnik neke zdravstvene težave, kjer bi bilo potrebno dodatno preverjati, ali bo na Hrvaškem iz tega vidika zanj ustrezno poskrbljeno. Zaradi tega ni bilo potrebno toženi stranki dodatno preverjati informacij in dobiti zagotovila, da v primeru vrnitve tožnika ne bo kršena prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, kot se to navaja v tožbi, tožnik pa, kot je bilo že pojasnjeno, tudi ni uspel dokazati, da mu grozi v primeru predaje taka nevarnost. 14. Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa tudi navedla, zakaj meni, da ima Republika Hrvaška uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Sklicuje se na to, da je Republika Hrvaška polnopravna članica EU in spoštuje pravni red EU in s tem tudi Dublinsko uredbo, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

15. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka:**

16. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

17. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

18. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da če bi bil predan Hrvaški pred pravnomočnostjo te zadeve, bi to pomenilo, da bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva. Te navedbe so neutemeljene, saj tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejeme. Torej ni podana utemeljena bojazen, da tožnik v primeru predaje Hrvaški v nobenem primeru ne bil mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

19. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.