Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe zavržeta, je toženki v korist. Roka za uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, ki je potekala 27. 10. 2006 oziroma za razveljavitev teh sklepov, sta v skladu z drugim odstavkom 391. člena ter prvim odstavkom 396. člena ZGD-1 potekla. To pomeni, da z morebitno ponovno tožbo na ugotovitev ničnosti spornih sklepov 11. skupščine toženke oziroma za njihovo razveljavitev tožnica ne bi bila uspešna (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Iz tega izhaja, da toženka z ugoditvijo pritožbi in nadaljevanjem tega pravdnega postopka ne bi imela nobene pravne koristi. Največ, kar bi toženka lahko z nadaljevanjem tega pravdnega postopka dosegla, je zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnica ni navedla in še manj utemeljila, kako bi takšna odločitev v tem pravdnem postopku izboljšala njen pravni položaj. Na obstoj toženkinega pravnega interesa pa ni mogoče sklepati niti iz okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: (1) dopusti se stranska intervencija A. A. in B. A. na strani toženke (I. točka izreka), (2) tožba se zavrže (II. točka izreka), (3) predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže (III. točka izreka) in (4) tožnica mora toženki v roku 15 dni plačati 335,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila v odgovor vročena tožnici in stranskima intervenientoma na strani toženke. Na pritožbo sta odgovorila stranska intervenienta.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Tožnica je v tej zadevi vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev ničnosti sklepov 11. skupščine toženke, ki je potekala 27. 10. 2006. Podredno pa je zahtevala razveljavitev teh sklepov skupščine. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, potem ko je presodilo, da tožnica nima pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Takšno odločitev je oprlo na dejstvo, da tožnica ni več družbenica toženke. Na podlagi javno objavljenih podatkov iz Ajpesa je ugotovilo, da je bil tožničin poslovni delež prodan v postopku osebnega stečaja, ki se je nad tožnico vodil pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. St 000/2016. V navedenem stečajnem postopku je bil 12. 12. 2018 izdan sklep o prodaji, iz katerega izhaja, da se je tožničin poslovni delež v toženki prodajal na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb. Iz rednega poročila upraviteljice št. 5 z dne 30. 10. 2019 nadalje izhaja, da je bila pogodba za prodajo tega deleža sklenjena z najboljšim ponudnikom, to je toženko. Iz III. točke tega poročila pa izhaja, da je bila kupnina plačana. Dejstvo, da po sklenitvi pogodbe o prodaji poslovnega deleža in plačani kupnini do vpisa v sodni register (registracije lastnega deleža toženke) še ni prišlo, po presoji prvostopenjskega sodišča ne vpliva na presojo, da je bil tožničin poslovni delež že odsvojen. Vpis odsvojitve poslovnega deleža v sodni register ni konstitutivne, pač pa deklaratorne narave.

6. Po presoji pritožbenega sodišča toženka v obravnavanem primeru nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep. Obstoj pravnega interesa je osnovna procesna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, torej tudi rednih pravnih sredstev. Pravico do pritožbe ima tista stranka, ki bi ji, če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Pravni interes ima torej tisti, čigar položaj bi se z odločbo višjega sodišča izboljšal, in sicer glede na tisto, kar je bilo zahtevano v postopku na prvi stopnji.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe zavržeta, je toženki v korist. Roka za uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, ki je potekala 27. 10. 2006 oziroma za razveljavitev teh sklepov, sta v skladu z drugim odstavkom 391. člena ter prvim odstavkom 396. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) potekla. To pomeni, da z morebitno ponovno tožbo na ugotovitev ničnosti spornih sklepov 11. skupščine toženke oziroma za njihovo razveljavitev tožnica ne bi bila uspešna (prvi odstavek 274. člena ZPP).

8. Iz tega izhaja, da toženka z ugoditvijo pritožbi in nadaljevanjem tega pravdnega postopka ne bi imela nobene pravne koristi. Največ, kar bi toženka lahko z nadaljevanjem tega pravdnega postopka dosegla, je zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnica ni navedla in še manj utemeljila, kako bi takšna odločitev v tem pravdnem postopku izboljšala njen pravni položaj. Na obstoj toženkinega pravnega interesa pa ni mogoče sklepati niti iz okoliščin konkretnega primera.

9. Pritožnica glede na siceršnje pomanjkanje pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločitev o zavrženju tožbe tudi ni izkazala svojega pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o priznanju stranske intervencije A. A. in B. A. na strani toženke. Iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, kako bi zavrnitev stranske intervencije A. A. in B. A. na strani toženke, pravni položaj tožnice izboljšal, če je bila tožba zoper njo zavržena. Ker torej pritožnica v tej zadevi s pritožbo zoper odločitev o priznanju stranske intervencije ne more izboljšati svojega položaja, je njeno pritožbo potrebno tudi v tem delu zavreči. 10. Ker se torej pravni položaj toženke s predlagano razveljavitvijo izpodbijanega sklepa in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma sojenje v ničemer ne bi izboljšal, je višje sodišče njeno pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP).

11. Toženka in stranska intervenienta pritožbenih stroškov niso priglasili, zato je odločanje o njih odpadlo.