Jedro

Tujcu preneha delovno razmerje s potekom delovnega dovoljenja po samem zakonu (16. čl. ZZT). Med Republiko slovenijo in Republiko Hrvatsko ni mednarodne pogodbe, ki bi dovoljevala zaposlovanje brez delovnega dovoljenja, v smislu drugega odstavka 2. člena ZZT.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 21.10.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in sklepa z dne 16.6.1995 o zavrženju pritožbe tožnika zoper odločbo o prenehanju delovnega razmerja, ter da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje in mu izplačati zapadle plače od 26.10.1993 do ponovne vključitev v delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da tožnik v času prenehanja delovnega razmerja ni razpolagal z veljavnim delovnim dovoljenjem, ki je potrebno za sklenitev delovnega razmerja po 3. členu Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/93). Tožniku je na podlagi 16. člena istega zakona delovno razmerje prenehalo po samem zakonu, zato je odločba tožene stranke le deklarativne narave. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko ni bila sklenjena meddržavna pogodba iz 2. člena Zakona o zaposlovanju tujcev, da bi tožnik kot tujec lahko sklenil delovno razmerje brez delovnega dovoljenja.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je tožniku kot tujcu prenehalo delovno razmerje v skladu z določbo 16. člena Zakona o zaposlovanju tujcev, ker mu je 25.10.1993 poteklo delovno dovoljenje in da ni meddržavne pogodbe, po kateri bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje brez delovnega dovoljenja.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima Sporazum sklenjen med izvršnim svetom Skupščine SR Slovenije in izvršnim svetom Sabora SR Hrvatske o graditvi skupne atomske elektrarne v Krškem z dne 27.10.1970 (Ur. list SRS, št. 44/70, v nadaljevanju: Sporazum) značaj mednarodne pogodbe, zato tožnik za sklenitev delovnega razmerja po določbi 2. odstavka 2. člena Zakona o zaposlovanju tujcev ni potreboval delovnega dovoljenja. Samoupravni sporazum o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti ustanoviteljev in Nuklearne elektrarne Krško z dne 16.4.1982 namreč določa, da si obe državi oziroma elektrogospodarstvi obeh držav, delita pravice in obveznosti v razmerju 50 % : 50 %. To razmerje je veljalo tudi pri narodnostni strukturi zaposlenih.

Revizija očita pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da tožena stranka na delovnem mestu tožnika ni nikogar zaposlila, kar kaže, da je tožena stranka v bistvu reševala problem presežnih delavcev. Revident predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da njegovemu zahtevku ugodi.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe kot neutemeljene in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 25.10.1993 zaradi poteka časa, za katerega mu je bilo izdano delovno dovoljenje. Po določbi 16. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92) tujcu preneha delovno razmerje pri delodajalcu med drugim, če preneha delovno dovoljenje, in to z dnem prenehanja delovnega dovoljenja. S potekom delovnega dovoljenja delovno razmerje preneha po samem zakonu. Tožena stranka bi storila prekršek, če tožniku s potekom delovnega dovoljenja ne bi prekinila delovnega razmerja (21. člen Zakona o zaposlovanju tujcev). Tožnik je torej imel delovno dovoljenje, ki pa mu je 25.10.1993 poteklo. Iz tega izhaja tudi zaključek, da v času izdaje delovnega dovoljenja tožniku med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko ni bilo sklenjene mednarodne pogodbe v smislu 2. odstavka 2. člena Zakona o zaposlovanju tujcev, ker če bi bila, tožnik ne bi potreboval delovnega dovoljenja. Po določbi 2. odstavka 2. člena Zakona o zaposlovanju tujcev lahko tujec sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji brez delovnega dovoljenja, če je tako določeno z mednarodno pogodbo. Taka pogodba pa tudi ni bila sklenjena do 25.10.1993, ko je tožniku poteklo delovno dovoljenje. Nižji sodišči zato nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja zavrnili, posledično pa tudi njegove ostale zahtevke.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da so pravni akti, ki urejajo zaposlovanje delavcev iz Republike Hrvatske pri toženi stranki, pogodbe med gospodarskimi subjekti in ne mednarodne pogodbe.

Sporazum, ki bi naj bil po mnenju tožnika mednarodna pogodba, nima določb o zaposlovanju delavcev z območja Republike Hrvatske. Tudi v reviziji ugovarjano dejstvo, da tožena stranka na delovno mesto, ki ga je tožnik izpraznil, ni nikogar zaposlila, ne vpliva na zakonitost odločitve, glede na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po samem zakonu.

Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, če izpodbijana sodba o tem nima razlogov, ker to dejstvo ni odločilno. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče, na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).